31. avgust 2023
Prestiž aristokratskega življenja se zdi precej malovreden, ko izmozgani umetnik Franc skupaj svojo prehvaljeno sliko potone v svet utvar, kjer ni oprijemljivo nič, razen slikarskega čopiča in platna. Stranska škoda – Barbara, Ženska in Moški se sledeč velikemu umetniku v ansamblu patetičnih, izmaličenih osebkov vrtijo v začaranem krogu lastnih laži. Le preobrat enega večera v razkošni vili vodi do spoznanja – prvega srečanja z resnico in svojo pristno osebnostjo. (Opis iz koncertnega lista)
Mladi skladatelj Vid Ožbolt, ki je šele pred kratkim dopolnil 21 let, je bil v zadnjem študijskem letu precej zaseden. V manj kot letu dni mu je namreč uspelo napisati povsem novo glasbenogledališko delo – komorno opero z naslovom Srečanje. Ker je premiera načrtovana že za začetek septembra, sem zagrabil priložnost in v tem času zelo zaposlenega Vida poprosil, naj o svoji novi stvaritvi pove malo več.
»Moja zgodba je zgodba štirih ljudi, en umetnik, ki se… izgubijo; bodisi v sanjarjenju bodisi v delu. Zgodba glavnega junaka velja v razmislek umetnikom (ali pa na splošno predanim ustvarjalcem, morda deloholikom) o načinu dela in pomenu tako umetnosti kot na drugi strani osebnega življenja. Opera govori o tem, kako močno nas lahko umetnost (ali delo) prevzame in na nas vpliva.«
Ideja za zgodbo torej izvira iz resničnega življenja, vendar je v operi pripeljana do skrajnosti. Glavni junak, imenovan Franc, se s svojim delom ukvarja tako intenzivno, da se mu zamegli razlikovanje med resničnim in izmišljenim. Obsedenost s svojo sliko, ki jo imenuje »Mojstrovina«, ga v kratkem privede do norosti in Franc začne podoživljati dogajanje na lastni sliki.
»Potek se kmalu razvije v fantazijsko smer, začne se popolnoma druga, vzporedna zgodba, na koncu pa se obe združita v eno. In prav vsak junak doživi svoje spoznanje – srečanje z nezamegljeno resnico, usodo, preteklostjo, smrtjo in surovo osebnostjo. Za nekatere je spoznanje pogubno, drugim pa ponuja možnost za nov začetek in boljšo prihodnost.«
Glasba za opero je napisana v obsežni partituri, dolgi kar 225 strani. V njej je veliko gibanja, not in pasaž, »saj vedno iščem neko smer, življenje,« pravi Vid. Glasbo bo poleg štirih pevcev izvajal dokaj velik orkester, ki pa igra prav tako pomembno vlogo v zgodbi in dogajanju. »Orkester spregovori namesto junakov takrat, ko tem zmanjka besed,« dodaja Vid. Ansambel je relativno velik; v njem so tudi nekateri bolj nevsakdanji inštrumenti, kot so evfonij, čelesta in melodika, pester pa je tudi set tolkal. »Ker v zadnjem času veliko delam z barvami, sem izbral precej pisano zasedbo.«
Napisati tako obsežno delo je že samo po sebi zahteven in občudovanja vreden projekt. Vid pa se je odločil napraviti še korak naprej: sam je napisal namreč tudi ves libreto.
»V začetni fazi komponiranja te opere je šlo za neke vrste poskus. Naj sam napišem libreto, mi je predlagal tudi moj takratni mentor in z libretom je bil zelo zadovoljen, zato sem nadaljeval po tej poti.«
Ta pot pa vsekakor ni bila lahka: po več različicah je moral Vid s svojo zgodbo zaviti v povsem drugo, novo smer. Libreto je potem razvijal še pol leta, »praktično do trenutka, ko je bila napisana vsa glasba«. A težave z libretom sploh niso primerljive z ovirami, s katerimi so se Vid in njegova ekipa bili prisiljeni soočiti zaradi pomanjkanja sredstev. Po drugi strani pa so prav zaradi tega prišli do marsikatere zanimive rešitve na področju scenske postavitve in kostumov.
»Opera oziroma libreto sta zastavljena komorno, torej tako, da ne potrebujeta velikega gledališkega odra. Dogajanje je postavljeno v dva vzporedna prostora, v katera bomo razdelili oder: nek konkreten – slikarjev atelje – in nek imaginaren. Oder bomo odeli v črnino in scenografijo dvignili s praktikabli, da bo vidna tudi balkonu. Glede kostumov se bomo znašli z raznimi “second-hand” trgovinami. To ne pomeni, da bodo skopi, temveč bodo na iznajdljiv način povedali svoje.«
Vid je zelo hvaležen tudi za svojo ekipo: prepričan je, da mu brez nje ne bi uspelo tako zahtevnega projekta izpeljati v tako kratkem času. Čeprav je bilo tekom projekta potrebno sprejeti veliko kompromisov ter so sodelujoči v operi postavljeni pred visok izvajalski nivo, meni, da vsi uspešno sodelujejo in dohajajo urnik. »Zdi se mi, da imam kar veliko srečo, da lahko delam s takimi ljudmi in opazujem, kako ideja, nastala v moji glavi, potuje in raste,« pravi. Po besedah producentke Mance Kosi imajo na razpolago vse možnosti za uspeh:
»Produkcija opere se je za naju z Vidom izkazala za precej zahtevno delo, od sestavljanja prave ekipe (režiserja, scenografa, kostumografa, inštrumentalistov, pevcev ter vseh drugih akterjev) do prostorov za režijske in orkestrske vaje ter nenazadnje prostora za uprizoritev opere. Na srečo nam na domačih tleh ne primanjkuje nadobudnih, strokovnih ter predanih mladih umetnikov, ki so z veseljem sprejeli ta izziv. Verjamem, da bo rezultat njihovega trdega dela navdihujoča izvedba prve Ožboltove komorne opere, ki bo v Slovenski filharmoniji 10. septembra 2023.«
Vid Ožbolt, Manca Kosi in vsa preostala ekipa se veselijo predstave. Vse, ki se jim projekt zdi zanimiv, vabijo, da se udeležijo premiere! Vabljeni pa tudi na ponovitev, ki bo 12. septembra v Gledališču Koper. Dogodek soorganizira kulturno društvo Odeon. Projekt sofinancirata Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije Mestna občina Ljubljana. Projekt podpirajo RTV Slovenija, Gledališče Koper, Papirniški pihalni orkester Vevče, Pihalni orkester Kočevje
Til Dečko
Dodaj komentar