Novice

Matej Šarc: »Vsakemu želim, da bi bil pri opravljanju svojega poslanstva srečen.«

foto: Sami Rahim

Iz tiskane izdaje (izid: 27. september 2024)  

Pred začetkom sezone sem se pogovarjala z direktorjem Slovenske filharmonije Matejem Šarcem. Zanimalo me je predvsem, kakšne so njegove naloge in kako skrbi za vrhunske glasbenike in pevce. Spregovorila sva tudi o koncertnih sporedih, zanimivih solistih in dirigentih ter o spremembah, ki se obetajo orkestru in zboru.

Delovali ste kot oboist v Simfoničnem orkestru RTV, v Freiburškem simfoničnem orkestru in v Orkestru Slovenske filharmonije, ste član Pihalnega kvinteta Slowind, s katerim ste izvedli več kot 20 festivalov sodobne glasbe Slowind, trenutno pa delujete kot direktor in umetniški vodja Slovenske filharmonije, če se ne motim, vstopate že v četrto sezono vodenja. Kaj vas je napeljalo k odločitvi, da prevzamete odgovorno funkcijo in zapustite mesto oboista?

Poziv, da naj bi postal vršilec dolžnosti direktorja Slovenske filharmonije, je nepričakovano prišel v času epidemije covida. Zame je bil klic veliko presenečenje in v prvem trenutku nisem vedel, kako naj se nanj odzovem, ker pa se je bilo treba hitro odločiti, sem na podlagi svojih razlogov ta položaj sprejel. Videl sem veliko stvari, za katere sem menil, da bi jih bilo treba spremeniti, in da bi probleme, ki se pojavljajo v našem, pa tudi v drugih orkestrih, lahko ublažil, zato sem se odločil, da sprejmem ponujeno funkcijo. Delovnega mesta oboista nisem v celoti zapustil. Zasedam ga še naprej, le da je začasno zamrznjeno. Trenutno ga zaseda oboist s pogodbo za določen čas. Funkcija direktorja je takšna, da zanjo lahko rečemo, višje ko si, bolj piha in hitreje te odnese. Zato bom, ko me bo odneslo ali pa ko bom svoje delo končal, lahko nadaljeval delo kot oboist v orkestru. Mesto vršilca dolžnosti direktorja sem zasedal eno leto in potem prek razpisa postal direktor Slovenske filharmonije za mandat petih let. V dobro glasbenic in glasbenikov Slovenske filharmonije sem želel izboljšati delovne razmere. V to štejem objektivne zunanje pogoje, kot so vadbeni prostor, možnost uporabe koncertnega prostora, nakup inštrumentov, izboljšanje instrumentarija. Potrebno pa je bilo tudi izboljšanje notranjih pogojev, kamor spadajo odnosi orkestra z javnostjo, odnosi z gostujočimi dirigenti in solisti in ne nazadnje tudi medsebojni odnosi znotraj kolektiva.

Kaj so naloge direktorja in umetniškega vodje orkestra in kako vodite našo najpomembnejšo glasbeno institucijo?

