Iz tiskane izdaje (izid: 27. september 2024)
Tereza Podlogar, zborovodkinja in organistka
Poznava se že iz otroštva. Druži naju podobna pot. Terezo odlikujejo izrazita osredotočenost na glasbo, njeno lepoto in bistvo, delavnost in ljubezen, tako do glasbe kot do sočloveka. Je tudi (samo) kritična in natančna oseba s skupkom lastnosti, ki tvorijo plodna tla za razvoj vrhunskega glasbenika.
Tereza, kako se je začela tvoja glasbena pot? Kdo te je vpeljal v glasbo?
Z glasbo je bilo prepleteno že moje zgodnje otroštvo. Z mamo, ki je sicer etnologinja, sva prepevali ljudske pesmi v dvoglasju, obiskovali smo abonmajske koncerte SF in operne predstave, doma smo imeli pianino. V varstvu sem bila pri maminih tetah; ena izmed njih me je učila klavir in sva skupaj igrali štiriročno. Tako sem prej znala brati note kot pa črke; pravijo tudi, da sem že takrat rada dirigirala.
Kdaj pa se je rodila želja, da bi se z glasbo želela poklicno ukvarjati?
V 4. letniku sem začela peti v Mešanem mladinskem pevskem zboru Veter, ki ga je takrat vodila Urša Lah. Takrat se je zgodil neki miselni preskok v glavi. Urša je takrat zaznamovala marsikaterega od nas, vetrovcev. Zborovsko glasbo sem postavila na prvo mesto in ves čas razmišljala o petju, harmoniji, intonaciji …
Torej je ona bila tvoja prva vzornica?
Vsekakor.
Katere so bile njene kvalitete, ki so te motivirale?
Popolna osredotočenost, predanost, inteligenca, natančnost, doslednost, predvsem pa njen individualni pristop, ki je omogočal nenehno rast vsakega posameznika.
Izvajali smo zahtevno zborovsko literaturo na visoki poustvarjalni ravni, čeprav številni pevci niso imeli glasbene izobrazbe. Urša me je prav tako spodbudila k študiju glasbene pedagogike; sama sem takrat sicer razmišljala o muzikologiji.
Potem si se dejansko odločila za študij glasbene pedagogike na ljubljanski Akademiji za glasbo.
Za ta študij sem se odločila predvsem zaradi predmetnika, ki je obetal veliko praktičnega dela (klavir, dirigiranje, vokalna tehnika …). Med študijem je bilo odlično poskrbljeno za pedagoško prakso in hospitacije, razočarana pa sem bila, ker glasbeni pedagogi nismo imeli dovolj priložnosti za umetniški razvoj: med študijem namreč nisem imela nobenega klavirskega ali zborovodskega nastopa. Zato sem načrtovala, da se bom pozneje posvetila etnomuzikologiji, glasbenemu narodopisju. Začela sem celo pisati diplomsko nalogo na to temo. Potem pa sem kot absolventka šla na izmenjavo na Visoko šolo za glasbo in ples v Köln, kjer sta se najini poti znova križali. (smeh) Tam sem prvič začutila, da res študiram glasbo.
Kdo se te je takrat najbolj dotaknil kot vzornik?
Vpisala sem zborovodske predmete, a sem po zanimivem naključju dobila tudi profesorja za orgle Thierryja Mechlerja, ki je res verjel vame, me spodbujal in usmerjal k novim izzivom. Študij sem podaljšala še za en semester in pripravila svoj prvi samostojni orgelski recital. Ob vrnitvi domov sem nato vpisala še študij orgel na Deželnem konservatoriju v Celovcu v razredu Klausa Kuchlinga.
Kakšni so bili tvoji zborovodski začetki?
Prva zasedba, ki sem jo vodila, je bila Vokalna skupina Solalei. Vlogo zborovodje sem vzela zelo resno in odgovorno – bila sem zahtevna, natančna, stroga, pričakovala sem seveda redno prisotnost na vajah; tega ti pevci, sicer študenti, niso bili vajeni. Naši cilji so se sčasoma začeli razhajati, a smo v skupnih letih priredili nekaj krasnih koncertov ter spletli med seboj prijateljske vezi, sama pa sem pridobila dragocene izkušnje.
Kako pa je začeti delati z zborom? Imaš izbrano skladbo, neko svojo predstavo o njej, kako začneš?
Poglavitni del priprave je izbira repertoarja, nato se posvetim poglobljeni analizi skladb, vsebini oz. besedilu ter načrtujem metode dela z zborom. Izkušnje so me naučile, da je treba zbor povabiti, da gremo skupaj na pot in ob tem postopno odstiramo lepoto ter sporočilo, ki se skriva v pesmi.
Zdaj pa imaš že nekaj kilometrine in vodiš kar tri zbore, kajne?
Vodim zbor ljubljanskih srednješolcev Veter, Pevski zbor Banke Slovenija in Mladinski pevski zbor Glasbene šole Škofja Loka.
Vodiš zbore osnovnošolcev, srednješolcev in odraslih, torej cel spekter. Kaj vidiš dobrega v sebi, zakaj si dober zborovodja?
Verjamem v vsakega posameznika, da se lahko nenehno glasbeno in pevsko razvija, nad nikomer ne obupam. Trudim se ustvarjati spodbudno okolje za vse in stremim k zavedanju pevcev, da so si med seboj enakovredni, da vsak s svojimi kvalitetami in lastnostmi sooblikuje končno zvočno /…/
Lovorka Nemeš Dular
Dodaj komentar