(iz tiskane izdaje; izid: 27. marec 2020)
»Pravijo mi prekmurska lirična pevka, a sem samo nekdo, ki ljubi svoj poklic. Rosna leta sem preživela na odru, v družinskem ansamblu Finesse. Moje življenje vse do danes je oder in pesem. Moira pomeni usodo. Na 36 let dolgi glasbeni poti sem se namenila raziskovati mnogo glasbenih stilov, od prekmurskih ljudskih, narodno-zabavne, jazza, dixielanda do poezije, kjer se v zadnjem času dobro počutim. Letom primerno. (Smeh.) Dinamika življenja mi veliko pomeni, zato pa ljubim življenjske izzive, tako glasbene kot sicer na mnogo področjih. Tudi sina šolam na domu. Pritegne me vse, kar družbeno ni najbolj sprejemljivo. (Smeh.).«
Vaša najprodornejša zgoščenka je verjetno Ne bodi kot drugi. Kako je nastajala?
Po mnogo letih koncertiranja s Slovenskimi muzikanti v tujini sem začela hrepeneti po vrnitvi domov. Seme je bilo posejano, in ko so se dotaknile poti s Ferijem Lainščkom in Milanom Ostojičem – Lesczynskim ter aranžerjem Dejanom Borovičem, je vzklilo. Željo po deljenju osebnostnega prebujanja in vseh notranjih občutkov je čudovito zaobjel v besedo Feri Lainšček, ki je mojo idejo stkal v pesem Ne bodi kot drugi. V pojasnilo naj povem, da je pesem, ki je trenutno marsikomu nekakšno vodilo v duhovnem prebujanju, v originalu v moji vokalni izvedbi bila posneta leta 2005 in je nosilna pesem na istoimenskem albumu. Zgodba je potem šla svojo pot. »Ne bodi kot drugi« tudi živim. (Smeh.)
Po mariborski glasbeni šoli ste nadaljevali s popevanjem v tujini. Kako danes vrednotite tisti čas in takratne okoliščine?
Kulturna raznovrstnost evropskega prostora, kjer pojem še danes, mi je namenila mnogo bogatih spoznanj. Predvsem, da je človek v deželah onkraj slovenske meje ostal zvest kulturi. Le slovenski prostor je s čudno politiko ohromil slovenske kulturnike. Ne v delovanju, temveč jim je odvzel dostojanstvo. Zato raje ostajam »zunaj«, doma se le prepuščam ustvarjanju, da nahranim svojo dušico z dotikom prekmurske poezije.
Sodelovali ste z različnimi glasbeniki. Po kakšnih merilih izbirate sodelavce?
Izjemnega pomena je, kakšne roke se dotikajo inštrumenta v ustvarjalnem procesu. Samo »čiste roke«, predane ljubezni do ustvarjanja, sprejmem. Le tako vsak umetnik živi in dodaja sebe. Glasba postane mozaik, ples mnogo duš, prepletenih v ljubezen. Skratka, v ustvarjalnem procesu si želim, da vsak glasbenik vtke v glasbo svoje doživljanje oziroma sebe, kot radi rečemo. Je pa res, da se podobne dušice preprosto najdemo.
/…/
Andrej Lutman
