Iz tiskane številke (izid: 29. september 2025)
»V kakšni državi živimo!« se glasi ogorčen in razočaran apel glasbenice, mame učenke glasbene šole in končno tudi žene umetniškega vodje Opere ob javno objavljeni kazni in obisku policije na domu zaradi povzročanja hrupa. Ta namerno povzročeni »hrup« je bila popoldanska igra klavirja priznane pianistke z vnukom, ne navijanje posnetkov do neznosne jakosti decibelov. Ob tem morda še podatek, da se je prav družina glasbenice zaradi »za hrup« občutljivih sosedov že selila, še prej pa zaradi groženj obiska policije tudi po vajah male glasbenice redno takoj zapuščala stanovanje. In po objavi visoke kazni zaradi »prekrška« ter medijsko dobro predstavljenem pomenu vadenja v domačem okolju je kmalu sledil obisk policije na domu pri drugi družini. Znova so mediji poročali, ugledni pravnik pa je komentiral, da se je treba na pozive sosedov kdaj odzvati tudi s kančkom razuma oziroma sorazmerno s kršitvijo. Ob teh visokih kaznih za malo radosti ob muziciranju babice in vnuka se verjetno večina vseh, ki živijo v mestu, sprašuje, kakšne so kazni za vse kršitelje javnega reda in miru ter vztrajno povzročanje hrupa v večini lokalov, na cestah, v trgovskih centrih. Ko smo v naši reviji pred več kot desetletjem začeli gibanje Zelena glasba in z objavljanjem študij o škodljivosti onesnaženja s hrupom, si verjetno še nismo mogli predstavljati, da lahko to samo še narašča in pogosto doseže že pravi prag bolečine. Tega hrupa ne povzročajo majhni prsti na klavirju ali igra na akustičnih inštrumentih, ampak zvočniki s posebnimi ojačevalci znotraj in zunaj lokalov. Tudi gibanju Za eno glasbo ni uspelo doseči vsaj produciranja zvoka iz enega izvora namesto treh naenkrat. Odgovor organov pregona na javne pozive, naj se ulice končno že stišajo in naj morda poskrbijo tudi za videz zgodovinsko pomembnih ustanov, na katerih visijo zvočniki (kje je spomeniško varstvo, se pri tem tudi sama večkrat sprašujem), je bil in je še vedno, naj občani kar prijavljajo kršitve. In nekateri celo jih, vendar je ta poziv veliko manj učinkovit kot pa ob vadbi otrok. O tem priča lestvica jakosti decibelov v urbanem okolju, ki se, kot že zapisano, iz leta v leto samo še povečuje. Morda bi morali res začeti na samem začetku, na osnovni ravni glasbenega izobraževanja, kjer poti do glasbe vodijo iz tišine in kjer izzvenevanje v tišino obljublja pravo katarzo.
Številne študije poglobljeno dokazujejo, kako dragocen je čas, posvečen prvim korakom v svet glasbe, kako pomembno za družbo je osnovno glasbeno izobraževanje od zgodnjih let naprej. Ob kompetencah in veščinah, ki so jih glasbeni pedagogi primorani vsako leto znova prešteti in dokazovati, se osveščene družbe vedno bolj zavedajo, da je učenje glasbe investicija v prihodnost za bolj humano in empatično družbo. Pravica do glasbenega izobraževanja tako ni zaman vpisana v deklaracijo med temeljne človekove pravice. Ob podobi sveta, kakršna je danes, pa ob teh razmislekih samo zavzdihnemo. In vendar, kot boste lahko prebrali v nadaljevanju revije, obstajajo že danes kultivirane družbe in države, kot so na primer Finska, baltske dežele in Skandinavija, v kateri ima glasba kot popotnica v svet odraslosti odločilno vlogo pri načrtovanju prihodnosti. Kot je zapisala avtorica študije Laura Hildén, »dejavnosti, povezane z glasbo, prispevajo k bistvu človeškosti, saj izkoriščajo celotno ustvarjalno sposobnost za povezovanje in deljenje – doživljanje vključenosti in pripadnosti nečemu pomembnemu, kar presega posameznika«. Spodbujajmo torej najmlajše in jim odpirajmo poti do glasbe – tako bo lepša tudi naša prihodnost.
Pa srečno v novo glasbeno leto.
Veronika Brvar
