27. marec 2024
Avtor glasbe: Miha Nahtigal
Avtorica libreta: Mateja Perpar
Režija: dr. Henrik Neubauer
Igralska zasedba: Ninika (Lena Pupis in Tatjana Đekić), mama (Ivana Jug), oče (Peter Grdadolnik), učitelj violine (Marko Nzobandora), Ninikini starejši sestri (Katarina Kokalj in Ema Papež)
Orkester: Simfonični orkester Cantabile in godalni orkester Veris
Dirigent: Marjan Grdadolnik
V Logatcu je na dan žena, 8. marca, ob 19.00, v Športni dvorani Logatec ponovno zaživela opereta za otroke in mlade Špedicija Stradivarius, ki jo podpisujeta radijska napovedovalka, prevajalka in pisateljica Mateja Perpar ter skladatelj Miha Nahtigal. Svojo premiero je doživela maja lanskega leta, ko si jo je ogledalo okrog 1800 logaških otrok. Režijo je prevzel baletni plesalec, koreograf, umetniški vodja, zdravnik in režiser dr. Henrik Neubauer, ki je tudi letošnji prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo.
Kakšen je občutek, ko prvič slišimo glasbo, ki nas lahko popolnoma očara? In kako močna mora biti volja otroka, da se želi naučiti igrati na violino v okolju, ki tega ne zmore in ne zna ceniti? Prav takšna je Ninikina zgodba, ki si bolj kot vse na svetu želi igrati na violino in spoznavati čare klasične glasbe. Toda njena starša nimata posluha za Ninikine »kapriče«, saj klasične glasbe ne razumeta najbolj, od inštrumentov pa jima je še najbližje harmonika. K sreči se dekličin svet z njenim prihodom na glasbeno šolo na stežaj odpre in tako začne, kljub začetni skepsi staršev, obiskovati pouk violine – vse dokler ne zablesti in s svojim igranjem na violino popolnoma prepriča tako starše kot tudi učitelja, prijatelje in širšo okolico.
“Ključna poanta operete je predvsem teza, da nas otroci, kot je Ninika, v času sodobne hiperprodukcijske družbe, v kateri ljudje vse prehitro postanemo talci materialističnih skrbi, lahko ponovno naučijo, da je treba verjeti v sanje in ceniti lepoto v najrazličnejših oblikah, ki nas obkroža.” Tako svoje doživljanje zgodbe opiše Miha Nahtigal, študent kompozicije na ljubljanski Akademiji za glasbo, ki je diplomiral tudi iz geografije in magistriral iz računalništva in informatike. Ravno zato je, kot pravi, njeno sporočilo še posebej pomembno za današnji svet, za katerega se zdi, da pozablja na pomen kulture in civilizacijsko vlogo, ki jo je imela skozi celotno človeško zgodovino.
“Poslanstvo profesionalnega glasbenika od deklic, kot je Ninika, zahteva disciplino in predanost, kakršno imajo vrhunski športniki. Stroški nakupa in vzdrževanja instrumenta pa so visoki in danes se marsikateri nadarjeni mladi glasbenik znajde v težki finančni situaciji. Sploh če prihaja iz družine s slabšim gmotnim položajem”.
Kljub vtisu konflikta med različnimi glasbenimi žanri je končno sporočilo operete spravljivo. Čeprav ima vsak izmed nas različne okuse in poglede na svet, moramo ceniti drug drugega, saj se lahko iz tega marsikaj naučimo. Potem, ko oče sprva nasprotuje vsemu, kar diši po klasični glasbi, nazadnje pride do spoznanja, ki ga izrazi v svojem tipično hudomušnem slogu: “Glih tko pomembno kot vozit karjolo, je it na koncerte v glasbeno šolo!”.
“Humorna tema libreta je izpeljana ravno prav zbadljivo, da občinstvo spodbudi k razmišljanju o lepoti umetnosti in nujnosti umeščanja estetskega v delovni vsakdan tudi tistih posameznikov, ki je ne dojemajo kot nujno potrebne.” pa nam o libretu pove Mateja Perpar. “Deklica s svojo otroško neposrednostjo pooseblja umetniško dušo, oče in mama pa predstavljata poslušalstvo, ki ga glasbeniki poskušajo prepričati oziroma očarati z rahločutno izvedbo skladb.” Izpostavi, da se za navdušenje ob poustvarjanju takšnih dogodkov med mladimi lahko zahvalimo kakovostnemu in dostopnemu glasbenemu šolstvu v Sloveniji.
Opereta je nastala na pobudo ravnatelja Glasbene šole Logatec, Primoža Malavašiča, in violinista Mateja Avšiča ob priložnosti obeležitve petdesetletnice glasbene šole. Po besedah Malavašiča so se spustili v takšen projekt z željo povezati čim več Logatčanov, ob tem pa izpostaviti tudi vse umetniške formacije glasbene šole – instrumentaliste, pevce in balet. Delo je zato ustrezno pedagoško prilagojeno, da v njem lahko sodelujejo tako profesionalni glasbeniki, kot tudi učenci glasbene šole.
Kljub bogati karieri na področju profesionalnega glasbenega gledališča Henrik Neubauer pravi, da je “vabilo ravnatelja Primoža Malavašiča k sodelovanju pri krstni izvedbi operete skupaj s prijateljem maestrom Grdadolnikom sprejel z veseljem.” Z rezultatom je zadovoljen. “Poleg odličnega orkestra so bile tudi vse pevske vloge zasedene z odličnimi pevci. Pomemben je bil tudi prispevek baletnih plesalk in šolskega zbora. Glasba skladatelja Nahtigala je zelo spevna in zato nam ni bilo težko ustvariti predstavo na visoki kakovostni ravni.”
Miha Nahtigal
