Iz tiskane številke (izid: 26. junij 2025)
Tančice časa nam vedno znova razkrivajo drobce zgodovine, ki spreminjajo naše razumevanje preteklosti in bogatijo naše znanje z iskanjem avtentičnosti. Lanska jesen je bila za glasbene sladokusce pravo razodetje, saj je prinesla novosti iz že znanih glasbenih svetov. Septembra 2024 je svet obšla novica o odkritju rokopisa neznane Mozartove skladbe, verjetno iz njegove mladosti, najdene v Mestni knjižnici v Leipzigu med pripravo izdaje Köchlovega kataloga. Skladbo so poimenovali Čisto mala nočna glasba (Ganz kleine Nachtmusik), z opusom K. 648. Dober mesec dni kasneje, 27. oktobra 2024, deset dni po obletnici smrti Frédérica Chopina, je New York Times poročal o odkritju partiture v Morganovi knjižnici in muzeju v New Yorku, ki naj bi bila Chopinov rokopis Valčka v a-molu.
Odkritje je bilo kmalu deležno odmeva v Sloveniji prek razpisa slovenskega snemalnega studia PianoRoom, ki je povabil pianiste k izzivu, da valček posnamejo in si priborijo priložnost za snemanje v njihovem studiu. Potek razpisa, imenovanega »Izziv za pianiste«, smo lahko spremljali na Facebooku in spletni strani PianoRooma. Izmed prispelih posnetkov je komisija, ki so jo sestavljali Maja Gombač Haas (višja predavateljica klavirja na Univerzi za glasbo in upodabljajoče umetnosti Gradec), Tjaša Šulc Dejanović (profesorica klavirja na Konservatoriju za glasbo in balet Maribor) in Borut Belančič (tonski mojster in glasbeni producent v PianoRoomu), izbrala dva finalista: pianista Izaka Bana (93 točk) in pianistko ter muzikologinjo Lovorko Nemeš Dular (92 točk). Oba sta pod vodstvom direktorja Mitje Petroviča posnela valček, posnetka pa sta javno dostopna. V nadaljevanju sta objavljeni povezavi do posnetkov in izjavi pianistov o njuni izkušnji snemanja. Podrobno spremljanje projekta PianoRooma me je spodbudilo k raziskovanju ozadja te novoodkrite partiture.
Kot je poročal New York Times, je rokopis, velikosti kartotečne kartice (102 x 130 mm), odkril muzejski kustos Robinson McClellan, tudi sam poznavalec glasbe in skladatelj. Partitura, naslovljena Valse, nosi napis “Chopin“ nad rokopisom. Skladba obsega 48 taktov, oziroma 24 taktov, ki se v celoti ponovijo. Uvodni takti se stopnjujejo v eruptivni zvočni izbruh, podkrepljen z za Chopina neobičajnima oznakama fz in ff f. V nadaljevanju pa skladba razkriva značilen Chopinov slog: lahkotne plesne motive, okrašeno melodiko in punktiran ritem, ki spominjajo na njegove valčke.
Primerjava izvirnega rokopisa z moderno prepisano partituro razkriva nepravilnosti, ki vzbujajo dvome o avtorstvu. Kot je opozoril Alan Walker, so triole v izvirniku napačno zapisane kot šestnajstinke, kar je nenavadno za mojstra, kakršen je bil Chopin. Kustos McClellan ni takoj zaupal odkritju in se je posvetoval z Jeffreyjem Kallbergom, strokovnjakom za Chopina z Univerze v Pensilvaniji. Kallberg je potrdil, da črnilo in papir ustrezata materialom, ki jih je Chopin uporabljal v zgodnjih pariških letih (1830–1835). Kljub disonančnemu začetku, ki odstopa od Chopinovega značilnega sloga, je Kallberg ob igranju skladbe na klavirju začutil njeno avtentičnost in prepoznal Chopinov pečat.
Dr. Artur Szklener, direktor Narodnega inštituta Fr.d.rica Chopina v Varšavi, je dan po objavi novice na spletni strani inštituta (https://nifc.pl/en/home/aktualnosci/aktualnosci/98/) podal zadržan komentar. Potrdil je, da črnilo in papir sicer sovpadata z obdobjem Chopinove zgodnje pariške kariere, a opozoril, da rokopis nima podpisa, kar je bilo za Chopina običajno. Szklener je poudaril, da je slog skladbe razmeroma preprost, z obilico dinamičnih oznak in celo izpisanih prstnih redov, kar nakazuje didaktični značaj. Kljub temu je priznal, da slog ustreza Chopinovemu briljantnem obdobju (1830–1835) in bi skladba lahko bila fragment potencialno večjega dela ali morda glasbena šala oziroma potpuri, s katerim je mladi Chopin morebiti utiral pot svoji karieri. Valček tudi ni uvrščen v katalog Chopinovih del, ki so skrbno popisana na spletni strani Inštituta.
Vodilni chopinologi v svetu, John Rink, Jim Samson in Jean-Jacques Eigeldinger – da omenim samo nekatere – o tem valčku niso dali izjave, ki bi bila javno dokumentirana.
Lovorka Nemeš Dular: “Ob branju senzacionalistične novice, da naj bi odkrili neznan Chopinov valček, nisem takoj skočila v zrak. Ko je studio PianoRoom objavil natečaj za snemanje tega ‘valčka’, pravzaprav fragmenta neke večje kompozicije, me je zamikalo sodelovanje, predvsem zaradi snemanja videa. Prijavila sem se in bila izbrana skupaj z mlajšim kolegom. V prijetnem studiu s simpatično in profesionalno ekipo je bilo vzdušje sproščeno. Eno stran dolgo delo z repeticijo. Kaj narediti iz tega? Ideja se mi je kljub številnim posnetkom za natečaj porodila kar tam – v studiu. Hipno, po poslušanju drugega ‘tejka’. Izkušnja moje lastne fleksibilnosti interpretacije se me je resnično močno dotaknila.“
Izak Ban: “Ko se vračam nazaj na snemanje, se mi v mislih predvaja tisti prvi večer, ko sem pošiljal svoj prispevek na natečaj. Imel sem nekaj poskusov, a nazadnje izbral čisto prvega. Ta enostavnost in ‘pomanjkljivost’ materiala, okrasja, motivov – včasih ima interpret toliko prostora, da je še večji užitek igrati določeno delo. Nekaterim pa je pomanjkanje avtorjevih zahtev mučno. Izkušnja se mi je obrestovala, ker me je v mojem trenutnem akademskem programu (polnem kaosa, čustev, vzponov in padcev) opomnila na tisto enostavnost, po kateri moramo interpreti poseči. Če povzamem – kako iz majhnega narediti veliko. To je bila tista vodilna misel, ki me še danes spremlja ob poslušanju posnetka novoodkritega Chopinovega valčka.“
Damjana Zupan
