11. julij 2025
Ennio Morricone je eden najpomembnejših in najplodovitejših skladateljev filmske glasbe tega in prejšnjega stoletja. Njegovo delo zajema več desetletij ustvarjanja, z raznolikimi slogovnimi prehodi in izjemno raznolikim opusom. Maestro je svoje mojstrovine na poslušanje postavil na Festivalu Ljubljana konec avgusta 2008. Njegovo nesmrtno zapuščino je sedemnajst let kasneje na istem mestu na istem festivalu na oder postavil njegov sin Andrea Morricone.
V ljubljanski poletni noči so odzvanjale prepoznavne kombinacije klasične orkestracije in eksperimentalnih tehnik. Z vključevanjem tišine in ritmičnih vzorcev za stopnjevanje napetosti. Bogata melodika in emocionalna intenzinvost je zvenela iz glasbil Orkestra Roma Sinfonietta ter Simfoničnega orkestra RTV Slovenija. Izjemne vokale so prispevali Ljubljanski madrigalisti (zborovska dirgientka Alenke Podpečan) ter Mešani pevski zbor Glasbene matice Ljubljana (umetniški vodja Sebastjan Vrhovnik. Oba zbora je za koncert pripravila Alenka Podpečan, na koncertu je pevcem dirigiral asistent dirigenta in dolgoletni Morriconejev sodelavec Stefano Cocci.
Koncertni list je nakazal pestro pahljačo skladb iz domala vseh Morriconejevih ustvarjanih obdobij več kot šestdesetletne kariere. Poln avditorij je navdušila Suita Leone iz zlate dobe špageti vesternov v drugi polovici šestdesetih let prejšnjega stoletja. V tem obdobju je Maestro razvil prepoznaven slog s poudarjenimi melodijami, nenavadnimi instrumenti, kot so denimo ustna harmonika, zvončki, piščal ter zvočnimi efekti in vokalnimi vložki. Enega izmed vrhuncev tega obdobja predstavlja kompozicija Ekstaza Zlata iz filma Sergia Leoneja z naslovom The Good, the Bad and the Ugly (1966). Morricone je s počasnim stopnjevanjem in ponavljajočimi vzorci kombiniral puščavsko atmosfero in napetost. V ospredju so bila pihala ter polnozvočna orkestracija, izstopal je sopran Vittoriane de Amicis.
Morricone se je uveljavil v Hollywoodu v zadnjih dveh desetletjih 20. stoletja. Tudi in zlasti s filmom The Mission (1988). Tu je režiser Roland Joffé glavne igralske vloge zaupal Robertu De Niru, Jeremyju Ironsu, Rayju McAnallyju ter Liamu Neesonu. A Maestro je v film navdahnil renesančne harmonije, baročno čistost in južnoameriški ritem. V Križankah je solist Antonio Verdone z oboo navdihnil občutek milosti, vere in notranjega miru. In na ta način ujel duhovno naravo glavnega lika, jezuita Gabriela.
Eden izmed številnih biserov večera je bila osrednja glasbena tema iz filma Cinema Paradiso (1988). Tu je lirična, emocionalno polna in nostalgična melodika Morriconeja sledila nežni, zasanjani filmski poetiki režiserja Giuseppeja Tornatoreja. Zlasti pa je simbolizirala različna čustvena obdobja v Totòjevem življenju. Glasba namreč čudovito dopolnjuje temo filma – ljubezen do kina, otroštvo, izgubo in pretekli čas. Življenje glavnega lika, ki s preprosto, a izrazito harmonijo izzove močan občutek hrepenenja. Njegova glasba ni bila samo spremljava filma, ampak samostojen umetniški izraz, pogosto sposobna povedati več kot dialog. S subtilnimi spremembami je Maestro ustvaril občutek topline in domačnosti. Glasbo je Morricone napisal v sodelovanju s svojim sinom Andreo.
Eden najbolj emocionalno nabitih in pretanjenih motivov v filmski glasbi je skladba Deborah’s Theme, osrednja glasbena tema iz filma Once Upon a Time in America (1984). Lirika in žalost v simfonični podobi, prikazuje izgubljeno mladost in nostalgične spomine. Preproste harmonije se v počasnem ritmu nežno dvigajo in spuščajo, kakor dih, ki odstira čustveno globino odnosa med Deborah (v filmu jo upobablja Elizabeth McGovern) in Noodlesom (Robertom De Nirom).
Morricone je večino glasbe komponiral na papirju, brez klavirja – najprej v glavi. Pogosto je začel s tematsko melodijo ali z idejo za zvočni učinek, ki je ustrezal tonu filma. Sodeloval je tesno z režiserji, vendar je vselej ohranil svojo ustvarjalno avtonomijo. Sijajni koncert v ljubljanskih Križankah je minil le dan po peti obletnici Maestrove smrti.
Mateja Rot
