iz tiskane izdaje (izid: 23. december 2025)
Slaven Kulenović je pianist, dirigent in pedagog, hkrati pa izjemno zanimiv sogovornik za vse, ki jih zanima bogastvo glasbene umetnosti. V jubilejni 100. koncertni sezoni leta 2023 je bil šef dirigent Sarajevske filharmonije, s katero je v maju leta 2025 odšel na turnejo v ZDA, deset let je bil dirigent in umetniški vodja Simfoničnega orkestra Domžale-Kamnik, od leta 2014 pa vodi tudi Simfonični orkester Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana, kjer sicer deluje kot profesor komorne igre. Najin pogovor bi se lahko razvil v različnih smereh – o pianističnih in dirigentskih izkušnjah, o tem, kako se v Sloveniji in svetu profilirati kot dirigent, o njegovih opažanjih glede skrbi Slovencev za lastno glasbeno kulturno dediščino ali o tem, kako glasba nagovarja današnjega poslušalca –, a sva se tokrat osredotočila predvsem na področje glasbene pedagogike, začenši s časom, ko je bil še sam študent.
Leta 2007 si z odliko diplomiral iz klavirja (pri prof. Tomšič Srebotnjak), prejel Prešernovo nagrado UL za izvedbo Mozartovega Klavirskega koncerta št. 24 v c-molu, 2009 zaključil še študij dirigiranja pri Milivoju Šurbku. Kaj te je nagovorilo, da življenje posvetiš glasbi?
Klavir je bil moja prva ljubezen, učil sem se ga že od malih nog. Med vojno smo kot migranti prebivali v Nemčiji, kjer zaradi objektivnih okoliščin tri leta nisem mogel igrati, po koncu vojne pa sem s pomočjo glasbene družine Homen, ki so moji sorodniki, v Kotorju vseeno nadaljeval glasbeno šolanje in v letu in pol zaključil štiri razrede nižje glasbene šole. Nižjo in srednjo glasbeno šolo sem nato zaključil v rojstnem Sarajevu. Že v tem obdobju me je pritegnilo tudi dirigiranje. Ključni trenutek za mojo odločitev je bil ogled opere Tosca v sarajevski operni hiši, ki jo je dirigiral Miroslav Homen – zasvojili so me zvok, energija orkestra, samo dogajanje na odru. Mi je pa srednješolska profesorica klavirja (Angelina Bojović-Pap) takrat dala enega najboljših nasvetov: za študij dirigiranja je še čas, najprej naj dokončam študij klavirja. Ta nasvet se je izkazal za pravo pot. Ljudje pogosto mislijo, da dirigiranje pomeni zgolj tehnično delo z orkestrom in dirigentsko tehniko, a gre za veliko več. Pomembno je, da glasbo najprej doživljaš fizično – da izmojstriš igranje na inštrument in znaš poustvariti tak zvok, kot si ga želiš. Le tako razumeš, kaj je težko zaigrati, kako se vadi, in neposredno pridobiš poglobljeno znanje o glasbeni tvarini. Poleg tega ti diploma iz inštrumenta omogoča tudi večjo zaposljivost, na primer kot pedagog, kar je prednost v glasbeni karieri.
Nas popelješ v svoja študijska leta, kakšni so tvoji spomini nanje?
Od prof. Dubravke Tomšič Srebotnjak sem se naučil številnih ključnih stvari, ki so mi pozneje pomagale kot dirigentu. Včasih rečem, da je bila prav ona eden mojih najpomembnejših profesorjev dirigiranja. Pri njej sem se naučil branja not ne le kot tonskih višin, temveč vseh oznak, ki so zapisane v notah. Čeprav sem v srednji šoli že igral zelo zahtevne repertoarje in nisem igral slabo, je bila moja ozaveščenost, kaj pravzaprav igram, precej nizka – igranje je bilo bolj intuitivno. Pri njej sem se naučil, kaj pomenijo lok, štetje pavz, korone, ritenuto, portato – vsi ti parametri, ki določajo interpretacijo glasbe. Poleg tega je gojila neizprosno ritmično natančnost in pulzacijo. Nikoli ni bila stroga, bila pa je nepopustljiva pri “šlampastem” igranju. To se je kasneje izkazalo kot izjemno dragoceno pri dirigiranju, kjer gre za zelo zapleten “kirurški poseg” v orkester. Dirigent mora natančno vedeti, kje je prišlo do napake – ali je bila harmonska, ritmična ali intonančna – in najti ustrezno rešitev.
Kaj te je najbolj oblikovalo? Morda kakšen koristen nasvet za (bodoče) študente?
