22. oktober 2025
Nedelja, 5. oktober 2025, v Dvorani Kulturnega doma v Kropi
Koncertni večer, ki ga je oblikoval Ensemble Minui v sestavi Anna Morgoulets in Polina Winkler na violini, domačin Nejc Mikolič na violi, Wilhelm Pflegerl na violončelu, Anna Gruchmann na kontrabasu, Sieglinde Größinger na flavti, Stefan Potzmann na klarinetu, Wolfgang Lücking na francoskem rogu in Clemens Böhm na fagotu, je stkal prefinjen dialog med tradicijo dunajske salonske glasbe, poznoromantično izpovednostjo in sodobnimi zvočnimi idiomi. Avstrijsko zasedbo, ki jo sestavljajo vrhunski glasbeniki z dolgoletnimi izkušnjami na področju komorne in orkestrske igre, zaznamuje poseben občutek za ravnovesje med kolektivno homogenostjo in individualno izraznostjo – med orkestrsko širino in gibkostjo komorne izvedbe.
Uvodna Uvertura k operetiNetopirJohanna Straussa mlajšega je že v prvih taktih napovedala sproščeno eleganco in briljantno dinamiko zasedbe. Glasba Johanna Straussa mlajšega je del kolektivnega evropskega zvočnega spomina – skoraj ni poslušalca, ki ne bi kdaj, v večji ali manjši meri, užil njenega brezčasnega šarma, morda celo »na repete«. Kljub temu, da gre za pretežno zabavno in oddihu namenjeno glasbeno tvarino, je bila izvedba Ensemble Minui izjemno sveža: ansambel je iz nje izvlekel presenetljivo količino interpretativnih nians in zvočnih domislic, ki so zlahka pritegnile tudi zahtevnejše, analitično uho. Podobno prefinjen odnos do tradicije je zasedba ohranila tudi pri izvedbi Straussovih valčkov Vlak veselja in Pospešeni valček. V obeh delih se je razprla zvočna vitalnost, ki je daleč presegla zgolj plesno funkcionalnost. Središče programa so dopolnjevale še miniaturizirane glasbene slike: Žalostni valček Jeana Sibeliusa, v katerem je ansambel izrisal redko slišan občutek zvočne introspekcije, Hišni škratjeJosefa Hellmesbergerja mlajšega, ki so s svojo igrivo komično gestiko ponudili kontrastno lahkotnost in – v sozvočju s tovrstno dediščino – valček izopere Kavalir z rožoRicharda Straussa, ki je v svoji dvojnosti – med nostalgično mehkobo in refleksivno distanco – ponudil simbolično zrcalo dunajske tradicije. Pri omenjenih delih je ansambel pokazal izjemen posluh za detajl – zvočno jasnost, preciznost fraziranja, tenkočutno dinamiko in nenazadnje njihovo obrtniško spretnost, ki je bila presežna.
Nasprotje lahkotnejšim opusom sta v programu večera zagotovo predstavljali deli Richarda WagnerjainStefana Potzmanna. V Wagnerjevi suiti iz Valkire je zasedba razprla svojo polno izrazno moč in znotraj komornega okvira ustvarila presenetljivo simfonično širino, v kateri so se prepletli dramatična logika, zadržana intenzivnost in zvočna ekspresivnost, ki je segla onkraj pričakovane zvočne meje sestava. V drugem delu večera pa je oder prevzel Stefan Potzmann – tokrat ne le kot klarinetist, temveč tudi kot skladatelj svoje skladbe Resnice (Wahrheiten). Delo, sicer zasidrano v tonalnem jeziku, je presenetilo z bogastvom glasbene tvarine in izrazne vsebine. Posamezni stavki so se razgrinjali kot impresije, kot utrinki življenjskih resnic, ki ne prinašajo razrešitev ali odgovorov, temveč predvsem postavljajo vprašanja.
Koncert se je nepričakovano sklenil z dodatkom – ponarodelo pesmijo Oj, Triglav, moj dom. Posebno težo trenutku je dalo dejstvo, da je skladbo izvedla zasedba, katerega umetniško središče je na avstrijskem Koroškem – prostoru, kjer se že stoletja prepletajo jeziki, zgodovine in različne narodne identitete. Na videz preprosta pesem je dogodku dodala povsem nove razsežnosti: ni bila le poklon občinstvu, temveč izraz globlje kulturne in simbolne povezanosti. Zazvenela je v maniri sožitja, kot glasbeni most med dvema kulturnima svetovoma – kot dokaz, da umetnost še vedno, znova in znova, presega meje zgodovinske ukleščenosti ter ostaja občečloveška vrednota.
Anuša Plesničar
