(iz tiskane izdaje, 28. september 2026)
Tadeja Vulc je slovenska glasbenica, pedagoginja in skladateljica, ki svojo ustvarjalnost posveča predvsem vokalno-inštrumentalni glasbi in dirigiranju. Njena glasba je prepletena s sodobnimi kompozicijskimi prijemi, osredotočenimi na izpostavljanje posamičnih glasov ter gibov, s čimer skladateljica ustvarja svetel, zračen in živahen zvočni svet. Danes deluje kot izredna profesorica na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru. Velik del svojega življenja tako preživi za univerzitetnim katedrom in dirigentskim pultom, kjer svojim študentom ter pevcem kaže pot in jih vodi do spoznanja, da ključno gonilo ustvarjanja ni tekmovalnost, temveč iskrena ljubezen do glasbe in sveta.
Njene prve stike s klavirjem je spodbudil starejši brat Rudi, ki ga je prek televizijskih zaslonov pogosto spremljala na koncertih v živo, ko je nastopal s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija. Svojo uradno glasbeno pot je začela pri sedmih letih z vpisom v razred klavirja na Glasbeni šoli Radlje ob Dravi, šolanje pa je nato nadaljevala na Srednji glasbeni in baletni šoli v Mariboru. Po študiju v Ljubljani se je iz kompozicije izpopolnjevala še pri svetovno priznanem prof. Michaelu Jarrellu na Visoki šoli za glasbo na Dunaju.
Njeno ustvarjanje in zborovsko vodenje sta ji prinesla vrsto odmevnih priznanj. Med njimi velja omeniti četrto nagrado na uglednem mednarodnem natečaju Rostrum na Nizozemskem, študentsko Prešernovo nagrado za skladbo Tri iveri ter Gallusov kipec za izjemne dosežke pri vodenju Akademskega pevskega zbora Maribor, s katerim je osvojila številne lovorike doma in v tujini. Za svoje dolgoletno delo na področju glasbene kulture je prejela tudi zlati znak JSKD.
Umetnica je v »skladateljskem vprašalniku« Jureta Juvana spregovorila o svojih glasbenih začetkih, iskanju miru med komponiranjem, prelomnih srečanjih s svojimi mentorji ter o posebnem, skoraj posvečenem odnosu, ki ga goji do svojih del.
Hvaležni smo za vaš odziv na naše vabilo k intervjuju. Povejte nam najprej nekaj o sebi.
Sem skladateljica in dirigentka. Že kot majhna sem si izmišljevala besedila, dirigirala simfoničnemu orkestru pred televizorjem, pela mami v naročju, ko je pela pri zboru, in si na klavirju preigravala in izmišljevala skladbice. To mi je bilo dano in hvaležna sem, da je tako. Glasba je namreč edina stalnica v mojem življenju. V zadnjem desetletju se je temu poslanstvu pridružilo še pedagoško delo. Sem predavateljica na Oddelku za glasbo Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru, kjer predavam o prej omenjenih stvareh. Ugotavljam, da izredno rada delam s študenti in da imamo prijetna srečanja, na katerih lahko tudi sama rastem ter se kaj novega naučim.
V grobem lahko o sebi rečem, da zgolj poskušam sobivati z ljudmi, ki jih srečujem – želim jim kdaj kaj lepega povedati, se jim nasmejati ali jim s svojo prisotnostjo (ali glasbo) kakorkoli polepšati kakšen dan v življenju …
Kakšni so bili vaši glasbeni začetki in kdo vam je pomagal vzbuditi ljubezen do glasbe?
Zelo velik vtis je v zgodnjem otroštvu name naredil moj oče. Igral je trobento, zapisoval note in ljubil glasbo z vsem srcem. Neizmerno pa je imel rad tudi mene. Vlival mi je ljubezen, ki me je zaznamovala za vse življenje; ker se je zelo zgodaj poslovil zaradi bolezni, mi žal ob vsem, kar se človeku pač v življenju ob prelomnicah dogaja, ni mogel stati ob strani. Dal pa mi je najlepši popotnici za življenje – glasbo in ljubezen. Seveda je bilo ob njem še veliko ljudi, ki so bili v določenem trenutku mojega življenja ključni in pomembni. Za vse sem hvaležna. Bilo jih je kar nekaj, angelov. Takih ali drugačnih.
