27. oktober 2026
Virtuoznost je lahko sama sebi namen ali pa postane izhodišče za nekaj več. Na enem izmed vrhuncev 74. Festivala Ljubljana v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma je Yuja Wang pokazala predvsem slednje. Ob Komornem orkestru Mahler in dirigentu Teddyju Abramsu je v začetku septembra ustvarila večer, v katerem so se izjemna pianistična tehnika, neposrednost in izrazita odrska prezenca ves čas prepletale.
Program je segal od Coplandove Apalaške pomladi in Barberjevega Koncerta za klavir in orkester, op. 38 do Dukasove Fanfare iz baleta Peri, Barberjevih Mutacij po Bachu in Cfasmanove Jazz suite za klavir in orkester. Raznolikost programa je na slišanje postavil razkošno širino orkestra, ki je znal prehajati od prosojnega, liričnega zvoka do izrazito ritmične in skoraj jazzovske neposrednosti.
Za osrednji trenutek prvega dela se je izkazal Barberjev koncert. Wang je na oder stopila v dolgi črni pernati obleki, ki je že ob prihodu pritegnila skoraj toliko pozornosti kot klavir. Njena izrazita odrska podoba je nepričakovano posegla tudi v samo izvedbo, ko se je Teddy Abrams zapletel v dolgo perje. Kratek komični trenutek je razrahljal običajno koncertno formalnost, Wang pa je ostala osredotočena in se posvetila eni tehnično najzahtevnejših skladb večera. Barber ji je omogočil pokazati tisto, po čemer je najbolj prepoznavna: osupljivo hitrost, izredno natančnost in skoraj neizčrpno energijo. Težke pasaže so se vrstile brez občutka napora, vendar njena igra ni ostala zgolj demonstracija tehnike. V mirnejših odsekih se je znala umakniti v mehkejši in bolj zadržan izraz, v zaključnem stavku pa je prevladala motorika, ki jo je izvedla z navidezno lahkotnostjo.
Odmor je nakazal drugačno nadaljevanje večera. Po Dukasovi Fanfari in Barberjevih Mutacijah po Bachu se je Wang vrnila v kratki svetleči rožnati obleki. Če je bil prvi del vizualno in glasbeno bolj dramatičen, je drugi prinesel več igrivosti in neposrednosti. Ta je svoj vrhunec dosegla v Cfasmanovi Jazz suiti za klavir in orkester. Wang tokrat ne le v vlogi solistke, temveč je orkester Mahler vodila kar izza klavirja. Z gibi telesa, pogledi in kratkimi gestami je nakazovala vstope in spremembe tempa, nato pa se v trenutku vračala k zahtevnim klavirskim pasažam. Klasična delitev med dirigentom, solistom in orkestrom je tako skoraj izginila.
Prav iskrivi dialog z Mahlerjevim komornim orkestrom je izstopal in zaznamoval večer bravur. Glasbeniki so se na njene impulze odzivali neposredno in prožno, kot bi šlo za veliko komorno zasedbo. Cfasmanova glasba je s svojo plesnostjo, jazzovskimi poudarki in virtuoznim klavirskim delom temu načinu izvajanja še zlasti ustrezala. Wang je s spreminjanjem vlog na odru kot nekakšna gonilna sila skrbela za visok in svojstven tempo večera. Ob vsem tem je težko ločiti njeno glasbo od odrske podobe. Črna pernata obleka, bleščeča rožnata kreacija, sunkoviti gibi in samozavestna hoja na oder so del podobe umetnice, ki klasičnega koncertnega rituala očitno ne razume kot nekaj nedotakljivega. Toda prav tu obstaja nevarnost, da bi vizualni spektakel zasenčil glasbo. V Ljubljani se to ni zgodilo. Njena tehnika in koncentracija sta bili prepričljivejši od zunanjega blišča. A hkrati se je vse skupaj zlilo v perfektno celoto. Občinstvo je po uradnem zaključku pričakovano zahtevalo dodatke. Wang po njih slovi in tudi tokrat se je koncert nadaljeval še po koncu napovedanega programa. Po tako zahtevnem večeru je bila najbolj presenetljiva predvsem njena neumornost, občutek, da ima po vsem odigranem še vedno dovolj energije za nadaljevanje. Yuja Wang je pokazala, da je njen performans hkrati glasbeni dogodek in odrska izkušnja, vendar je v središču, kljub vsemu spektaklu, še vedno (brezhibna) glasba.
Teja Rot
