9. april 2025
V sodobnem svetu, kjer so umetniške oblike pogosto podvržene hitro spreminjajočim se trendom in površinskemu dojemanju, glasba ostaja ena izmed redkih, ki ohranja svojo sposobnost globokega izraza ter refleksije človekove notranje in zunanje resničnosti. Pomembnost umetniške glasbe v današnjem času torej ni zgolj v njenem estetskem in intelektualnem vplivu, temveč tudi v njenem potencialu za spodbujanje kritičnega razmišljanja ter refleksijo o družbenih in političnih vprašanjih. Predvsem pa glasba, tako kot vsa dobra umetnost, v svojem najčistejšem pomenu lahko postane most med preteklostjo in sedanjostjo ter ustvari prepotreben prostor za dialog. Izjemnega pomena je, da tovrstna umetnost ne izgubi svojega prostora v svetu. Za slednje pa so zagotovo in v veliki meri zaslužni ravno glasbeniki in producenti, ki s svojim neusahljivim delom skrbijo za kontinuiteto umetniške dejavnosti. »Sam sem v tem kontekstu idealist, ki iskreno verjame, da je umetnost čudežni izum človekovih možganov, ki se razvija in plemeniti v abstraktnem prostoru naših razmišljanj in duhovnosti, ne da bi ceno za njen obstoj plačala narava.« V tem oziru se poustvarjalci pogosto srečujemo z izzivom, kako ohraniti kompleksnost umetniškega izraza, ne da bi pri tem izgubili stik s svojim občinstvom. Ključ je v moči njegove izobraževalne potence, ki mu omogoča, da ohranja svoje mesto v zgodovini, se še naprej razvija, presega že obstoječe meje in odpira nove poti prepotrebni ustvarjalnosti.
Moje poznanstvo z Miho Firštom sega še v čas, ko sva skupaj »drgnila šolske« oziroma natančneje »univerzitetne klopi«. Prihaja iz glasbene družine, ki ga je oblikovala in zaznamovala v osebnost, kakršno poznamo danes. Sam pravi, da je v svojih prepričanjih velikokrat konservativen, jaz ga vidim kot človeka, katerega mišljenje je vedno strukturirano in dobro premišljeno. Pravi, da je političen, sama menim, da je eden izmed tistih ljudi, ki so vedno v stiku s časom in s svojim premislekom o svetu, ki jih obdaja. Njegova vedno optimistična in s kančkom humorja začinjena energija je neustavljiva. Prav neobvladljiva in visoko nalezljiva pa je njegova nuja po ustvarjalnosti ter ustvarjalnem mišljenju, ki se dotakne slehernega človeka, ki se znajde v njegovi bližini. »Pri mojem delu, v vlogah kontrabasista, producenta in scenarista glasbenih predstav me vodi predvsem ambicija ustvarjati koncerte, predstave in vsebine, ki lahko ljudi navdihujejo in bogatijo njihov vsakdan, jim ponudijo novo snov za kontemplacijo, ter služijo kot spominska sidrišča, ki retrospektivno daljšajo naša življenja. Znam si zamišljat utopično prihodnost, ki je lepša in boljša, v kateri zaradi robotov in umetne inteligence ne trpimo revščine brezposelnosti marveč uživamo v prostočasnosti.«
Namen tokratnega pogovora je bil usmerjen predvsem v predstavitev novo izdane plošče »Nižje ne gre«, na kateri so se znašle premišljeno izbrane skladbe slovenskih glasbenih ustvarjalcev 20. in 21. stoletja. Kontrabas je v preteklosti veljal za enega tistih deficitarnih inštrumentov, ki so bili potisnjeni v ozadje orkestrskih korpusov in so svoj preporod doživeli po koncu 2. svetovne vojne, ko je v zahodnem svetu na površje splavala povsem nova glasbena stvarnost. Izdana plošča je samo majhen delček te ustvarjalnosti, ki nam razkriva kontrabas v povsem novi luči ali kot je zapisal Tomaž Gržeta: »Miha Firšt pripada generaciji slovenskih glasbenikov, med katerimi najdemo nekatere izmed najbolj kreativnih in radovednih ustvarjalcev, pripravljenih prehoditi neprehojene poti. Zdi se, kot da je bilo samo vprašanje časa, kdaj se bo ustvarjalnost, ki se giblje okrog njega, zgostila v zgoščenko. Firštov enkratni temperament in prepoznavni smisel za humor razberemo že iz naslova albuma, poleg tega pa tudi iz pojasnila, skoraj obljube, da »to ni album kontrabasista, to je album dobre glasbe«.
