Iz tiskane izdaje (izid: 28. junija 2021)
Brez zadržkov lahko trdimo, da Slovenija ni le dežela številnih dih jemajočih kotičkov in dobrih ljudi, temveč tudi vrste umetniških talentov, ki s svojo dejavnostjo nagovarjajo tako doma kot po svetu. Med bolj izvirnimi, ki sem jim imela v zadnjem času priložnost prisluhniti tako v pisani besedi kot glasbi, je Nejc Podobnik, čigar podpis najdemo na primer pod radijskimi uspešnicami skupine Proper in pod pesmijo V očeh zaljubljenca v maju, ki jo je na 42. popevki v aranžmaju Matije Krečiča z žametnim glasom odpela Lea Likar. Z bratom Blažem Podobnikom, glasbenim pedagogom, sta v duetu Po drugi strani nekaj časa z izvirnimi besedili prepevala o življenju in vsem, kar spada zraven, pred dvema letoma pa sta ustanovila tudi Glasbeno šolo Čonce, kjer k učenju glasbe in inštrumenta pristopajo s svojevrstno, v primerjavi s konvencionalno glasbeno vzgojo nekoliko drugačno filozofi jo. Med številnimi glasbenimi projekti je zagotovo med pomembnejšimi na samostojni ustvarjalni poti izdaja prve samostojne plošče, kar je Nejcu uspelo v februarju 2021 in je pravzaprav bil razlog za pričujoči pogovor.
Po izobrazbi si magister muzikologije. Kje, kdaj in kako si stopil na glasbeno pot, kdaj in zakaj si se odločil, da boš tudi večino svojega časa posvetil glasbi? Študij muzikologije je bil tvoja prva izbira, zakaj si se odločil ravno zanj in kako ti znanje, ki si ga med študijem usvojil, pomaga v poklicu samostojnega kulturnega delavca?
Za začetek zgodbe se lahko zahvalim staršem in Maji, učiteljici klavirja. Star sem bil sedem let, ko smo se v kavarni ob bazenu Cerkno soglasno odločili, da je klavir nekaj lepega, celo koristnega za mojo prihodnost. Pozneje, pri petnajstih, sem se z glasbo spoprijateljil na osebnejši ravni in začel s pisanjem besedil sporočati svojo najstniško resničnost. Sumim, da me je – poleg čarobnega zvena besede muzikologija – ravno pripovedna moč glasbe prepričala, da sem dopoldneve tudi med študijem preživljal v družbi glasbe, v učilnici 535B ljubljanske Filozofske fakultete.
Preden rečeva nekaj besed o tvoji novi plošči – v enem od četrtkovih nagovorov bodočim poslušalcem tvoje glasbe (ti so se nanje lahko naročili na spletni strani nejc.art) si zapisal, da si hvaležen za to, da »lahko svoj maraton tečem svobodno – ob izbranem tempu in v družbi izbranih ljudi«. Kaj te pritegne k sodelovanju pri posameznih projektih in zakaj je po tvoje za posameznika v sodobni družbi pomembna izbrana – posamezniku prilagojena – hitrost?
Izbrana hitrost je dar. Nasprotje mehanične hitrosti je, ki za vse teče enako in se ne ozira na človekove talente, stremljenja in čutenja. Izbrana hitrost je ugovor na pravilno razporeditev časa, ki ima včasih smisel, včasih pa ne. Za kak globlji uvid bo moralo miniti še kakšno leto, kak spodletel načrt ali dva, do takrat pa se bom še naprej čudil besedi čas in nikoli docela razrešenemu odnosu, ki ga gojim do teh treh črk.
EP z naslovom Do I Dare Disturb the Universe? je tvoj prvi samostojni glasbeni projekt – kako je nastajal, kje si črpal navdih zanj, kakšen pomen se skriva za naslovi skladb? Zakaj si se odločil ravno za eno samo glasbilo in zakaj ravno za klavir?
V sobi sem imel električno klaviaturo. In čas. Pa nekaj dobrih navad in ljudi, ki so me pred kratkim potrdili v ustvarjalnih stremljenjih. V resnici je šlo za kup na videz nepovezanih dogodkov, o katerih sem začel res razmišljati šele prek Četrtink, tedenskih dnevniških zapisov za svoje bodoče poslušalce (ker so bile misli v glavi čisto preveč raztresene, dokler jih nisem ubesedil na beli podlagi spletnega dokumenta). Nekaj zgodb iz zaodrja še vedno hranim na spletni strani.
/…/
Aleksandra Gartnar Kastelic