Kdaj in kako ste začeli skladati?
V življenju kdaj izgubiš tudi vez s samim seboj. Tako sem nekje v osnovni šoli pozabila na svoja začetna skladanja in se v srednji šoli posvetila zgolj klavirju. Iz klavirja sem opravljala diplomo in želela najprej tako tudi nadaljevati, vendar so se mi v zadnjem letniku srednje šole začele v glavi same od sebe pojavljati krajše skladbe, ki mi niso dale miru, dokler jih nisem zapisala. Ker sama nisem imela dovolj znanja, da bi jih lahko prelila na papir, sem poiskala pomoč pri profesorju Zeqirju Ballati, ki je takrat poučeval na Konservatoriju za glasbo v Mariboru. Ugotovila sem, da sem takoj, ko sva skladbo zapisala, dosegla mir, vendar ta ni trajal dolgo, saj se je že čez dan ali dva pojavila nova misel, nova skladba. Slišala sem motive, barve, inštrumente, harmonije … Za profesorja je bil to dovolj jasen signal, da me je spodbudil k prijavi na sprejemne izpite za kompozicijo v Ljubljani. In tako se je zgodilo. Druge poti preprosto ni bilo. Od takrat so skladbe prihajale in še prihajajo … Sama pa jih skozi čas znam vedno bolje in včasih tudi hitreje zapisovati. Tudi to mi je med drugim dal študij kompozicije.
Ali svoje delo radi povezujete tudi z drugimi umetnostmi, morda znanostmi?
Umetniki pogosto razvijemo svoj slog in svoj pogled na umetnost, najsibo za svoje področje umetnosti ali katero drugo, zato se mi zdi povezovanje z drugimi (umetniki ali vejami umetnosti ter znanstvenimi področji) še toliko pomembnejše. Videti pogled drugih, sprejemati drugačnost, slediti njihovim rešitvam je lahko bistveno pri našem delu ali njegovi nadgradnji.
Vam je katera skladba oziroma pesem še posebej pri srcu?
Z Akademskim pevskim zborom Maribor, ki sem ga vodila kar 13 let, smo poleg številnih drugih del izvajali tudi skladbo Les Djinns (sl. Džini) francoskega skladatelja Gabriela Fauréja. Ta skladba se me v določenih taktih dotakne do obisti. Pretrese mi dušo, prestavi zavest. Slednjo bi imela na svojem pogrebnem sprevodu, če bi imela možnost izbire. Z njo bi se lahko poistovetila tudi v najintimnejšem trenutku, kot bo to najbrž smrt.
Ali raje komponirate »digitalno« ali »analogno«? Se morda poslužujete obeh načinov? Zakaj? Kakšne so prednosti prvega in drugega?
Čeprav sem iz stare šole in zelo rada uporabljam reči v fizični obliki (svinčnik, papir, natisnjene note itd.), pri komponiranju uporabljam tudi digitalne pripomočke. Najprej ideje zapišem na papir, potem jih prepišem na računalnik. Včasih kakšen del prenesem neposredno v Sibelius, drugič pa me ta neizmerno omejuje in bi bilo dosti lažje uporabiti papir in svinčnik. Oba načina komponiranja imata svoje prednosti in svoje slabosti. Poskušam izkoristiti prednosti obeh in se čim bolje spopadati z njunimi slabostmi. Stvari je treba sprejeti takšne, kot so.
Kakšen je ključ za uspešno skladbo? V čem je skrivnost?
Skladbo globoko občutiti in jo iskreno zapisati. Posvetiti celega sebe vsakemu trenutku nastajanja in zapisovanja. /…/
