(Iz tiskane izdaje; izid: 27. marec 2026)
“Bilo mi je v čast poustvariti to vlogo, kajti izvedba opere je bila zamišljena v sklopu 100-letnice smrti skladatelja Viktorja Parme.”
Parmova tržaška »premiera« opere Zlatorog iz leta 1921 je bila v več pogledih redek in izjemen dogodek. Opera je svojo pravo premiero resda že doživela, a tokratna je bila končno izvedena v skladateljevem rojstnem kraju. Čeprav Viktor Parma velja za enega najplodovitejših avtorjev na Slovenskem, je omenjeno delo na žalost precej redko na sporedu glasbenih gledališč, zato je tokratna predstava privabila številne obiskovalce, ki so povsem napolnili Verdijevo gledališče.
Opero Zlatorog umeščamo v pozen skladateljev opus. Parma je bil vseskozi razpet med tri svetove – slovenskega, italijanskega in avstrijskega – in je tako tudi v svojih delih kombiniral številne vplive, ki jih ni mogoče preslišati. Med drugim lahko v glasbi zaznamo Wagnerjev (npr. v poudarjenem orkestrskem stavku in uporabi vodilnih motivov), belkantistični (v lepih pevskih melodijah za mogočne glasove) in celo veristični vpliv (v protagonistovi nenadni smrti, vsakdanjem okolju in osebah), poleg tega pa čisto .slovensko. melodiko (v petju v tercah, sekstah, enostavnih in punktiranih melodijah, kar najbolj zaznamo v melosu zborov) in v operni snovi preplet mitološkega in narodnozavednega (Zlatorog občasno .kriči. od podobnosti z Webrovim Čarostrelcem, zaradi motiva pohlepa pa tudi z Renskim zlatom Richarda Wagnerja).
V takem sprepletu vplivov se je odlično znašel mladi tenorist Andrej Rustja, študent ljubljanske Akademije za glasbo, s katerim sem se pogovarjala.
Andrej, morda najprej nekaj o tebi in tvoji glasbeni poti. Na opernih odrih nisi stal prvič – nastopil si namreč že v nekaj vlogah, poleg tega pa tudi koncertno kar pogosto nastopaš.
Z glasbo sem se začel ukvarjati v slovenski glasbeni šoli Emil Komel v Gorici, od koder prihajam. Tam sem enajst let pel v zboru – obiskoval sem vse od otroškega zbora do mešanega mladinskega zbora, kjer sem začel dobivati prve solistične nastope. Že od nekdaj sem imel rad raznovrstno glasbo in sem jo res veliko poslušal, pa tudi v družini imamo glasbenike. Proti koncu osnovne šole mi je postajala vedno bolj všeč opera. V tem času se mi je ustalil tudi glas in tako sem pri sedemnajstih začel z urami solopetja pri mezzosopranistki Zdenki Gorenc, kjer sem se uril štiri leta. Takrat je že bila prisotna želja, da bi se s petjem resneje ukvarjal. V zadnjem letniku gimnazije me je sicer zanimalo veliko različnih stvari, a petje se mi je zdelo edina stvar, s katero bi se lahko ukvarjal celo življenje. Najprej sem se vpisal na študij muzikologije, a vseeno sem imel vedno v načrtu iti na Akademijo za glasbo. Pred tremi leti sem opravil preizkuse in se tja tudi zares vpisal. S stalno prisotnostjo v Ljubljani in vedno bolj poglobljenim učenjem petja so seveda začeli prihajati tudi nastopi. Moj prvi pomembni nastop je bila kantata Matije Tomca Slovenski božič tik pred obdobjem covida v moji Gorici. Potem pa sem nastopal večkrat letno in zdaj vedno bolj zgoščeno. Nastopal sem tudi v operah – vloge, ki sem jih pel, so bile sprva zborovske –, v Bernsteinovem Kandidu in v Mini operah III (oboje projekt z Akademijo za glasbo) in nato solističnih; pel sem Alfreda v Netopirju v Novem mestu, nato Gerarda v Puccinijevem Gianniju Schicchiju in zdaj Janeza v Zlatorogu (zadnji vlogi v sklopu Akademije za glasbo). Imel sem tudi samostojne recitale, nastope z orkestrom (iz mariborske opere, z orkestrom Grex, orkestrom Vrhnika, orkestrom Cantabile in orkestrom iz ljubljanske opere), pa tudi sakralne nastope pri frančiškanih pri mašah (za to sem jim zelo hvaležen, saj imam vsaj dvakrat letno priložnost peti maše s kora). Vse to me je torej pripeljalo do obsežne vloge v Zlatorogu.