Direktor mora skrbeti za racionalno poslovanje, mora gospodarno ravnati s finančnimi sredstvi, ki so pridobljena za delovanje zavoda. To ni ravno enostavno, ker je sredstev na voljo veliko manj, kot bi jih dejansko potrebovali, brzdanje samega sebe pa je včasih kar zahtevna naloga. V času epidemije je bila država v smislu financiranja do nas kar radodarna. Lahko smo opravljali koncerte na daljavo in uvedli svojo video produkcijo, za avdio produkcijo pa smo se velikokrat odločali za sodelovanje z Radiem Slovenija, programom ARS. Po koncu epidemije smo se vsi zelo dobro zavedali, da bo najtežji del delovanja vrnitev občinstva v koncertne dvorane, s čimer se ukvarjamo še danes. Naloga direktorja je tudi skrb za zakonito poslovanje, kar se sliši enostavno, a naletimo na vrsto specifičnih težav, ki so vezane na umetniške poklice, pri katerih zakonodaje ne moremo vedno dobesedno tolmačiti in uporabljati enako, kot se uporablja na primer pri drugih, na primer administrativnih poklicih. Ogromno stvari moramo vedno preverjati in usklajevati s pravno in finančno službo, kar je delo, ki se navzven ne vidi. V sklopu nalog direktorja šele na koncu pride »mojih 5 minut«, kot jih v šali poimenujem, kar je oblikovanje programa. Kaj bomo igrali in kdo bo prišel v goste. V časovnem smislu kreativni del delovanja zavzema samo deset odstotkov celotnega časa in je navadno zelo kampanjsko razporejen. V smislu umetniškega načrtovanja imam željo, da bi se čim manj ponavljali, program pa oblikujem za vsako sezono posebej. Naloga Slovenske filharmonije je, da pokriva čim širši spekter, če uporabim svoj pojem, umetnostne glasbe. Sam odločno nasprotujem pojmovanju glasbe kot univerzalne glasbe in trdim, da se glasba ločuje na umetnostno in neumetnostno glasbo, z vmesnimi različicami. Pri snovanju programa skrbim za uravnoteženost, vključevanje solistov, usklajevanja z dirigenti … Danes imamo veliko več glasbenikov, ki so sposobni odlično izvesti koncerte, po drugi strani pa si je izvrstnega solista ali dirigenta veliko težje privoščiti kot nekoč, saj je to povezano z visokimi honorarji dirigentov in solistov.

Kaj se vam zdi najpomembnejše za vodenje orkestra in kako skrbite za zadovoljstvo glasbenikov, zaposlenih v orkestru in zboru?

Skrb za zadovoljstvo je skoraj misija nemogoče, pri mojem vodenju pa gre bolj za preprečevanje nezadovoljstva, kar je včasih že velik uspeh. Orkestrski glasbenik je nekdo, ki je do svojega 18. leta ves čas poslušal, da je najboljši, in skozi to pohvalo mentorjev, staršev in drugih bližnjih zgradil veliko mero samozavesti in občutka izjemnosti. To objektivno tudi drži, saj je na tem področju malo takšnih, ki so tako dobri, da opravijo avdicijo in se pridružijo poklicnemu orkestru. Sčasoma se realnost pokaže kot povsem drugačna. V službo je treba hoditi vsak dan, igrati moraš tisto, kar ti je predpisano, ne tistega, kar si želiš ustvarjati ali poustvarjati sam. Marsikdo se tako včasih znajde v nevzdržni situaciji. Na primer: v prejšnjih časih je med glasbeniki obstajal velik odpor do izvajanja sodobne glasbe, zdaj pa lahko rečem, da so ti časi minili. Lahko imamo tudi težave s kompatibilnostjo dirigentov z orkestrom, nihče od dirigentov namreč ni enako priljubljen pri vseh glasbenikih, večina dirigentov po anketah dosega manj kot 50 odstotkov priljubljenosti, največkrat veliko priljubljenost dosežejo s prvim nastopom, ponavadi pa se že z drugim prihodom dirigenta pred orkester izkaže, da člani orkestra v njem ne vidijo kaj dosti posebnega, in vse skupaj dosti hitro zvodeni. Obstajajo izjeme, ki pa so zelo redke. S tega vidika je tudi logično, da navadno šefi dirigenti v orkestru ne ostanejo dolgo in je več kot petletni mandat izjemna redkost, vezana le na velika imena, kot so Zubin Mehta, Daniel Barenboim, Riccardo Muti … Sam se nimam za vodjo orkestra, umetniški vodja orkestra sem bolj zato, ker se nekdo mora podpisati pod odločitve. V tem primeru sem bolj simbolni vodja orkestra, ker nad seboj nimam nikogar, ki bi mi predpisoval odločitve, sem pa izpostavljen kritiki tega, kar naredim. Nikoli namreč ne vem, kakšen bo odziv, ko grem v novo smer, ki je orkester še ni izkusil, in njihovo povratno informacijo dobim šele pozneje. Potrebam in željam orkestra in zbora želim čim bolje prisluhniti. Ena od tradicij orkestra je namreč ta, da glasbeniki vsakega dirigenta, s katerim sodelujemo, po končanem koncertu ocenijo z anketo, ki jo sam zelo pozorno spremljam. Z anketo vsako leto zaposleni preverjajo tudi umetniškega vodjo, v njej pa glasbeniki izrazijo svoje zadovoljstvo ali nezadovoljstvo z mano. Po eni strani sem nekakšen merilec temperature, termometer in termostat hkrati. (smeh)

