21. april 2022
Kaj se zgodi v naših možganih, ko v glasbenem delu slišimo napačno noto? Raziskovalci z univerze v Tokiu so ugotovili, da je to odvisno od tega, če smo kot otroci bili deležni pouka glasbe ali ne; celo vrsta glasbene izobrazbe lahko naredi razliko.
V nedavni študiji so raziskovalci približno sto 15-letnikov prosili, naj poslušajo glasbo, medtem ko so njihove možgane skenirali s pomočjo magnetne resonance (MRI). Ta pokaže, katera področja možganov so aktivna med določeno nalogo. Dve tretjini zbranih prostovoljcev sta bili pred devetim letom starosti deležni pouka glasbe, medtem ko se je preostala tretjina nikoli ni učila ali pa je s poukom glasbe začela šele v srednji šoli.
Vsak prostovoljec je bil naprošen, da se na test pripravi s poslušanjem treh izbranih izsekov instrumentalne klasične glasbe v tednu pred poskusom. Tako bi vsi poznali glasbo, ki bo predvajana, in učenci, ki so pri pouku glasbe že slišali katero od skladb, ne bi bili v prednosti. Med poskusom so prostovoljci slišali iste skladbe, vendar so bile te predvajane z napakami. Napake so bile bodisi v tonski višini (napačna nota), tempu (prehiter ali prepočasen), dinamiki (nekatere note so pretihe ali preglasne) ali artikulaciji. Običajna artikulacija skladbe bi bila poudarjanje začetka taktov in začetka glasbenih fraz, »napačna« različica pa je bila odigrana zelo monotono.
Na splošno so možgani vseh pokazali aktivacijo v predelu, ki je povezan z obdelavo zvoka, ne glede na to, katere napake so slišali. To je logično; udeleženci raziskave so pozorno poslušali glasbo (ki je zvok). Kljub temu je bilo nekaj velikih razlik med učenci, ki so imeli pouk glasbe pred devetim letom starosti, in tistimi, ki ga niso imeli. Skupina glasbenikov je pokazala veliko večjo aktivnost v različnih delih možganov, še posebej, ko so slišali napake v tonski višini ali artikulaciji. Za en del možganov pa se je zdelo, da so ga ob zaznavi napačne artikulacije uporabljali vsi, in to je del možganov, ki je zadolžen za jezik in govor. Čeprav je bila glasba samo instrumentalna, se je zdelo, da so bile napake v artikulaciji in fraziranju povezane z jezikovno obdelavo, kar se je zgodilo ne glede na to, koliko glasbene izobrazbe so bili prostovoljci deležni.
Vodja raziskave Kuniyoshi Sakai je v izjavi za univerzo v Tokiu dejal, da “ta povezava med glasbo in jezikom lahko pojasni, zakaj lahko vsi uživajo v glasbi, tudi če sami niso glasbeno nadarjeni.” Učenci, ki so se zgodaj učili glasbe, so bili v tej študiji razdeljeni na dve različni skupini. Polovica se je glasbe učila na tradicionalen način, kjer se učenci običajno učijo teorije, ritma in branja notnega zapisa, hkrati pa se seznanijo z igranjem inštrumenta. Druga polovica se je glasbe učila po metodi glasbene šole Suzuki.
Glasbena šola Suzuki, ki je delno financirala raziskavo, poudarja poslušanje glasbe in učenje igranja po posluhu, namesto po tradicionalnem pristopu. Glede na to študijo so bila nekatera področja možganov aktivirana samo v skupini študentov glasbene šole Suzuki, pri drugih pa ne. Učenci Suzukija so pokazali aktivnost v možganskih predelih povezanih s čustvi, ko so v glasbi zaslišali napake v tempu. Raziskovalci menijo, da je to posledica načina poučevanja, ki ima večji poudarek na poslušanju glasbe. Gre sicer za študijo v manjšem obsegu, ki kljub temu prispeva k razumevanju, kako se naši možgani odzivajo na glasbo.
Manca Svetina
(po članku Eve Amsen)
Dodaj komentar