Iz tiskane številke (izid: 26. junij 2025)
V Ljubljani v kavarni Evropa čitajo Slovenski narod, v Trstu gori Edinost (1925). V Ljubljani trkanje biljardnih krogel, v Trstu tragedija s požigom Narodnega doma (1920). Matična domovina je postala popolnoma brezbrižna do tega, kar se je dogajalo s primorskimi Slovenci. Ti pa so bili prvi v Evropi, ki so se uprli fašizmu, saj jim je le-ta preprečeval svoboden vzlet. O tem je v svojih pesmih pisal Srečko Kosovel in v njih kar naprej govoril o tem, da ljubljanska srenja zapravlja čas za popolnoma nebistvene stvari, medtem ko se dogajajo prave bitke drugje.
(iz intervjuja z dr. Janezom Vrečkom, RTV Slovenija, 8. avgust 2016)
Prihodnje leto bo minilo sto let od smrti Srečka Kosovela (1904–1926), genialnega kraškega poeta, ki je v svojem kratkem življenju večkrat javno spregovoril o Slovencih v osrednji Sloveniji, »ki so po Rapallu tiščali glavo v pesek«. V letih 1919–1921 so Italijani porušili 134 slovenskih društvenih stavb, zažigali tiskarne, prepovedali številne izdaje knjig, časopisov … Mineva tudi 99 let od prvega in 78 let od drugega požiga Trgovskega doma v Gorici, nekoč najlepše stavbe v mestnem središču, v kateri je bogato cvetela slovenska glasbena dejavnost. Goriški Trgovski dom namreč ni dokazoval le slovenske prisotnosti, temveč je bil pobudnik različnih dejavnosti pred prvo svetovno vojno in obnovljene povojne rasti, zato je postal eden izmed glavnih ciljev nasilja črnosrajčnih škvader. V njem je deloval tudi pevski zbor Pevskega in glasbenega društva, ustanovljen leta 1900, ki je do leta 1914 dosegel raven drugega najboljšega pevskega sestava v Sloveniji, takoj za ljubljanskim zborom Glasbene matice. Gorica je tako posebej v letih 1911–1914 predstavljala konkurenco glasbenemu življenju v Ljubljani. V tej slovenski stavbi v središču Gorice je 4. novembra 1926 dvesto organiziranih škvadristov razdejalo dvorano in druge prostore, zmetalo na cesto knjige, arhive, pohištvo, glasbila, nekatere partiture Jožka Jakončiča (1903–1954) in mnogih drugih.
Zaradi fašizma je slovenski jezik v javni rabi doživel popolno prepoved, Primorci so postali »jetniki« na lastni zemlji in velik del primorskih intelektualcev je odhajal v tedanjo Jugoslavijo ali odpotoval v svet. Zgodovina se je ponovila dvajset let kasneje: 6. novembra 1947 je zavezniška vojaška uprava iz Trgovskega doma v Gorici izgnala slovenske in antifašistične organizacije ter stavbo prevzela za svoje urade.
Gorico, na prelomu 19. v 20. stoletje ugledno kulturno prestolnico, ki je bila kot stičišče različnih kultur izviren vrelec glasbene tvornosti, je leta 1947 zatemnila še odločitev mednarodne diplomacije, ki je odtrgala središče Goriške od njenega zaledja, in odtlej Gorici v Italiji in Novi Gorici v nekdanji Jugoslaviji ni nikoli uspelo zaužiti ustvarjalnosti enotnega prostora, ki mu naboj daje prav posebnost neštetih prehodov in pretakanj različnih živih organizmov, slovanskih, latinskih in germanskih.
Gorica je v prvi polovici prejšnjega stoletja doživela marsikaj: avstro-ogrsko monarhijo, prvo svetovno vojno, ko se je mesto rušilo pod granatami, rapalsko pogodbo, leto 1920, ko sta bila Trst in Gorica odrezana od slovenskega ozemlja, dvajset let fašizma in prepoved slovenske besede, leta 1945 angloameriško zasedbo. Vse to je močno zaznamovalo to mesto na prepihu, vsi ti dogodki so tudi vzrok, da lahko še danes govorimo o prezrti, razsejani, razseljeni in slogovno zelo raznoliki goriški glasbi, ki jo lahko predstavljamo le skozi vsa ta zgodovinska, pa tudi politična in ideološka dejstva.
