24. januar 2024
Koreografija: Luka Žiher
Ideja, scenarij, scenografija, osvetljava in v režiji: Saša Potisk
Plesalca: Urša Vidmar in Luka Žiher
Igralec: Matej Vovk
Glasba in pianistka: Aleksandra Naumovski Potisk
Kostumografija: Tina Kolenik
Šivanje: JOKS d.o.o.
Koprodukcija: Festival Ljubljana in Slovensko narodno gledališče Maribor
Mnogokrat se sprašujemo, kaj in kako bi otrokom predstavili nekaj, da bi v njih vzbudili interes in veselje. Kljub temu pa se zdi, da imajo moč slednjega sami od sebe najti tako rekoč povsod, kjer denimo odrasla, »izpopolnjena« oseba ne bi niti pomislila, da bi ga iskala ali ga ponovno opredeljevala. Z delom Aleksandre Naumovski Potisk, slovenske pianistke, skladateljice, pa tudi mame, lahko ponovno vzpostavimo občutek s svojo obliko iz preteklosti, torej obliko otroka, in se tako približamo občutku, ob katerem nas grejejo spominjanja na otroštvo.
Prvo se moramo vprašati, kaj sploh je basen in kakšen je njen namen. Navadno predstavlja krajšo zgodbo z duhovito vsebino, katere namen je prikazati nekatere lastnosti poosebljenih živali ali reči, tako pa prikazati tudi njihovo bistvo in dovesti sporočila posamičnih zgodb.
Otroški balet La Fontainove basni je namenjen otrokom vseh starosti, priložnost pa sem si ga imel ogledati 17. decembra 2023 na Bledu v Festivalni dvorani, ki je bila v celoti razprodana. Gre za uglasbitev gledališke igre Fables de La Fontaine iz druge polovice 17. stoletja francoskega dramatika Jeana de La Fontaina. Delo je zasnovano za tri vloge, ki se na odru pojavljajo dosledno izmenično: imamo La Fontaina, ki ga zaznamujejo monologi o svojem življenju in o živalih, ki vselej nastopajo zaporedno posamično, nato pa zaporedno v paru. Živali so miš, lev, pav, vrana, zajec ter želva.
Seveda pa ne bi bilo smiselno govoriti o uglasbitvi, kolikor bi se ogibali glasbenemu elementu – zanj je poskrbela kar skladateljica sama s klavirsko spremljavo. Balet se odpre s solističnim klavirskim uvodom, temu pa sledijo sporadične spremljave ob monologih in glasbenih točkah La Fontaina ter dosledne uzvočene glasbene karikature posamičnih živali in tudi živalskih parov. Glasbeno gledano je delo zmes različnih slogovnih prizadevanj, ki se raztezajo vse od Bachovih (še danes) pretresljivih in barvitih harmonskih zvez, čistosti klasicističnega zvoka in trdne forme, plesnih in drugih kontrastnih stavkov, rahljanja harmonske slike, značilne za obdobje romantike, kromaticizimov, pa do impresionističnih vstavkov in rahljanja tonalitetnega ovoja. Skupaj tvorijo raznoliko opremljen glasbeni stavek, tak, ki basni učinkovito utemeljuje in pojasnjuje tako na zvočni kot tudi na vidni ravni. Posebej moram poudariti tudi sinhronost med glasbo in dramaturgijo, saj je njuna povezava neizpodbitna.
Zelo pomemben element pa je tudi interakcija med nastopajočimi in občinstvom – zaradi dramaturške zasnove in kompetentnosti nastopajočih je namreč ta izdatno potencirana, saj se je občinstvo – ko ga je denimo La Fontaine nagovarjal – odzivalo v veliki večini, tudi ko to ni bilo povsem kompozicijsko predvideno. Porodil se je tudi trenutek, ko se je La Fontaine sprehodil med občinstvom v iskanju nečesa, kar je izgubil, na ta način pa smo še toliko bolj postali del zgodbe, ki je istočasno potekala na odru. Tudi odrski prostor je bil izrabljen do potankosti. Točke, ki smo jih uvideli na odru, pa so z nami ostale do konca baleta, kar priča o tem, da se je namen skladateljice v svoji realizaciji prelevil v velik uspeh.
Če bi nameravali vnovič stopiti v stik s svojim otroškim jazom, se preprosto povedano morate srečati z otroškim baletom Aleksandre Naumovski Potisk, ki gotovo krasi slovensko otroško glasbeno-gledališko kulturo.
Jure Juvan
