Preludiranje …

Pred vami je nova številka revije Glasna in na prvi pogled je videti, kot da vse naše delovanje mirno teče. Imeli smo razkošno glasbeno poletje, tako da nam tudi letos ni uspelo zaobjeti celotnega festivalskega dogajanja, in marsikatera prireditev, ki bi si v teh časih zaslužila pozornost, ni bila zabeležena. Kolikor pa je le bilo mogoče, smo z ustvarjalnimi pisci poskušali izrisati pester zemljevid iskrivih doživetij letošnjega poletja in napovedovalcev jeseni. V danih razmerah poskušamo kljub vsemu slediti dogajanju. Prav zdaj s svežo silo vstopamo v novo sezono obetajočih sprememb, raznovrstnih ponudb in pričakovanih ustaljenih tirnic ponudnikov železnega repertoarja. Gradiva in priložnosti za podoživljanje in pisanje je torej dovolj. Še bolj kot beleženje ustvarjalnega časa in prostora pa je pod letošnjim »temnim koronskim oblakom« pomemben globlji, tehten razmislek o bistvu našega delovanja. Kaj nam vsem pomeni kakovostna glasba in kaj bi bili zanjo pripravljeni narediti?
Bi bilo dovolj upoštevati pet temeljnih pravic, za katere se zavzema svetovna organizacija International Music Council?
Kdo je torej v glasbi naš Prometej, ki nam bo prinesel ogenj in znova zanetil iskro glasbenega prosvetljenja in odrešitve? Ali bi morali počakati na najvišji vrh razumne glasbene »elite« ali se opreti na zaveznike različnih zanimanj in širokih humanističnih polj?
Ali pa ne bi bilo morda bolje, da se na začetku ozremo vase in ob samoizpraševanju razrešimo nekaj preprostejših dilem. Zakaj, na primer, še vedno vztrajamo pri glasbenih tekmovanjih in v tekmovalno areno pošiljamo vedno mlajše in vedno bolj »natrenirane« kandidate za morebitno mednarodno kariero?
Zakaj vztrajamo pri železnem repertoarju, hkrati pa pozabljamo na vse tiste, ki so ga ustvarili?
Zakaj se bojimo sprememb in ne glede na padec kakovosti vztrajamo že pridokazano slabih zakoreninjenih praksah delovanja?
Zakaj nam vsa znanja o zakonitostih glasbenega posla niso trdni argumenti za preprečevanje siromašenja glasbenih ustvarjalcev in poustvarjalcev ter s tem nujno povezanega zatona celotne glasbene krajine? Vprašanj je veliko, prav tako pa tudi odgovorov nanje. Skrb vzbujajoče je, da si jih zastavlja čedalje manjši krog razmišljujočih in da se ta krog nevarno oži le na cehovsko zavezano ozaveščeno ožjo okolico.
Ali bo na koncu res obveljala trditev, da le tisti, ki ustvarjajo, poustvarjajo, pripravljajo, organizirajo ter se na najrazličnejše načine trudijo, da se prizorišča znova »uglasijo«, zaupajo v moč prevlade glasbe nad bolezensko tišino? Kako iz glasbenega sna predramiti z argumenti moči oboroženo preveč »zgovorno in razglašeno večino«?
Morda se odgovor skriva v izbranih vsebinah tokratne revije. In prav verjetno je, da ga lahko poiščete v vašem prihodnjem vprašanju ob prebiranju jesenske revije Glasna. Veselimo se vaših pobud in vprašanj.

Vse dobro in ostanite zdravi.
Veronika Brvar
Urednica revije Glasna