Če povzamem: Miha Firšt je v svoji srži predvsem razmišljujoč in vedno radoveden človek, ljubitelj dobre glasbe in umetnosti nasploh, katerega kretiva je našla svoje mesto v našem kulturnem prostoru in zagotovo še ni pokazala vseh svojih barv.
Nižje ne gre, gre samo višje in višje…!
Kdo je Miha Firšt? Kaj ga navdihuje, vodi in definira?
Miha Firšt je optimist, ki uživa privilegij, da se lahko poklicno ukvarja z raznolikimi in vznemirljivimi glasbenimi projekti.
Moj prijatelj je nedavno na nekem nastopu predstavil pronicljivo opažanje, da smo danes kot družba pri predstavah o prihodnosti kolektivno izjemno pesimistični. Vse verzije naših projekcij prihodnosti so neverjetnemu tehnološkemu in ekonomskemu napredku navkljub malodane distopične – ali bo naš planet zgorel zaradi globalnega segrevanja, ali ga bo opustošila globalna vojna, ali pa si nas bo pokorila umetna inteligenca. Pri tem je najbolj ironično, da bi bila realizacija katerekoli od teh katastrof zgolj neposredni rezultat naših lastnih dejanj. Sam bi k temu dodal, da je zelo pesimistična že percepcija današnjosti. V času, kjer razpolagamo z bizarnimi presežki slehernih dobrin, še vedno vzdržujemo družbeni dogovor, da je pravica neomejene akumulacije kapitala pomembnejša od pravice do osnovnih pogojev za dostojno preživetje, ob tem pa poklicnim politikom toleriramo perverzno okupacijo prostora javnega diskurza, kar večinoma zlorabljajo za vulgarno piarovsko plasiranje infantilnih telenovelastih prepucavanj. Posledica omenjenega in seveda številnih sorodnih pojavov, ki jih lahko vzročno skoraj vedno v iskanju geneze zvedemo na abstraktni interes kapitala, je situacija, da se danes (spet?) ukvarjamo dominantno z vprašanjem, kako sploh preživeti, bore malo pa, kako kakovostno živeti. To tudi tematsko radikalno krči polje naših razmišljanj, ki ga lahko raztegujemo samo še v dimenziji induciranja šokantnosti in dopaminske opojnosti.
Fizik bi morda lahko na tem mestu ugotovil, da je vse to na ravni vesolja pravzaprav povsem logično, saj lahko tako sam pojav življenja kot tudi kasnejšo eksponentno naraščajočo potratnost človeške družbe interpretiramo zgolj kot procesa pospeševanja entropije. Sam sem v tem kontekstu idealist, ki iskreno verjame, da je umetnost ta čudežni izum človekovih možganov, ki se razvija in plemeniti v abstraktnem prostoru naših razmišljanj in duhovnosti, brez da bi ceno za obstoj umetnosti plačala narava.
Tako me pri mojem delu, v vlogah kontrabasista, producenta in scenarista glasbenih predstav vodi predvsem ambicija ustvarjati koncerte, predstave in vsebine, ki lahko ljudi navdihujejo in bogatijo njihov vsakdan, jim ponudijo novo snov za kontemplacijo, ter služijo kot spominska sidrišča, ki retrospektivno daljšajo naša življenja. Znam si zamišljat utopično prihodnost, ki je lepša in boljša, v kateri zaradi robotov in umetne inteligence ne trpimo revščine brezposelnosti marveč uživamo v prostočasnosti.
Kateri so bili ključni dejavniki in umetniški navdihi, ki so oblikovali koncept in izbiro skladb na tvoji novi plošči?
Rekel bi, da je šlo za spoznanje, da je res bil že skrajni čas, da postanejo ta dela dostopna ljubiteljem umetniške glasbe, mladim kontrabasistom in skladateljem. Koncept sem začrtal že pred časom, a vendar priprava in izvedba takšnega snemanja še vedno zahteva veliko časa in znatna finančna sredstva, zato sem hvaležen Ministrstvu za kulturo, da so projekt na javnem razpisu podprli in tako omogočili dokončno izvedbo.
Kakšen je bil proces poustvarjanja skladb? Od prve ideje do končnega izdelka se potek ustvarjalnosti zdi kot zamotan klopčič preje. Kako se je pri tokratnem projektu odvil tvoj?