Bralcem, ki te niso utegnili priti poslušat v Trst, prosim osvetli oziroma opiši, kakšna je v glasbenem pogledu vloga Janeza, kako ti je odgovarjala in, ne nazadnje, kako si jo sploh dobil.
Poleti je moja profesorica Pia Brodnik potrdila, da se bo izvajal Parmov Zlatorog. Že sam sem potem preposlušal celo opero in prebral analizo. Nestrpno sem pričakoval note in jeseni dobil nekaj delov opere (s klavirskim izvlečkom), ki so bili predpisani za izvedbo na avdiciji v začetku novembra. To sem naštudiral najprej sam, nato še s profesorico in na korepeticijah. Slučajno je bil tudi mojstrski tečaj z Matjažem Stopinškom, ki je zadnji pel vlogo Janeza (v Mariboru). Dal mi je par nasvetov in izmenjala sva si nekaj mnenj, skupaj sva predelala tudi glavne arioze.
Vloga Janeza je, kot omenjeno, res mešanica slogov, v njej je veliko verizma in dramatike. Zelo mi je bila všeč že med poslušanjem. Zdi se mi, da ustreza mojemu glasu, v njej sem se dobro počutil. Čeprav je zahtevna (posebno v arioznih izbruhih Janezove jeze, kjer je zahtevan tudi velik obseg glasu) in je stalno prisotna. Pisana je za težji lirski tenor, ki mora občasno peti melodično, hkrati pa imeti dramatično težo. Vloga je zelo raznolika in obsežna, zato izvajalec potrebuje veliko kondicije. Morda še povem, kdo je Janez – je glavni lik v mitološki zgodbi o zlatorogu. Je nesrečen junak in lovec, naiven in pohlepen. Meni se sicer ne zdi negativno pohlepen, bolj ambiciozen, in čeprav morda ne zna zavrniti deklet, se znajde v nepravih okoliščinah ob nepravem času.
Nastopati s svojim nekdanjim zborom je gotovo posebna, če ne kar nostalgična izkušnja. Prav tako si bil obdan s kolegi sošolci (pevci in glasbeniki). Lahko poveš še kaj o tem?
To je bilo res vrhunsko. Zame je bilo tudi zelo pomembno, saj si nisem predstavljal, da bo usoda kdaj določila, da bom pel res glavno vlogo prav z njimi. Zelo mi je bilo všeč in lepo, da sem lahko (čeprav sem Goričan) pel na domačem terenu, in to v tržaški operi, ki je po velikosti in slovesu zelo ugledna. Ta nastop mi je bil tako izziv kot potrdilo. Nastopanje pred domačim občinstvom je ustvarilo prijeten pritisk, saj so me zboristi in številni poslušalci poznali, a me marsikdo vmes dolgo ni slišal. Upam, da sem bil svojim sopevcem iz zbora morda celo v ponos (osrednji del zbora Emil Komel je namreč sestavljen prav iz kolegov, ki tam prepevajo že vse od mojih časov; prav tako zborovodja). Nastop mi je bil poleg vsega v užitek. Krasno je bilo, ker smo vsi nastopajoči navijali drug za drugega in tako smo bili po koncu vsi veseli, ponosni in zadovoljni. Redko se zgodi, da ima mladostna, študentska produkcija možnost nastopati v taki operni hiši, zato se za to priložnost zahvaljujem vsem organizatorjem. Krasno je bilo spremljati kolege, kako smo med vajami šli skozi določene procese in smo zelo napredovali od prve vaje do tega, kako smo zveneli na prireditvi. Poznali pa smo se že od prej, zato je bilo vzdušje na vajah zelo prijetno. S tega vidika mi je še toliko bolj žal, da ne vemo, ali bo še kakšna ponovitev.
Zasedba je bila precej velika, vendar je bila uskladitev izvajalcev zaradi koncertne izvedbe opere najbrž lažja. Kako so potekale (skupne) vaje?
Proces vaj oziroma priprav je bil najprej individualen (sem štejem tudi vaje s profesorji). Solisti smo nato začeli z vajami ansambla. S klavirjem in pod vodstvom dirigenta smo vadili od januarja dalje. Delali smo po dejanjih in na voljo smo imeli dva korepetitorja. Tako je bilo vse do tedna pred premiero, ko smo imeli vaje z orkestrom. Takrat smo dobro zvadili vse pasti v partitur /…/
Ana Sodja
