Iz tiskane izdaje (izid: 30. marec 2022)
V enem samem dnevu na pragu pomladi so se optimistične misli ob odpiranju kulturnih hramov za vedno večje število širokega polja kulture željnih obiskovalcev razblinile.
Leden obroč, ki je stiskal vse kulturnike, še posebej trdno pa prav glasbenike, plesalce in igralce, ki za uresničitev svojega poslanstva, svojih neizsanjanih sanj, nujno potrebujejo oder, je že začel popuščati.
Nenadoma, srhljivo blizu, je odjeknil brutalen vojaški napad. Zavedajoč se, da v uvodniku glasbene revije ni pričakovati analize političnih razmer, bralci še edine tiskane revije, ki naslavlja širok spekter glasbenih področij, pa bi verjetno vsaj na teh straneh radi pustili vojno ob strani. Toda … Ali si lahko v tem času privoščimo neopredeljenost? Ali si lahko dovolimo tiho ignoranco ali celo distanco z izgovorom, da je to stvar politike in drugih družbenih okolij?
To naše stoletje ni doživelo katarze preteklih grozot 20. stoletja, niti ni želelo slediti razsvetljenju humanističnih modrecev ali vsaj zaslišati glasu nemočnih. Prav kmalu so se v še svežem stoletju odprla nova bojna žarišča in v novi dobi znova zasejala jalova semena razkola. In vendar je bila, kljub zasičenosti ažurnih grozečih poročil in kljub še ne pozabljenemu spominu na peklensko grozo razpada naše nekdanje države, vojna še daleč. Varljiv je bil občutek, da gre za drugačno tradicijo, drugo kulturo, saj nas varujejo naše vrednote. V »naši« kulturi, tako se je vsaj zdelo, domujejo lepota, krhkost, sočutje, resnica, njeni ustvarjalci, interpreti pa naj bi se ob večnem iskanju popolnosti do globin zavedali minljivosti, končnosti, prvega pogoja za ustvarjanje večnega miru. Srhljivo je bilo spoznanje, da je lahko tudi »naša« kultura še vedno del uničevalnega stroja oziroma celo poligon, na katerem so se preizkušale taktike urjenja (pre)moči. Vse to, žal, že videno. Déjà vu! Nekdaj … ne tako daleč … v eni izmed prejšnjih vojn. Podel načrt je bil tudi tukaj namreč že leta prej dobro pripravljen in podlegli so mu, žal, zaslepljeni, naivni, pa tudi, saj si ne delam prav nobenih utvar, preračunljivi genialni umetniški duhovi. Zavedanje lastne kulture je bistveno za obstoj naroda, slavljenje in hlastanje za ustoličenjem kulturnih dobrin v objemu prestiža in trenutnih oblastniških struktur pa izjemno nevarno. Kako usodna je sprega politike in umetnosti, so pokazale vse vojne do zdaj, prav v tej zadnji pa smo se zavedali, da ambasadorstvo lastne kulture in še vedno nedosegljiva ter nepozabljena interpretacija umetniških del, ki v svojem bistvu pripadajo celotnemu človeštvu in nikakor ne samo posameznemu narodu in nikakor ne le izbrani kulturi, ne vključujeta nujno tudi razumevanja humanističnih vrednot, kaj šele sočutje do ranljivih, trpečih.
Kako si torej razlagati priznavanje grozot, nedistanciranja do izpadov, ki jih v imenu »svoje«, »lastne« kulture povzroča agresor nad drugim tujim in vendarle ne tako oddaljenim narodom? Kako si razložiti celo javne deplasirane izjave nekdaj nam tako dragih umetnikov, ki so na mah izničile vso njihovo zavezanost umetnosti, ki so v enem samem trenutku na laž postavile vso njihovo izpovedano, tudi težko prigarano resnico? Seznam imen umetnikov v spregi režima je znan in ni moj namen, da razširjam njihovo nečastno slavo. Naj v to njihovo temo raje posveti modrost jurodivija. Naj se megle na Lisi gori razkadijo in naj posveti sonce nad ukrajinskim Triglavom.
Naj nam pomlad prinese mir!
Veronika Brvar
Urednica revije Glasna
Dodaj komentar