V preteklih letih ste nekoliko spremenili naslove abonmajev. Kaj vas je nagovorilo k tej spremembi in kaj programsko prinašajo našteti abonmaji?

Nastanek imen in sprememba naslovov abonmajev je plod usklajevanja s člani orkestra. Moja prvotna namera je bila, da bi abonmaje poimenoval drugače – v smislu likov, povezanih z glasbo, ki bi ponazarjali določeno slogovno opredelitev. V Slovenski filharmoniji smo v preteklosti imeli tri abonmaje: oranžni, modri in vokalni, pri čemer smo redko kdaj programsko razlikovali med modrim in oranžnim abonmajem. Sam sem se velikokrat spraševal, zakaj so izbrali ravno ti dve barvi, in tudi našel svojo razlago. V veliki dvorani Slovenske filharmonije imamo namreč freske štirih muz. Izstopata dve muzi, ena ima na sebi nekaj malega oranžne in druga modre obleke. Domnevam, da od tod poimenovanje oranžnega in modrega abonmaja. Prvo, kar sem v smislu oblikovanja abonmajev pogrešal, je bilo izvajanje sodobne glasbe na nov način. Sodobne skladbe so bile nekoč na abonmajski koncertni spored uvrščene kot prve skladbe, zato je občinstvo velikokrat na koncert prišlo šele po prvi skladbi. To sem hotel spremeniti. Določil sem tri kategorije, ki sem jih sam hotel poimenovati Figaro (klasična), Tristan (velika simfonična) in Vojček (sodobna glasba). Nekateri zaposleni so me takrat opozorili na to, da gre v tem primeru za operne like in da nad nami že tako ali tako preži nevarnost, da bomo morali igrati opero, tako da se s takšnim poimenovanjem niso strinjali. V iskanju dialoga in skupnih rešitev sem to idejo opustil, na misel pa mi je najprej prišlo poimenovanje Filharmonični klasični koncerti in kratica FKK. Glede na to idejo smo poiskali kratice, ki so v vsakdanji rabi, in smo abonmaje poimenovali SMS (Same mogočne skladbe) in SOS (Sodobne orkestrske skladbe). Zboru in orkestru smo namenili VIP (Vokalno instrumentalni program) in PVC (Pretežno vokalni cikel), ki je namenjen zborovski in vokalni glasbi.

Naloga Slovenske filharmonije je, da pokriva čim širši spekter, če uporabim svoj pojem, umetnostne glasbe. Sam odločno nasprotujem pojmovanju glasbe kot univerzalne glasbe in trdim, da se glasba ločuje na umetnostno in neumetnostno glasbo, z vmesnimi različicami.

Kako združujete ustvarjalno in poustvarjalno slo naših umetnikov in katere skladatelje, dirigente in soliste bomo lahko slišali v prihodnji sezoni Orkestra Slovenske filharmonije?

