iz tiskane izdaje (izid: 23. december 2025)
Srečko Kosovel – Cesta samotnih
Na oknu slonim in gledam
mehkó zibajoče se kostanje,
rahel veter se je ujel
vanje, rahel kot sanje …
Ah, odplavali so oblaki
v zlatem blestenju, v zlatem sijaju
in samo jaz sem tu ostal
v tihem tem kraju.
Kakor metulji odplavali so,
še vidim belo blestenje njih kril,
sam sem ostal, sam, čisto sam.
Kam in kod, kje mi je cilj?
Tako – s prepletom Kosovelove poezije in Preludija v c-molu Mangoréja se je začel prvi koncert letošnje sezone cikla Jesenske serenade (v nadaljevanju JS). Koncert, naslovljen Večerne arabeske, sta na petih prizoriščih (na Baču pri Materiji, v Dravogradu, Vipavskem Križu, Ljubljani in Medvodah) izvedla kitarist Jaka Klun in dramski igralec Tadej Pišek. Lorenzo Micheli, svetovno priznani kitarist, je o Jaki Klunu zapisal: »Njegovo domiselno in elegantno fraziranje, skrb za barve in ton, njegova izrazita osebnost na odru naredijo trajen vtis na poslušalca.«
Vsi, ki smo prisluhnili koncertu Večerne arabeske, se z Michelijevim opisom ne bi mogli bolj strinjati. Vsak ton in vdih med melodičnimi linijami sta pričala o Jakovi izjemni občutljivosti in prefinjenem občutku za fraziranje, ki sta pustila dih jemljoč vtis na vse nas.
Jaka, zakaj ravno Kosovel?
Ker se poezija iz njegovih zgodnjih let izvrstno prilega glasbenemu repertoarju, ki sem si ga izbral. Verzi njegovih impresionističnih in ekspresionističnih pesmi najdejo posebno mesto v duhu skladb za klasično kitaro s konca 19. in začetka 20. stoletja – poznem romantičnem obdobju, ki se preliva v impresionizem in ekspresionizem. Klasična kitara je intimen in tih inštrument, ki je na trenutke lahko tudi oster in perkusiven. Prav posebna kombinacija, ki se povsem naravno prepleta z verzi otožja, hrepenenja, ljubezni, osebne in kolektivne apokalipse.
Je bila priprava vajinega večera s Tadejem Piškom zahtevnejša kot priprava klasičnega koncerta?
Dejansko ne. Oba imava dokaj podobne poglede na umetnost, zato sva hitro prišla do skupnih točk. Sam sem predlagal Kosovela, da sva imela neko izhodišče. Ko sem bral njegovo poezijo, sem v ozadju poslušal skladbe, ki sem jih nameraval igrati. Zdelo se mi je, da beseda postaja ton in ton beseda, bilo je pravo sinestetično doživetje. Ko sem Tadeju predstavil idejo, je preposlušal glasbeni program, izbral pesmi in bil zelo navdušen. Če je že izbor umetniških del ustrezen, je nato priprava samega koncerta mnogo lažja. Tako da v primerjavi s klasičnim koncertom nisem videl velikih razlik, razen nekaj telefonskih klicev in malce daljše generalke pred prvim koncertom.
Kakšna je bila tvoja izkušnja z občinstvom na različnih odrih JS po Sloveniji?
Mislim, da je bil obisk koncertov dober, glede na to, da govorimo o klasičnih koncertih. Želel bi si, da bi bil še boljši. Mislim, da smo na splošno klasični glasbeniki precej zaostali pri oglaševanju svojega dela. Dandanes je še bolj kot umetniška kakovost pomembna koli- čina in frekvenca oglaševanja. Tehnologija se tako hitro spreminja, da mi tudi samemu ne uspe slediti vsem digitalnim novostim socialnih omrežij. Je pa na žalost res, da če na njih ne obstajaš, boš težko razširil svojo umetnost med širšo javnost.
Ti je bila katera izmed lokacij serenad še posebej pri srcu?
Definitivno cerkev sv. Jurija na Baču pri Materiji. Tam sem imel prvi koncert v sklopu Jesenskih serenad, cerkev leži na primorskih tleh, od koder sem tudi doma, zato sta bili prisotni posebna energija in volja po izpovedi čustev z dna duše. Akustika me je zelo navdušila. Občinstvo je bilo prisrčno in preprosto. Notranjost je zelo skromno okrašena in to mi je zelo všeč. Nisem velik ljubitelj preveč okrašenih zadev. Poleg tega sem del repertoarja prvič igral pred občinstvom in pri tem je vedno prisotna določena negotovost, ki popestri enoličnost večkrat preigranega programa.
Se ti zdi, da je klasična glasba na robu izumrtja?
Ali ni človeštvo na robu izumrtja? S tako bliskovitim razvojem umetne inteligence – mislim, da je to moj največji strah. Za razliko od industrijske revolucije v drugi polovici 19. stoletja, ko je strojna proizvodnja nadomestila fizično delo ljudi, začenja umetna inteligenca nadomeščati naš um. Preden razmislimo o nečem, primemo telefon v roke in poguglamo ali vprašamo strica ChatGPT-ja. Na Youtubu ali Instagramu posegamo pretežno po že priporočenih objavah oziroma videoposnetkih, malokdaj uporabljamo vrstico »iskanje« in se potrudimo razmisliti, kaj bi dejansko radi gledali. Medtem ko mi postajamo vedno bolj leni, se UI vedno hitreje uči in nas prekaša v vseh pogledih. Tako je tudi v glasbi, ki se pojavlja v digitalnih oblikah.
Vedno manj nam uspe razločiti med glasbo, ki je ustvarjena z UI, in tisto, ki je ustvarjena brez nje. Ko uporabljam besedo glasba, seveda mislim na vse žanre, tudi klasično glasbo. Česar pa UI še dolgo časa ne bo mogla nadomestiti, so čustva, ki nas prelivajo ob doživljanju koncertov v živo. Akustika in ambient dvorane, občinstvo, ki se popolnoma prepušča zvočnim vibracijam, skupina glasbenikov, ki s skupnim dihom sledi rdeči niti glasbene poetike, živi izrazi na obrazih ljudi, ki ne potrebujejo razlage. Tega se ne da nadomestiti, to je edinstveno.
Kitaro si študiral v tujini, v Avstriji in Švici. Kaj je botrovalo tvoji odločitvi?
Moje celotno študijsko obdobje je bilo iskanje in izpopolnjevanje moje identitete v glasbi. Že v tretjem letniku umetniške gimnazije v Kopru sem začel obiskovati mojstrske tečaje na zasebni kitarski šoli v Pordenonu v Italiji pri prof. Paolu Pegoraru. Leto dni kasneje je postal profesor na Univerzi za glasbo in uprizarjajočo umetnost v Gradcu in pot me je vodila tja, saj me je on kot kitarist in profesor popolnoma fasciniral. Pri njem sem se naučil marsičesa, predvsem elegance, pozornosti na malenkosti in profesionalnosti pri interpretacijah. Kako zna on s kitarskimi zvoki prikazati točno to, kar misli in razlaga, je enostavno neverjetno. Ta koherenca med gibom, zvokom in besedo je navdihujoča. Po opravljenem dodiplomskem študiju sem začutil potrebo po svežem vetru in sem se odločil nadaljevati podiplomski študij na Mozarteumu v Salzburgu pri prof. Eliotu Fisku. Imel sem občutek, da sem bil preveč osredotočen na perfekcijo /…/
Larisa Marjanović
