21. februar 2023
Februarja v koncertnem ciklu GM oder gostimo duo Köveš Krečič. Pianistka Sara Köveš in violončelistka Ema Krečič nastopata v Slovenskih Konjicah, Lendavi, Celju, Ljubljani in Ilirski Bistrici.
Sara Köveš je glasbeno pot začela na Glasbeni šoli Lendava ter nadaljevala na Konservatoriju za glasbo in balet v Mariboru, ob tem pa se še nekaj časa vzporedno izobraževala na Akademiji za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu. Leta 2017 se je vpisala na ljubljansko Akademijo za glasbo v razred profesorja Aleksandra Serdarja. Ema Krečič je z igranjem violončela začela na glasbeni šoli Ljubljana Vič-Rudnik, po končani osnovni šoli pa se je vpisala na Koroški deželni konservatorij v Celovcu v razred prof. Igorja Mitrovića in vzporedno maturirala na Škofijski klasični gimnaziji. Študij nadaljuje na ljubljanski Akademiji za glasbo v razredu profesorice Karmen Pečar in vzporedno na Univerzi Mozarteum v Salzburgu.
Začetki vajinega skupnega delovanja segajo v prvi letnik ljubljanske akademije …
Sara: Kriv je solfeggio. Z Emo sva bili v istem letniku in skupaj obiskovali teoretične predmete. Nekega dne me je vprašala, če bi jo lahko spremljala. Pripravljala je Schumannov Adagio in Allegro, a ni imela pianistke. Seveda takrat še nisva vedeli, da se bo iz tega razvilo tako intenzivno sodelovanje. Nato je bilo še nekaj pobud, za neko priložnost sva začeli študirati Schuberta in nekaj drugih skladb, tako da se je je repertoar kar kopičil. Dobro se ujameva, želim si, da bi sodelovali še naprej.
Ema: Ja, tako je. Takrat sem iskala pianista in sem se obrnila na Saro. Skozi leta se je nabralo že toliko repertoarja, da sva se nato začeli prijavljati na različne razpise … Imeli sva veliko motivacije, ker sva skupaj spoznavali repertoar. Običajno se namreč zgodi, da so korepetitorji nekoliko starejši in repertoar poznajo, v taki komorni zasedbi potem kdaj zmanjka zagona. V najinem primeru so bile pa vse skladbe nove, tudi za Saro, odkrivali sva jih skupaj.
Zadnje mesece sta preživeli vsaka na svojem koncu, Sara v Švici, Ema pa med Ljubljano in Salzburgom. Kako sta uskladili čas za vaje?
Sara: Drži, sredi septembra sem se v okviru študijske izmenjave odpravila na Umetniško akademijo v Zürich, kjer študiram pri Eckartu Heiligersu. Tako se z Emo nisva mogli redno dobivati, a sva seveda intenzivno vadili vsaka zase. Bilo je res zanimivo opazovati, kako vsaka po svoje »zori« in veselila sem se prvega skupnega nastopa decembra na magistratu.
Ema: Jaz sem ob Ljubljani vzporedno vpisana še na salzburški Mozarteum, kjer študiram v razredu prof. Clemensa Hagna, tako da sva lahko skupaj intenzivno delali le med počitnicami. Vaje sva imeli večinoma v Ljubljani, eno pa tudi v Lendavi, od koder prihaja Sara.
Poleg delovanja v duu, kaj vam trenutno vzame največ časa?
Sara: Jaz se trenutno osredotočam na solistični program, saj imam junija v načrtu končati izobraževanje na ljubljanski akademiji. Izbrala sem si same nove skladbe, zato je dela zelo veliko. Že marca nastopam v ciklu Mladi virtuozi Festivala Ljubljana, nato sledi koncert iz cikla Pianissimo, ob tem pa še polovička koncerta v okviru Glasbene mladine ljubljanske.
Ema: Tudi mene junija čaka magistrski koncert v Ljubljani, nato se selim v Salzburg, kjer me magisterij čaka prihodnje leto. Ob tem sama sodelujem še v dveh klavirskih triih, pred kratkim sem projektno nastopala tudi z godalnim sekstetom, pogosto pa sodelujem tudi kot substitut v naših profesionalnih orkestrih. S klavirskim triom Janus nas že marca čakata koncerta v Novem mestu in Lieznu, s triom Adelante pa smo nedavno imeli koncert v okviru abonmaja Solo e da camera na ljubljanski akademiji.
Kako sta izbrali spored za koncerte v ciklu GM oder?
Sara: Imeli sva kar veliko različnih idej … Skladbe, ki so na sporedu, so nama zelo všeč in so slogovno raznolike. Zanimiva je recimo skladba Astorja Piazzole, ki morda ni najbolj tipičen primer dua, ki bi ga pogosto slišali na koncertnih odrih. Zelo zanimiva je tudi Poulencova sonata, ki od obeh zahteva veliko dela, je polna dialogov med glasbiloma …
Ema: Spored sva začeli izbrati že čez poletje in ga tudi večkrat spremenili … Želeli sva vključiti tehtno klasično sonato in pripraviti čim bolj raznolik program. Matijo (Matija Krečič, Emin brat, op. p.) sem že pred časom prosila, če nama za koncert na magistratu napiše krajšo skladbo. Tako je nastala Geschpräche mit Franz Peter, ki sva jo lani septembra tudi posneli. Matija jo je komponiral ravno v času, ko sem doma veliko vadila Arpeggione sonato, kar ga je inspiriralo, da napiše kratko delo v katerem se – na trenutke s ščepcem humorja – »pogovarja« s Schubertom.