V Sloveniji imamo veliko uspešnih skladateljev, ki govorijo različne glasbene jezike, kar poskušam čim bolj upoštevati pri programiranju naših koncertov. Vsi vemo, da se je ustvarjalna sla močno razmahnila v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja. Takrat je kvantitativno nastalo največ slovenske orkestrske glasbe, saj so bile tudi možnosti orkestrskih izvedb večje, kot so danes. Bilo je veliko koncertov, snemanj, arhivskih posnetkov novih skladb, ki so bile premierno izvajane na Festivalu sodobne glasbe v Radencih, v Opatiji na Tribuni jugoslovanskih skladateljev … A vendar ima ta medalja tudi drugo plat, ki jo lahko ponazorim s tole prispodobo. Če rastlina prehitro zraste, njeni plodovi običajno niso najbolj okusni, kar lahko potrdim tudi za glasbo, napisano v tem obdobju, ki sem jo izvajal kot oboist. Tudi trstika, ki jo uporabljam za izdelavo ustnikov za oboo, mora rasti v neugodnih razmerah, ne sme imeti dobre zemlje in tudi ne dovolj vode, ker se med vlakni razbohoti glukoza. Glukoza ne vibrira, ni gibka, nima moči, zato v nasprotju vlakni ne koristi namenu proizvajanja zvoka. Zadostiti takšni ustvarjalni sli, kot je bila takrat, na dolgi rok enostavno ni mogoče. Vedeti moramo, da je glasbena krajina v Sloveniji danes precej drugačna kot nekdaj. Včasih je bila Slovenija kljub bližini Zagrebškega bienala, ki je deloval takrat, veliko bolj zaprta in ni gostovalo takšno število tujih orkestrov in solistov kot danes, občinstva pa ni več, kot ga je bilo takrat, in je žal veliko bolj razpršeno. Ponudniki koncertov se moramo truditi biti čim bolj konkurenčni, zanimivi in kvalitetni. Ko pri sorodnih prirediteljih opazimo marketinška koketiranja z manj umetnostno glasbo, je toliko težje. Na koncu se izkaže, da kljub moji veliki želji po izvajanju slovenske glasbe v takšni meri in takšni količini kot prej žal ne gre. Marsikateri od skladateljev se na to ne more privaditi in tega sprejeti. Si pa hkrati tudi želim, da se ljudje za poslušanje sodobne glasbe odločajo zavestno, in občinstvu, ki sodobni glasbi ni naklonjeno, te ne želim vsiljevati.

Vemo pa, da imamo v Sloveniji nekaj konkurenčne glasbe mojstrom dunajske klasike nemške in češke glasbene romantike in 20. stoletja. Poskušam najti čim boljša dela, ki jih lahko postavim v družbo skladateljev in skladateljic, za katere vemo, da predstavljajo vrhunec evropske glasbene kulture. V abonmaju SOS vedno izvajamo slovenske skladatelje, v preteklih sezonah so bili to Janez Matičič, Larisa Vrhunc, Nana Forte, Alojz Ajdič, Matej Bonin, Uroš Rojko, v abonmaju PVC pa poleg večine naštetih tudi Pavel Mihelčič, Damijan Močnik, Aldo Kumar in številni drugi. Letos imamo na sporedu dva jubilanta, Lojzeta Lebiča in Vinka Globokarja, ki praznujeta 90 let. Njima bo posvečen eden izmed koncertov, na katerega smo povabili skladateljico Nano Forte, da napiše hommage Lojzetu Lebiču, in Mateja Bonina, ki je napisal skladbo, posvečeno glasbi Vinka Globokarja. Ta koncert bo velik praznik slovenske glasbene ustvarjalnosti, saj bodo na njem izvedena zgolj slovenska glasbena dela. Poleg tega v klasičnem abonmaju izvajamo skladbo Črta Sojarja Voglarja, ki piše zelo kvalitetno glasbo v nekoliko starejšem slogu. Izvajamo tudi skladbe iz bližnje in daljne slovenske preteklosti. Na otvoritvenem koncertu bomo izvajali skladbo Obrežje plesalk Zvonimirja Cigliča, Prekinjeni valček Danila Švare, ki v Ljubljani že dolgo ni bil izveden. V preteklih sezonah pa smo izvajali skladbe Primoža Ramovša, Uroša Kreka … Kot umetniški vodja orkestra sem ponosen, da sem odrasel v družbi, v kateri je nastalo veliko kvalitetne glasbe. Med skladatelji lahko izpostavim še dva trenutno mednarodno najbolj prepoznavna slovenska skladatelja, Nino Šenk in Vita Žuraja, katerih dela smo že izvajali. Trudim se ohraniti razmerje med slovenskimi in tujimi skladatelji in poustvarjalci v čim večjo korist naših. Izmed solistov v letošnji sezoni lahko izpostavim pianista Urbana Staniča, mednarodno priznano mezzosopranistko Barbaro Kozelj, v istem abonmaju bo kot solistka nastopila naša koncertna mojstrica Ana Dolžan, v abonmaju FKK pa bo nastopil naš odlični hornist Blaž Ogrič. V abonmaju SOS bo nastopila Barbara Jernejčič Fürst, sodelovali pa bomo tudi z našim nekdanjim flavtistom Alešem Kacjanom.