Če bi moral izpostaviti eno najpomembnejših stvari v glasbi, bi rekel: najprej moraš pri sebi ugotoviti, ali je prisoten resničen žar. Ta notranja sila – ne ambicija po uspehu, ampak želja po znanju, razvoju in glasbi sami – je pogoj, brez katerega ne gre. Glasbena pot zahteva veliko odrekanja. Ni nujno, da to pomeni “žrtvovati vse”, a gotovo ogromno. Sam se nikoli nisem dojemal kot zgolj “klasičnega glasbenika”. Najprej sem glasbenik, šele nato pianist ali dirigent. Glasba je zame širši prostor izraza, v katerem iščem najpristnejšo osebno in duhovno izpolnitev. Na poti seveda pridejo ovire. Ustvarjalne krize, dvomi, utrujenost. Tudi sam sem jih imel, vendar kratke. Dan, dva, morda teden, kar je povsem normalno. Ključno je, kako se z izzivi soočiš. Ena prvih velikih sprememb je študij na akademiji. Profesorji imajo večjo distanco, pričakujeta se samostojnost in resnost. Mene je na primer šokiralo že to, da me je profesorica Tomšič vikala – ne samo jezik, tudi odnos je bil povsem drugačen, spoštljiv, a na distanci. V nekem smislu sem imel srečo, da sem študiral v Ljubljani. Ni veliko glasbeno središče, kot so to Dunaj, München, Hamburg, London, New York itd., kjer si ob množici izjemnih študentov pogosto samo še eden izmed mnogih. V Ljubljani sem imel dovolj prostora, da sem se razvijal v svojem tempu. Poleg tega je bilo življenje takrat cenejše; imel sem štipendijo in malo zaslužka z dežurstvi v študentskem domu, kar je zadoščalo, da sem se lahko res posvetil dejanskemu študiju: vadbi, dirigiranju, obiskovanju vaj Slovenske filharmonije. Ta je bila moja “druga univerza”. Leta sem sedel na njihovih vajah z lastnimi partiturami v rokah, ki sem jih dobil bodisi v knjižnici bodisi jih za študijske namene kopiral iz arhiva Slovenske filharmonije, in se učil iz prve roke, kako orkester diha in deluje. Ker na akademiji ni bilo veliko priložnosti za pravo orkestrsko prakso, sem moral marsikaj ustvarjati sam: prepisoval sem partiture v Sibelius, da sem bolje razumel strukturo skladbe, ritmične pasti, orkestracijo. To je bilo zamudno, a znanje, ki ga pridobiš na tak način, ostane za vedno. Še zdaj večkrat najprej prepišem zahtevnejša dela, da jih zares razumem. Danes imajo mladi glasbeniki bistveno več možnosti, kot smo jih imeli mi – tudi tehnoloških. Tehnologija omogoča neverjetne stvari – na primer igranje z orkestrom kar doma. Lahko si v notacijskih programih izdelajo digitalne orkestrske spremljave in doma vsak dan stojijo pred “orkestrom”. Nekatere koncertne spremljave so že napisane (prepisane, digitalizirane), druge si lahko pripraviš sam, če si vzameš čas. In potem lahko kot violinist, pianist ali kakšen drug inštrumentalist igraš z orkestrom tolikokrat, kot želiš. Z malo domišljije in morda kakšno manjšo investicijo v solidne zvočnike lahko ustvariš zvočno izkušnjo, ki ti omogoča, da vsak dan vadiš z orkestrom. Možnosti so ogromne; treba si je le vzeti čas, da to občutiš in se resno posvetiš glasbi.
Bil si vodja in dirigent tako profesionalnim (Slovenski filharmoniji, Simfoničnemu orkestru RTV, obema slovenskima profesionalnima opernima ansambloma, Sarajevskim filharmonikom) kot tudi amaterskim orkestrom (Domžale-Kamnik), vodiš orkester, v katerem se oblikujejo bodoči profesionalni glasbeniki (Simfonični orkester KGBL). V čem se razlikuje tvoj pristop do različnih orkestrov, kaj so njihove posebnosti, kvalitete, pomanjkljivosti?
Ko vodiš različne orkestre, je pristop vedno odvisen od posamezne skupine, njihove motivacije, tehnične pripravljenosti in slušnega sveta. Danes so generacije takšne, da pričakujejo, da bo vse nekako “tam”, da je vse postlano in pripravljeno. Veliko dijakov ima možnost nastopiti z orkestrom, kar je bilo v mojih srednješolskih letih skoraj nemogoče. Žal opažam, da imajo mladi drugačen pogled na trud, na vadenje, na pot, ki jo moraš prehoditi, da prideš do rezultata. Danes je veliko bližnjic in pogosto manj potrpljenja; pogledajo ekspozicijo sonate, kot jim naročim, in ne vidijo milimetra naprej. Ko sem bil mlajši, smo delali iz nuje in pomanjkanja. Ni bilo (hitrega) interneta, IMSLP-ja ali enostavno dostopnih not; morali smo poslušati LP-je, kasete, radio, kasneje CD-je in skozi to primerjati, kateri orkester igra, kdo je solist, katera založba je posnela določen posnetek. Razviješ občutek, da razlikuješ različne založbe in njihove posebne estetike zvoka. To ni bila le tehnična vaja – razvijal se je slušni svet, občutek za interpretacijo, za razlikovanje detajlov v fraziranju, artikulaciji, zvenu. Naučiš se razlikovati, kako izgledajo notne izdaje različnih pomembnih založnikov v starejši in novejši izvedbi. To je proces, ki te oblikuje. Danes je redkokdo tega sposoben, ker so note enostavno dostopne, mladi jih vzamejo dokaj nekritično in se ne vprašajo, kako je prišlo do interpretacije, kako je nastala estetika zvoka. Seveda pa moramo priznati, da to ni njihova krivda, preprosto je duh časa drugačen. Razlika med mladinskim in profesionalnim orkestrom je tudi v tem, da moraš pri mladih graditi tehniko, slog, celostno interpretacijo. Profesionalci so tehnično izpopolnjeni, vedo, kako slogovno pristopiti k skladbi. Pri mladih je vse to izziv – in hkrati priložnost. Moraš jih peljati do roba in čez, ne da bi jih zlomil, pokazati, da zmorejo, čeprav sami tega še ne vedo. Ko se to zgodi, je energijski feedback izjemen, bolj neposreden kot pri profesionalcih, kjer je izvedba pogosto rutinska, čeprav tehnično popolna. Ko orkester mladih glasbenikov resnično zaživi, ko se predajo trenutku, je to neprecenljivo. Tisti trenutki, čeprav redki, so magični in dajejo /…/
Aleksandra Gartnar Kastelic