Ljudje imamo tendenco romantiziranja poklica umetnika, a menim, da mistifikacija ustvarjalnega procesa in magičnih učinkov umetnosti slednjo kvečjemu oddaljuje od ljudi. Moj celoten proces pri pripravi na snemanje albuma je bil zgolj vadenje skladb. Vso glasbo so precizno zapisali skladatelji, moja naloga je bila njihov natančni zapis transformirati v zvočno valovanje. In kjer mi to ni popolnoma uspelo, je bila naloga producenta koščke mojih različnih izvedb zlepiti skupaj tako, da zdaj na posnetku zveni, kot da mi je.
Kakšen je bil proces sodelovanja pri izdelovanju in snemanju skladb za ploščo?
Zelo sem hvaležen, da sem imel priložnost album posneti v sodelovanju z Matejem Haasom, ki je producent in snemalec albuma, pri skladbi Preludij in tango for two pa je nastopil tudi kot violinist. Matej Haas, s katerim prijateljujem in sodelujem že petnajst let, je v prvi vrsti izvrsten violinist. Dolga leta je bil koncertni mojster Salzburške filharmonije in Ljubljanskih solistov, pogosto nastopal kot solist, več let je študiozno raziskoval principe t.i. historičnih izvajalskih praks, najbolj pa me pri njem navdušuje zelo strastno in samozavestno muziciranje na odru. Študiral je na Univerzi Mozarteum v Salzburgu in glasbeni akademiji v Baslu, nekaj let je bil tudi asistent na Akademiji za glasbo v Ljubljani, potem pa se je odločil še za študij računalništva v Grazu in zdaj to neobičajno široko paleto strokovnih znanj med drugim združuje tudi kot producent zvočnih in video snemanj. Delati s snemalcem, ki te mimogrede opozori na napačno izvajanje kakega ritmičnega motiva in na drugem mestu predlaga boljše lokovanje, je naravnost fantastično.
Kako je prišlo do selekcije del slovenskih skladateljev, ki so našli svoje mesto na plošči?
Večino skladb na albumu sem v preteklem desetletju že večkrat koncertno izvajal, po obsežnejšem raziskovanju obstoječega repertoarja pa lahko rečem, da je izbor skladb na albumu reprezentativna antologija skladb slovenskih skladateljev za to glasbilo. Vsekakor obstaja še nekaj kakovostnih del, ki mi jih ni uspelo uvrstiti, hkrati pa upam, da bo morda celo sam album dodatno doprinesel k interesu mladih skladateljev za ta inštrument. Zelo vesel bom, če se bom lahko že v kratkem lotil snemanja naslednjega albuma s podobno programsko zasnovo. Obstaja še nekaj čudovitih slovenskih del za klavir in kontrabas, David Veber in Dušan Bavdek sta napisala skladbi za violo in kontrabas …
Kako usklajuješ svoj umetniški izraz s pričakovanji in željami publike? Se oziraš k večini ali to ni vodilo tvojega umetniškega poustvarjanja?
Menim, da izmuzljivo distinkcijo med t.i. resno ali umetniško in zabavno glasbo lahko definiramo ravno na podlagi ustvarjalčevega (ne)oziranja na to, ali naj bo delo všečno širšemu krogu poslušalstva. To kakopak ni razprava o kakovosti glasbe – delati dobro zabavno glasbo je umetnost, ki jo obvladajo redki mojstri. Tiste, ki briljirajo v obojem lahko pri nas preštejemo na prste ene roke, preštevanje pa se seveda začne z Matijo Krečičem in Leonom Firštom. Zabavna glasba je zasnovana tako, da je njena percepcija za nas udobna, omogoča nam poslušanje v stanju kognitivne lahkotnosti (v angl. cognitive ease) z gradnjo novih del na glasbenih vzorcih, ki so nam domači že od prej, resna glasba pa prinaša nove materiale in vzorce, kar od poslušalca zahteva kognitivni napor. Sam verjamem, da je končno estetsko zadovoljstvo pri slednjem, ki sicer zahteva večji vložek poslušalca, večje, zato se večinoma posvečam poustvarjanju resne glasbe. Ta v svoji vsega nekaj-stoletni zgodovini nikoli ni bila strast večinskega dela družbe, a v tem niti ne vidim nič slabega – vsak človek si poišče dušno hrano, ki je zanj najbolj izpolnjujoča. Nov problem se morda lahko zdi tekmovanje za pozornost z digitalnimi vsebinami, ki so po parametrih trajanja in načinih podajanja vsebin načrtno optimizirane tako, da ljudi dobesedno prilepijo nase, a menim, da glasbeniki in umetniki nismo izstopajoče odgovorni ali pa sploh usposobljeni za naslavljajne tega pojava. Gre za problem celotne družbe, ki smo denimo alkohol, tobak in hazarderstvo zaradi škodjivih učinkov že vsaj do neke mere zakonsko regulirali, zdaj pa je na vrsti odvisnost od digitalnih vsebin. In ja, seveda, peticijo na Odklopi.net sem že podpisal.