Z razkropljenostjo Goriške se je v letih po končani drugi svetovni vojni izgubila tudi sled za pomembnimi glasbenimi ustvarjalci. Šele v zadnjih desetletjih se slovenska glasbena stroka – veliko tudi po zaslugi zamejskih glasbenih zanesenjakov, med katerimi sta bila zagotovo najprizadevnejša tržaški skladatelj Pavle Merkù in Goričan Silvan Kerševan, nekdanji ravnatelj Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel Gorica – sooča tudi z glasbenim snovanjem tistih, ki so dotlej nosili zgolj pečat narodnega obstanka. In med njimi so zagotovo Vinko Vodopivec, Emil Komel, Lojze Bratuž, Mirko Filej in Jožko Jakončič. Namesto umetniško močnih glasbenih osebnosti je ostala le glasbena družina, zazrta v vokalno glasbeno snovanje in globoko prepojena z zborovsko kulturo, saj so Gorico številni intelektualni glasbeni potenciali zapuščali in odhajali v svet: Mirko Rener (1919–1993; Nemčija), Ciril Kren (1921–2007; Argentina), Marjan Mozetič (1948, danes eden naj uspešnejših skladateljev v Kanadi), Damjana Bratuž (1927–2025, Kanada), Lučka Kralj (1934, Argentina) in drugi. Tudi pianist Anton Soler – Biljenski (1930, Bilje) se je leta 1948 z družino izselil v Buenos Aires in tam nadaljeval in končal študij klavirja na Konservatoriju sv. Cecilije. In zanimivost: tudi Anton Soler je svoje prve klavirske ure imel pri Emilu Komelu, vsestranskem glasbeniku, ki je ostajal zvest Gorici v vseh njenih temačnih obdobjih. Emil Komel je bil eden redkih (morda celo edini) na prehodu v 20. stoletje, ki si je pridobil visokošolsko izobrazbo (leta 1895 je glasbo študiral na konservatoriju na Dunaju, kjer je leta 1902 opravil državni izpit iz glasbe, leta 1901 pa iz gregorijanskega korala na Akademiji sv. Cecilije v Rimu) in svoje pedagoško znanje širokopotezno razdajal številnim učencem, med katerimi so za krajše obdobje bili tudi Marij Kogoj (1909–1910?), Jožko Jakončič, Matija Bravničar, Anton Nanut in drugi. Iz Gorice so v takratno Jugoslavijo odšli tudi Srečko Kumar, Ivan Silič, Anton Sever. Besedilo, ki je nastalo v okviru EPTA FORUMA na 16. Klavirskih dneh v Novi Gorici 19. novembra 2016, predstavlja nekatere klavirske skladbe izbranih goriških skladateljev, tistih, ki so še danes v senci svojih v slovenskem prostoru bolj prepoznavnih zborskih del. Naklonjenost vokalu in zborovski glasbi se sicer odraža v večini del primorskih ustvarjalcev različnih generacij, kar lahko odkrijemo tudi v tokratnem izboru skladb (izjemi sta le opusa Marjana Mozetiča in Marijana Mlakarja): od skromnih preludijev Emila Komela in redko izvajane Fuge v g-molu za klavir štiriročno Marija Kogoja, manj znanih klavirskih del Stanka Jericija, Cecilie Seghizzi Campolietti in Marjana Mozetiča do sodobnejših snovanj Marijana Mlakarja, Patricka Quagiatta in novosti predstavnikov najmlajše generacije goriških skladateljev, Aneja Černeta in Ingrid Mačus.
Emil Komel (1875–1960)
Njegove prve kompozicije, v katerih se je preizkusil v kratkih inštrumentalnih skladbah, so nastale v obdobju glasbenega razcveta Gorice. V poznejšem obdobju, ko je Gorica zaradi nenehnih političnih pretresov čedalje bolj izgubljala ustvarjalno in poustvarjalno moč, pa se je v glavnem posvečal vokalni glasbi, ki je lahko ohranjala pečat nacionalnosti. Njegove začetne inštrumentalne skladbe: Fugirana predigra za orgle, Fughetta za klavir in Fugirana predigra v d-molu so bile celo objavljene v prvih številkah Novih akordov in ob tej priložnosti je Srečko Kumar goriškega skladatelja uvrstil med najboljše slovenske mojstre kontrapunkta. Komelov kompozicijski jezik, vedno oprt na funkcionalno romantično harmonijo, je kasneje izgubil notranji izvirni naboj. V njegovem opusu izstopa zbirka 50 praeludia za orgle, o kateri je skladatelj in pianist Bojan Glavina zapisal: »Faktura v Komelovih 50 preludijih je največkrat štiriglasna, idejne zasnove oziroma teme so preproste, a jasne in jedrnate. Tako si je skladatelj po eni strani določil majhna izrazna sredstva in zelo omejen časovni prostor, po drugi strani pa je vsako temo uspel izpeljati v razmeroma pestrem harmonskem dogajanju in s poudarjenim občutkom za različne izraze. Opaziti je, da je bil skladatelj dober praktik in mojster harmonije.«
Marij Kogoj (1892–1956)
Fuga v g-molu za klavir štiriročno
Bojan Glavina je o Kogojevi skladbi povedal naslednje: »Kogojevo ‘goriško obdobje’ komponiranja je še trdno v okvirih novoromantike, predvsem glede uporabe kompozicijskih sredstev. Sem sodi tudi Fuga v g-molu, ki jo je avtor najprej napisal za solo klavir, zaradi velikih tehničnih zahtev pa jo kasneje predelal za klavir štiriročno. V skladbi je – za pozno romantiko – značilno kopičenje izraznih sredstev, samosvoj pa je tu Kogoj v obravnavi in pojmovanju ritma in tudi oblike. Prisotno je bogastvo invencije in čustev.« Tako kot mnoga Kogojeva dela je tudi ta skladba doživela zelo različne ocene in v Razpravah I. razreda SAZU, X/1, 1976, v članku »Kompozicijski stavek M. Kogoja« Ivana Klemenčiča lahko med drugim preberemo: »na sporedu Cankarjevega večera, 17. dec. 1921 v Škednju pri Trstu […] so napovedali prireditelji fugo v izvedbi S(rečka) Kumarja kot ‘največjo slovensko klavirsko skladbo, ki ni bila še nikjer igrana’«.
Ivan Grbec pa je ob tej priložnosti v koncertni list zapisal: »Vse skladbe Kogojeve, ki so se do sedaj… /…/
Tatjana Gregorič
