8. februar 2026
V februarskem koncertnem ciklu GM oder nastopa Duo Ren, ki ga sestavljata violinist Timotej Willewaldt in pianist Vid Ibic, oba nekdanja študenta na Univerzi za umetnost v Gradcu. Timotej je tam lani z odliko diplomiral v razredu prof. Anke Schittenhelm, sedaj pa magistrski študij nadaljuje na Kraljevem konservatoriju v Haagu pri Josephu Puglia. Vid je leta 2023 v Gradcu prav tako z odliko diplomiral v razredu prof. dr. Zuzane Niederdorfer, sedaj pa v Ljubljani študira medicino.
Oba sta nagrajenca mednarodnih in državnih tekmovanj; Ibic je na tekmovanju TEMSIG trikrat dosegel prvo mesto, Willewaldt pa je prvo nagrado osvojil z godalnim kvartetom Ameba, kot solist pa je večkrat prejel zlato plaketo in tudi drugo nagrado. Oba se redno uveljavljata kot koncertna glasbenika, solista in komorna glasbenika; Willewaldt vestno sodeluje v mnogih orkestrih, tudi kot vodja sekcij in koncertni mojster, kot solist je večkrat nastopil na odru Slovenske Filharmonije z orkestrom Amadeo, izvedel recitale v okviru Glasbene mladine ljubljanske in drugje. Ibic je izvedel mnogo recitalov, v okviru ciklov Pianissimo, Mladi virtuozi in Arsonore, večkrat pa je nastopil tudi kot solist z orkestrom, tudi s simfoničnim orkestrom Slovenske filharmonije.
Sta ključna člana organizacije cikla Slovenski mladi abonma v Radovljici in člana ansambla Glasba mladih, ki na istoimenskih projektih izvaja nova dela mladih slovenskih skladateljev. Timotej Willewaldt je varovanec Ustanove Gallus, oba pa sta za svoj študij prejela štipendijo Ministrstva za kulturo RS.
O skupnih začetkih …
Timotej Willewaldt: Z Vidom sva se spoznala leta 2022 ob mojem prihodu na Univerzo za umetnost v Gradcu, zanimivo, na vaji pevskega zbora. Odlično sva se razumela, se kmalu tudi povezala v duo in v okviru študijskih obveznosti naštudirala prvo skupno Beethovnovo sonato. Jaz sem takrat že pripravljal Slovenski mladi abonma v Radovljici in Vid je želel sodelovati pri organizaciji. Tisto sezono sva naštudirala še nekaj dodatnega sporeda in spomladi leta 2024 naš abonma tudi otvorila. K sodelovanju sva takrat povabila še Vida Ožbolda, ki nama je za to priložnost napisal skladbo Glasba iz daljine.
Vid je nato pričel s študijem medicine v Ljubljani, še vedno pa se seveda aktivno posveča klavirju, sedaj mogoče še bolj sproščeno kot v času samega študija. Imava kar nekaj načrtov in idej, po koncertih v ciklu GM oder se nadejava še dobrih nastopov, prijavila sva se tudi na nekaj razpisov. V drugi polovici leta naju čaka še ena mednarodna izmenjava, na povabilo g. Marka Kravosa bova nastopila v Luksemburgu, v našem abonmaju pa bosta nastopila pianista Zala in Val Kravos.
Čeprav trenutno študiram v Haagu, sem vezan na projekte v Sloveniji. Za delovanje komorne zasedbe je to nekoliko bolj zapleteno, z Vidom sva bila nekoč oba v Gradcu in časa je bilo dovolj, zdaj pa se osredotočiva bolj na moje obiske Slovenije. Sicer imava odličen odnos, pomaga, da sva dobra prijatelja in podobno razmišljava tudi glede skupnega muziciranja, tako da lahko na vaje prideva z izoblikovanimi idejami.
O sporedu, ki ga bosta izvajala v februarskem koncertnem ciklu GM oder:
Skladba Fratres je ena prvih, ki jih estonski skladatelj Arvo Pärt (1935) napisal po dolgem ustvarjalnem premoru, med katerim se je odmaknil v samostan in s tem tudi od takrat prevladujočih glasbenih trendov v sodobni glasbi. Tam je izumil nov osebni stil in Fratres je eno prvih del, ki je nastalo po “preporodu”. V originalu gre za troglasno skladbo brez inštrumentacije, pozneje pa je avtor dodal še violinski part. Gre za variacije na melodijo, ki se ves čas ponavlja in tako spominja na obliko chaconne in s tem na velika Bachova dela. In ta melodija oz. »cantus firmus« je v celotni skladbi prisoten le v klavirju, medtem ko se violinski part striktno drži le variacij.
V izvirniku je Franz Schubert (1797-1828) skladbo sicer poimenoval sonata, a so jo pozneje muzikologi preimenovali v Sonatino. Napisana je bila namreč v času, ko je Beethoven že pisal zelo kompleksne sonate, ta pa spominja bolj na Mozarta. A genialnost Sonatine za klavir in violino št. 1 v D-duru, op. 137 je ravno v tem: da z zelo malo notami pove veliko. Lahkomiselna in sproščena skladba.
Pred dvema letoma sva pri Vidu Ožboltu (2002*) naročila skladbo Glasba iz daljine in jo krstila v okviru Slovenskega mladega abonmaja. Skladatelj je raziskoval violino in klavir, dva zelo različna inštrumenta z dolgo zgodovino skupnega muziciranja, in ju želel zvočno povezat na nekoliko drugačen način. Ta izraz je, kot pove tudi naslov, iskal v daljavi. Skozi celotno skladbo začutimo počasno premikanje, kot nekakšno zbliževanje dveh glasov, celo hrepenenje. Skladba je polna odmevov in konstantnega zvočnega prelivanja med violino in klavirjem. Na nobeni točki glasbenika ne nastopita kot solista, ves čas gre za skupno popotovanje, v katerem iščeva skupen izraz.
Sonata za violino in klavir št. 2 v D-duru, op. 94a Sergeja Prokofjeva (1891-1953) je eno najpomembnejših repertoarnih del 20. stoletja. Gre za veliko štiristavčno sonato, ki jo je v izvirniku leta 1942 napisal za flavto. Kot je za skladatelja značilno, je delo polno zelo lepih elementov, a skladatelj je na trenutke tudi nekoliko sarkastičen, mogoče celo malo “strupen”. Zanimivo je, da je skladba napisana v D-duru, čeprav ves prvi stavek in pravzaprav večino skladbe nekako “beži” od tonalitete, ki si jo je izbral. Ko jo je prvič slišal sloviti ruski violinist David Ojstrah, je prijatelju Prokofjevu predlagal, da jo priredita še za violino – z nekoliko več notami, morda posledično tudi z nekaj več karakterja.
Koncerti:
Glasbena šola Koper – podnedeljek, 9. februarja 2026, ob 19.00
Ljubljana, Slovenska filharmonija – torek, 10. februarja 2026, ob 19.30
Celje, Glasbena šola Celje – sreda, 11. februarja 2026, ob 19.30.
Vstop je prost.