Kaj želiš, da ljudje občutijo ali doživijo ob poslušanju tvoje nove plošče?
Želim si samo, da mu dajo priložnost.
Glasbena govorica slišanega je izjemno unikatna in prepredena z različnimi vplivi sodobnosti in razvejanosti 20. in 21. stoletja. Ali si pri plošči eksperimentiral z novimi zvoki in tehnološkimi pristopi? Ali sploh še obstaja prostor za kaj zares novega?
Precejšen izziv zame je bilo petje, ki je predvideno v enem segmentu skladbe Nejca Kuharja. Sicer pa se mi zdi, da danes o izvajalskih tehnikah in zvokih onkraj samih tonov z določeno tonsko višino in trajanjem res več ne moremo govoriti kot o nečem novem ali celo eksperimentalnem. V dvajsetem stoletju so vse te dodatne izvajalske tehnike, ki bogatijo paleto zvočnih potencialov klasičnih glasbil, tako pogoste in celo v smislu notnega zapisa povsem standardizirane, da se izvajalcu tekom študija materiala ne zdijo nič bolj eksotičnega kot kakšna hitra romantična pasaža – vse je pač treba samo zvadit. Kdor danes trdi, da eksperimentira ali izumlja »nove zvoke«, po vsej verjetnosti samo ni ustrezno informiran o že obstoječih.
Če bi moral ploščo opisati v eni sami besedi, katero bi izbral?
Brumbrum.
Ha, ha, ha. Kakršno vprašanje, takšen odgovor. Kaj zate pomeni biti glasbenik v današnjem času? Brum brum-BUM?
Ha, ha, ha. Meni se to zdi prekrasen poklic – eden tistih, ki je lahko človeku res v zadovoljstvo tudi dolgoročno. Da nekaj ni služba temveč »poslanstvo« je sicer prepogosto zlorabljen kliše, si pa zaenkrat iskreno težko predstavljam, da bi lahko nekoč kar čez noč s tem delom prekinil in se preprosto upokojil. Jasno, to ne pomeni, da je v tem poklicu vse rožnato, še vedno gre za zgolj za delo, kot so vsa druga. Preden se zgodi koncert, je treba zasnovati program, načrtovati promocijo, organizirati prostor, financiranje, ekipo in tehniko, vse zvaditi – nič od tega ni zelo zabavno. Pred tem se nas verjetno večina mora ob koncu študija soočiti s spoznanjem, da življenje glasbenika ni tako romantično, kot smo si to predstavljali v obdobju mladostnega entuziazma ter da poslušalci, še bolj pa »trg« različne aspekte glasbenega delovanja dojemajo in vrednotijo po povsem drugačnih kriterijih. Kasneje mora mladi glasbenik oziroma glasbenica pogosto sprejeti odločitev, ali si zagotoviti dolgoročno finančno varnost z zaposlitvijo v državnem orkestru, kjer nastopi v funkcijo enega od kolesc velikega orkesterskega stroja, ali pa se kot takoimenovani svobodni umetnik posveti realizaciji lastnih zamisli in hrepenenj, a s tem prevzame tudi odgovornost za stabilno monetizacijo teh dejavnosti, kar se izkaže za prav nič osvobajajoč položaj.
A vendar, vse omenjeno bi lahko šaljivo označili kot »first world problems«. Sam obstoj stabilnih služb za glasbenike (ne nasedimo romantičnim zgodbam o izstradanih genialnih umetnikih, ustvarjanje in uživanje v umetnosti je možno šele, ko so naše bazične potrebne zadovoljene) in dejstvo, da je »freelancerstvo« v našem okolju vzdržen model delovanja, dokazujeta, da živimo v tozadevno najboljšem delu sveta. Pogosto pozabimo, kako je to dragoceno.
In še nenazadnje: upi, sanje in želje za prihodnost?
V prihodnjih mesecih se najbolj veselim Janus festivala 2025, ki bo od 10. do 13. aprila v Celju, balkanske turneje tria Firšt, novih ponovitev muzikala Veronika Deseniška na celjskem gradu, pa tudi vseh komornih koncertov vmes. Upam in želim si, da bi tudi daljnejša prihodnost ponujala toliko vznemirljivih izzivov.
Anuša Plesničar
