(iz tiskane izdaje, izid: 30. marca 2021)
Kdo je bil Nikolaus Harnoncourt?
Violončelist ali dirigent? Muzikolog ali praktik? Je bil skrajnež in glede česa? Zapustil namreč ni le ogromne zbirke posnetkov, od renesančne in baročne glasbe, vseh Bachovih kantat prek oper do Beethovnovih simfonij; ampak tudi več knjig esejev o glasbi. Kot profesor stare glasbe je pustil pečat na Mozarteumu v Salzburgu, kjer je prvi izvajal kantate z deškimi solisti,moškimi altisti in kontratenoristi. Preživeli so ga trije otroci (četrti je leta 1990 umrl v prometni nesreči) in žena Alice Harnoncourt, ki je bistveno zaznamovala njegovo poklicno pot in po njegovi smrti izdala njegove dnevniške zapiske o družini, iz katere je izhajal, in o prvih 30 letih zasedbe Concentus Musicus.
Alice
Okoli leta 1950, ko sta Alice Hoff elner in Nikolaus Harnoncourt študirala violino in violončelo na dunajski Akademiji za glasbo (današnji Univerzi za glasbo in uprizoritvene umetnosti), sta sodelovala v različnih krogih domačega muziciranja, ki so se ukvarjali s staro glasbo. Kmalu sta se zaročila in vsak po svoje raziskovala na tem področju, kupovala stare inštrumente, kamorkoli sta prišla, prepisovala stare note iz zbirk različnih knjižnic, samostanskih in zasebnih arhivov v dvorcih. Jeseni 1952 pa je Nikolausa v orkester Dunajskih simfonikov po javni avdiciji v Musikvereinu z 250 poslušalci sprejel Herbert von Karajan (na avdiciji ga je spremljala Alice, prav tako dobra pianistka) in tako sta se lahko poročila, saj je imel Nikolaus službo.
Prek srečnega poznanstva sta lahko leta 1953 najela lepo dunajsko stanovanje z balkonom, vrtom in dvoriščem z lipo in v njem takoj začela muzicirati. Kmalu sta se rodila Elisabeth in Phillip. Alice je pred poroko obiskovala tečaj kuhanja in vodenja gospodinjstva pri uršulinkah v Gradcu, kjer je živela pri družini bodočega moža. Jasno je bilo, da službe v orkestru kot ženska ne more dobiti, in bila se je pripravljena posvetiti otrokom, ko ji je Nikolaus dejal: »Glej, saj imaš še dovolj časa za violino!« Tako je srečna vzela violino nazaj v roke in v stanovanju so se skupaj s prijatelji, večinoma Dunajskimi simfoniki, posvečali izvajanju stare glasbe. Čez nekaj časa so začeli prirejati hišne koncerte in se poimenovali Concentus Musicus. Alice je bila v zasedbi 30 let koncertna mojstrica in je do zadnjega koncerta, ki ga je dirigiral Nikolaus, igrala na prvem pultu (konec leta 2015 v starosti 85 let).
Concentus Musicus – prvih 30 let
»Smo skupnost raziskovalcev (wir sind eine Entdeckergemeinschaft) oziroma – skupnost tistih, ki odkrivajo,« je o Concentusu in njegovem občinstvu napisal Harnoncourt. Concentus Musicus je s staro glasbo prvič nastopil v javnosti leta 1957 v na novo obnovljeni palači Schwarzenberg, katere dvorana s kupolo je bila akustično idealna za izvajanje stare glasbe. Harnoncourt je vedno poudarjal, da je vsako obdobje v glasbi imelo inštrumente, idealno prilagojene skladbam in načinu igranja tistega časa, in podaljšek zvena inštrumentov je vedno dvorana ali prostor, v katerem se ta glasba izvaja. Concentus Musicus je tako najprej koncertiral v baročni palači, pozneje v Konzerthausu in nazadnje v Musikvereinu; glede na velikost dvorane so izvajali sprva komorna dela, pozneje pa dela z večjimi zasedbami. Svoj sloves pa so si ustvarili predvsem z gramofonskimi ploščami – za Teldec so v več desetletjih posneli ogromno stare glasbe, predvsem del Monteverdija in Bacha, ki sta poleg Mozarta Harnoncourteva najljubša skladatelja. Pri vseh koncertih je Nikolaus igral violončelo ali stare inštrumente (gamba, tenorske gosli), Alice je bila koncertna mojstrica (violina, pardessus de viole, gamba), zasedba pa se je od kvinteta (s še eno violino, čembalom in basom) počasi širila z godali in dopolnjevala s kljunastimi fl avtami, baročno oboo in baročnimi trobili. Po Harnoncourtu se način izvajanja stare glasbe lahko opredeli le prek igranja. Mnenju ali ugotovitvam muzikologov ni zaupal bolj kot temu, kar je preizkusil z lastnim igranjem v zasedbi radovednih in predanih glasbenikov, ki si prizadevajo čim bolj približati se zvoku, kot je bil slišan ob nastanku glasbenega dela. Zato se je skupaj s kolegi veliko ukvarjal z rekonstrukcijo inštrumentov, kot so bili v rabi med nastankom skladb. Ugotovili so, da se notni zapis lahko intuitivno bolje prebere z uporabo lokov, strun, materialov in mehanike iz obdobja nastanka skladb.
/…/
Jera H. Petriček
Dodaj komentar