Novice

Ruben Hudnik, hornist

(iz tiskane izdaje; izid: 27. marec 2020)

Ruben Hudnik, rojen v Ljubljani leta 2002, se je pri sedmih letih sprva posvetil klavirju, dve leti pozneje pa je svoj glasbeni smisel našel v rogu. Tako se je vse od takrat čedalje bolj navduševal nad komorno glasbo ter v tem času nastopal s številnimi domačimi in tujimi orkestri. Redno se udeležuje mojstrskih tečajev svetovno znanih profesorjev, kot so Radovan Vlatković, Dale Clevenger, Laurens Woudenberg in drugi. Trenutno izobraževanje nadgrajuje pri prof. Boštjanu Lipovšku na Akademiji za glasbo v Ljubljani. 

Izhajate iz glasbene družine (mati pianistka in oče violončelist). Vam je bilo zato od nekdaj samoumevno, da boste tudi sami glasbenik? V čem se od staršev razlikujete v pogledu na glasbo? 
Čeprav se je glasba vedno, predvsem zaradi staršev, zdela logična in dokaj lahka izbira, pa so bili glavni razlog za mojo dokončno odločitev stvari, ki sem jih raziskoval sam. Najbolj me je navdušilo igranje v orkestru in komornih skupinah. S temi nastopi sem prvič občutil, jaz osebno, vsaj neki delček »esence« klasične glasbe, ko s kolegi nastopiš in nimaš izjemne izkušnje le ti sam, temveč začutiš in popelješ skupaj z njimi vanjo tudi občinstvo. Zaradi takih doživljanj se glasbenik vedno znova vrača v vadnico. Mislim, da sem tako mentaliteto prevzel tudi od staršev, saj sta tako komorna kot tudi orkestrska glasbenika. 

Z glasbo se seveda ukvarjate že od mladih dni. Se vam je kdaj zdelo, da ste bili za druge »otroške stvari« prikrajšani, ker ste se morali intenzivneje posvečati inštrumentu?
Po mojih izkušnjah, ko sem bil zares še v mladih letih, sem se inštrumentu posvečal zelo malo, kar se mi zdi tudi prav. Glasbenik, kot vsak drug umetnik, oblikuje interpretacijo dela ali novo delo na podlagi svojih izkušenj. Kako naj bi torej lahko naslikal v skladbi otroško brezskrbnost, če od četrtega leta starosti vadi po tri ure na dan, namesto da bi se igral. Tako jaz osebno nimam občutka, da sem bil pri čem prikrajšan, saj sem kot malček vadil bolj 20 do 30 minut na dan in tudi to ne ravno z veseljem. 

Zakaj rog? Kaj vas je najbolj prepričalo, da ste izbrali ta inštrument?
Rog mi je prvi predlagal moj nekdanji profesor in prijatelj mojih staršev Metod Tomac. Opazil je, kako pogumno in precej brezglavo skačem v vodo s pomola v Piranu. Nato mi je rekel, da sem s tako odločnostjo pravi za rog. Pri njem te ne sme biti strah, ali boš naslednjo noto zadel ali ne, ker je verjetno ne boš. Za rog sem se odločil tudi zaradi njegovega žametnega, vendar svetlega tona, ki ga, kot sem pozneje ugotovil, skladatelji pogosto in izvirno uporabljajo v svojih simfoničnih delih. Pri skladateljih, kot so Mahler, Strauss, Bruckner in Wagner, rog v orkestru pomeni skoraj solistični inštrument. 

Na kateri dosežek ste do zdaj najbolj ponosni (morda glasbeni dosežek)?
Verjetno bi moral izmed mnogih izbrati mladinski orkester, katerega član sem bil letos poleti. RCO Young je projekt, ki je prvič letos potekal pod okriljem Kraljevega orkestra Concertgebouw poleti v Amsterdamu. Glasbeniki, stari med 14 in 17 let, se združijo v orkester in ob zaključku nastopijo v dvorani Concertgebouw v Amsterdamu ter v dvorani Flagey v Bruslju. Letos smo, pod taktirko Pabla Herasa Casada, zaigrali Peto simfonijo P. I. Čajkovskega, Violinski koncert F. Mendelssohna in noviteto Detleva Glanerta. Imel sem čast igrati v eni najpomembnejših dvoran v Evropi in sodelovati z glasbeniki iz mnogih vrhunskih orkestrov. Take izkušnje so izredno redke, zato bo spomin trajal dolgo. 

/…./

Ivana Čemažar