(iz tiskane izdaje: izid 31. marec 2025)
Blaža sem spoznala nedolgo nazaj, na koncertih z zborom ArtVoicess, kjer sva se kot spremljevalna pianista izmenjevala v jazzovskem in klasičnem repertoarju. Med dvema komunikativnima osebama je prišlo do pogovora, ki je šel krepko čez meje priložnostnega o vremenu in »špilih«. Blaž je oseba, izredno predana svojemu poklicu, pravi glasbenik, z veliko znanja, izkušnjami in veselja do učenja novih stvari. V pogovoru z njim sem dobila občutek, da je njegovo življenje in delovanje ena sama premica, ves čas usmerjena v napredek, in da je ob takem fokusu vse videti preprosto in povezano med seboj.
Kam segajo tvoji glasbeni začetki?
Moj oče, Tone Jurjevčič, je bil znan vrhniški zborovodja. Vodil je dva zbora – Liko Verd in Usnjarna Vrhnika. To so bili še časi, ko so bile na Vrhniki tovarne. Bil je tudi učitelj glasbe v osnovni šoli in poučeval je tudi mene. Spomnim se, da sem v šoli moral hoditi k pevskemu zboru. Tam sem užival ob poslušanju drugih, ob sodelovanju in učenju, kako funkcionirati v večjem ansamblu. Oče me je z velikim veseljem poučeval tudi glasbeno teorijo. O glasbi sva se tudi sicer veliko pogovarjala. Dobro je igral klavir, predvsem je veliko igral Chopina. Po njegovi zaslugi njegovo glasbo dobro poznam. Ni pa znal dobro improvizirati. Mislim, da je oče zelo zaslužen za to, da glasbo teoretično zelo dobro razumem. Mama je bila ljubiteljska glasbenica, igrala je harmoniko. Včasih smo se kar med kosilom pogovarjali o glasbi.
Bilo bi skoraj neverjetno, da se takima staršema ne bi rodil glasbeno nadarjen otrok. Si se med potekom šolanja tudi formalno izobraževal v jazzu?
Vpisal sem se na Pedagoško akademijo, na Oddelek za glasbeno vzgojo in zborovodstvo, ki so ga v Ljubljani potem ukinili, in študija mi ni uspelo dokončati. Potem sem hodil tudi na Srednjo glasbeno šolo, takrat so namreč odprli C oddelek za jazz. A tudi šolanja tam nisem končal. Ni bilo ne časa ne energije. Temeljno znanje klavirja sem pridobil v glasbeni šoli pri profesorici Mariji Kosi. Tega seveda v tistih letih nisem znal izkoristiti, saj nisem bil dovolj zrel, da bi razumel vse, kar me je učila. Večkrat mi je govorila, naj poslušam zvok klavirja. V življenju sem šel čez različne faze. Nekaj časa se mi je zdel klavir celo mrtev inštrument. Vendar to sploh ni res. Klavir se mi zdaj zdi najpopolnejši inštrument. Pevka Manca Izmajlova mi je nekoč rekla, da znam s klavirjem imitirati zvok celotnega orkestra. Večkrat, ko študiramo nek program, dobim posnetek, in če gre za orkestralno glasbo, skušam ta zvok posnemati. In mi dejansko uspeva. »Stvari so v osnovi tako preproste, da je že kar srhljivo«
Profesorica Kosi je torej pri tebi zasejala prvo seme razmišljanja o zvoku. Kako pa je šlo potem naprej? Kdo je še vplival nate? Zasledila sem tvojo omembo zanimivih imen: Jože Fürst, Jakob Jež, Darijan Božič in celo Borut Loparnik.
To so bili ljudje, ki so me v življenju fascinirali s svojim znanjem. Loparnik me je na Pedagoški akademiji učil zgodovino. Zgodovina me sicer ni zanimala, vendar je način, kako je predaval, zbudil celo moj interes. Loparnik nam je zares dal vedeti, kako so prepletene stvari v preteklosti in sedanjosti. Za moje pojme je bil genij. Jakoba Ježa sem spoznal v zboru pri očetu. Opazil sem, da komponira v modusih. To mi je bilo všeč, kar sem mu tudi povedal. Takrat je videl, da res razumem glasbo. Pri njem me je navduševalo, da navzven sploh ni dajal vtisa, kdo zares je. Na Pedagoški akademiji se večina študentov žal ni zavedala njegove veličine in jih njegova predavanja niso zanimala. Imam občutek, da ga je to zelo utrujalo. Imel je veliko knjigo z deli Chopina in je znal zaigrati, kjerkoli si knjigo odprl. Nisem vedel, da je bil tako dober pianist. Enkrat sem ga vprašal, kaj si misli o elektronski glasbi in o big band aranžiranju, pa mi je odvrnil, da »je to šavje elektronskih zvokov in sama vzporedja«. Mene pa je v tem času takšna glasba zelo zanimala. Jože Fürst me je na Pedagoški akademiji učil solfeggio, ki me je zanimal in sem ga tudi obvladal.
Kakšna se ti zdi jazz scena v Sloveniji v primerjavi s tujino?
Precej je dobrih jazz glasbenikov. Tako pri nas kot v tujini. Veliko je kvalitetnih bendov. Včasih imam občutek, kot da je v glasbi preveč matematike. Kakor da se izgublja muzikalnost in da se glasba po nepotrebnem komplicira. Ne sprejemam glasbe, kjer ima težavnost prednost pred muzikalnostjo. Imam lasten način vrednotenja, kaj rad poslušam in česa ne. Rad poslušam glasbo v avtu, ker imam takrat čas. Pogoji tam niso idealni. Zmeraj poslušam celo ploščo. Če jo lahko poslušam mirno, brez kakšnih šokov ali dolgočasenja, potem je to že precej dobro. Tudi svoje posnetke vrednotim na takšen način. Hitro tudi odkrijem, kaj na primer ni dobro, in če je le možno, to tudi popravim. Včasih sem potreboval potrditev starejših glasbenih kolegov. Zdaj sebi toliko zaupam, da tega ne potrebujem. No, seveda je lep občutek, ko dobiš povratno informacijo. V resnici sem redkokdaj popolnoma zadovoljen z lastnimi posnetki. Vedno je treba narediti kompromis in biti predvsem pošten do sebe.
Lovorka Nemeš Dular