Slovenska filharmonija je programsko zavezana klasični glasbi oz. umetnostni, kot jo imenujete, ki se v poplavi žanrov popularne glasbe in družbenih omrežij bori za svoje občinstvo. Kako pridobivate nove abonente in novo poslušalstvo? Kako Slovenska filharmonija nagovarja mlade poslušalce in privablja mlado občinstvo?

Pri naštevanju abonmajev na začetku nisem omenil našega znamenitega abonmaja DA!. To je družinski abonma, ki je v zadnjih letih postal izjemno priljubljen in je praktično v dveh terminih v trenutku razprodan. Gre za sobotne koncerte, na katerih pripravljamo posebne programe za otroke, stare od pet let in več. Prirejamo moderirane koncerte, ki so zelo živahne narave in imajo v sebi tudi pedagoško noto. Koncerti so tematsko opredeljeni in velikokrat naslavljajo pojave in situacije, v katerih se znajde vsak človek. Z njimi otrokom približamo doživljanje glasbe, ki jo izvajamo. Vsi ti elementi se majhnim otrokom močno usidrajo v selektivni spomin, tako da je s tega vidika pomembno, da tudi malčkom nudimo to možnost, čeprav gre samo za pet ali šest koncertov v sezoni. Mogoče s tem stimuliramo starše, da tudi doma kdaj predvajajo klasično glasbo, kaj zapojejo ali zaigrajo na inštrument, kar stimulativno in zdravilno vpliva na človeka. Pomemben je tudi vidik posameznega koncerta kot dogodka. Pred mladimi tam stojijo zbor ali orkester, različni inštrumenti in tudi s pomočjo vizualnih učinkov mladi preživijo prijetno urico. Eden lepših dogodkov, ki ga izvajamo v zadnjem času, je koncert Slovenske filharmonije v živalskem vrtu. Dogaja se v prekrasnem ambientu pod velikim šotorom, občinstvo pa sedi na slamnatih kockah. Navadno tam priredimo tri koncerte, ki se jih udeleži od 400 do 600 ljudi. Lahko rečem, da ljudje pridejo uživat nekakšen Gesamtkunstwerk. (smeh) Slovenska filharmonija v sodelovanju z Glasbeno mladino Slovenije in Glasbeno mladino ljubljansko izvaja tudi koncerte za šolarje. Nekajkrat na leto za šolarje priredimo štiri tematske koncerte v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Skrbimo pa tudi za izobraževanje starejšega občinstva z našimi izobraževalnimi matinejami za sodobno glasbo. To so sobotne matineje, na katerih glasbeniki, včasih pa tudi celoten orkester, izvaja določene skladbe, ki bodo izvedene nekaj dni pozneje na abonmaju SOS. Na teh matinejah glasbo razlagajo dirigenti, skladatelji ali muzikologi, navadno jih posnamemo, da si jih ljudje ogledajo in poslušajo med soboto in sredo, ko so skladbe izvedene na koncertu.

Ana Erčulj