27. julij – 31. julij, Utrecht (Nizozemska)
Prva izvedba festivala Leading voices je potekala v Utrechtu na Nizozemskem. Festivalsko dogajanje je bilo namenjeno predvsem dirigentom in zborovodjem, udeležili pa so se ga tudi nekateri pevci iz Utrechta in okolice. Znano univerzitetno središče z bogato zgodovino zborovski navdušenci poznajo tudi kot gostitelja festivala Europa Cantat 2009. Festival je udeležencem postregel z različnimi dogodki. Izbirali smo lahko med delavnicami (workshopi) za dirigente, okroglimi mizami, predavanji, ki so potekala tudi online in seveda koncerti vrhunskih mednarodnih vokalnih zasedb. Organizatorji so v namen festivala oblikovali mobilno aplikacijo Leading voices, ki je bila vsem udeležencem v neizmerno pomoč, saj so bili v njej dostopni vsi dogodki in udeleženci, s katerimi si lahko navezal kontakt in se dogovoril za srečanje ali skupno udeležbo na posameznem dogodku.
V prostem času smo lahko uživali v lepotah, ki jih nudi mestece primerljive velikosti z našo prestolnico. Sama mesto kar dobro poznam, saj sem bila udeleženka takratnega festivala Europa Cantat, svoje znanje pa sem izpopolnjevala tudi na tamkajšnji univerzi. Utrecht je sicer izjemno slikovito in živahno mestece, prepredeno s kanali in opečnatimi hišicami. Prebivalci se družijo v prijetnih restavracijah, barčkih in klubih ob kanalu, še najraje pa se s hrano in pijačo odpravijo v park, kjer uživajo v njihovem najljubšem dnevu. Šala o nizozemskem poletju namreč govori, da se njihov najljubši dan imenuje poletje (summer). Sama sem uživala v temperaturah okoli 20 Stopinj Celzija, še posebej, ker je našo deželico takrat ogreval vročinski val, seveda pa so nekateri udeleženci zaradi nepričakovane ohladitve temu primerno zmrzovali. V nadaljevanju preberite kako sem doživljala sam festival in prekrasno mestece.
1. dan
Na pot na Nizozemsko sem se odpravila skupaj s Klemnom, najprej z avtom do letališča Marco Polo v Benetkah in nato z letalom do Amsterdama. Že v čakalnici letališča se razveselim srečanja s Petro Grassi in Mirkom Ferlanom, s katerima se takoj zapletemo v pogovor, saj se res dolgo nismo videli. Vzletimo in z močnim stikom s tlemi pristanemo v Amsterdamu. Pot do Utrechta nadaljujemo z vlakom, ki z letališča vsakih dvajset minut vozi do glavne postaje v Utrechtu. S prijatelji se poslovimo in se dogovorimo, da se zopet srečamo na otvoritvenem koncertu. Sama s tramvajem nadaljujem pot do svojega Utrechtskega doma. Nastanim se pri prijateljici Lenneke in njenemu možu Petru, ki sta že v pokoju in se bosta tudi sama udeležila festivala Leading voices. Zanimajo ju predvsem delavnice namenjene pevcem, saj oba pojeta v zboru in igrata violino in klavir. Spoznali smo se na festivalu Europa Cantat leta 2009, saj sta takrat gostila tri pevke vokalne skupine Sekstet Komplet, s katero sem se takrat udeležila mojstrskega tečaja za vokalne skupine pod vodstvom finskega vokalnega ansambla Rajaton.
Z Lenneke in Petrom spregovorimo nekaj besed, pojemo večerjo in hop na otvoritveni koncert. Prijazna gostitelja sta mi priskrbela kolo, ki je najprimernejše prevozno sredstvo za prevažanje po nizozemskih mestih. Pred koncertom se registriram na »recepciji« festivala, ki gostuje v prostorih knjižnice v Utrechtu. Impozantna zgradba je bila nekoč pošta, v preteklih letih pa so jo prenovili in spremenili v eno najlepših knjižnic. Prevzamem festivalsko vrečko v kateri najdem informacije o festivalu, dva antigenska testa in masko.
Otvoritveni koncert je v znamenju nizozemske zborovske kulture. Nizozemci predstavijo najboljše kar premorejo: Nizozemski komorni zbor, Nizozemski študentski zbor, Studenten Cantorij, vokalni – pop ansambel, gospel zbor,… Vsi zbori so oblečeni v pisana, raznolika dokaj vsakdanja oblačila, nekateri se dogovorijo za določene barvne kombinacije (rjava, zelena, rumena), sicer pa delujejo izjemno sproščeno.
Glasbeni prehodi med barvno raznolikimi, mladostnimi nastopajočimi so v domeni jazzovskega ansambla, vsi nastopi pa so opremljeni z video projekcijami in mojstrskim obvladovanjem luči. V koncert izjemno uspešno vključijo tudi dva krajša govora, govor županje mesta Utrecht je posnet in je predvajan na video projekciji, govor predsednika Europa Cantat pa je spretno vključen v dogajanje in ga izvede kar iz prvih vrst občinstva. Dvorana Tivoli Vredenburg vsekakor opraviči svoj sloves ene izmed najbolj akustičnih dvoran v Evropi, organizatorji pa uspešno prikažejo predvsem povezovanje med različnimi umetnostmi (glasba, jazz, likovna umetnost, design, multimedija, …). Nekoliko utrujena se po kratkem druženju s slovenskimi udeleženci odpravim spat.
2.dan
Zgodaj vstanem in se zopet odpravim v dvorano Tivoli Vredenburg tokrat na odprto vajo latvijskega mladinskega zbora Kamēr…, dobitnika številnih mednarodnih nagrad. Zbor je ustanovil dirigent Maris Sirmais, tokratno odprto vajo pa vodi uveljavljen dirigent Daniel Reuss, sicer umetniški vodja Capelle Amsterdam, v predhodnem delovanju pa tudi zborovodja RIAS. Odprta vaja z naslovom Raziskuj mišljenje Daniela Reussa (Explore the mind of Daniel Reuss) je bila nekoliko pretenciozno zastavljena, ker je moderatorka precej neuspešno in ob neprimernih trenutkih poskušala prodreti v mišljenje dirigenta, ki je precej enolične skladbe poskušal izdelovati na svoj način. Roko na srce pri tem ni bil preveč uspešen, saj je zbor izjemno dobro pripravljen (skladbe so namreč izvajali tudi na festivalskem koncertu čez dva dni) in navajen na interpretacijo svojega dirigenta. Kljub temu so se pevci dobro odzivali na njegove pripombe, ki so se nanašale na izgovorjavo, čiščenje intonacije, fraziranje … Lahko smo se prepričali, da je zbor izjemno dobro pripravljen, kvalitete dirigenta pa žal niso prišle do izraza v tolikšni meri kot smo si želeli. Verjetno bi se veliko bolje lahko odrezal na področju stare glasbe, ki jo s svojimi ansambli tudi največ izvaja.
V istem času so potekali tudi različni glasbeni laboratoriji z naslovi »Music writing factory / Delavnica komponiranja za zbore « (Josep Vila i Casanas), »Singing with movement and body percussion / Petje z gibi in body percussion« (Santi Sarratosa in Cara Tasher), »Exploring instant choir music / Raziskovanje instantne zborovske glasbe« (Jim Daus).
Popoldanski čas sem namenila raziskovanju Utrechta in njegovih skritih kotičkov ter si nabirala moči za večerni koncert britanske zasedbe I fagiolini.
I fagiolini so prav tako nastopili v glavni dvorani zborovskega dogajanja Tivoli Vredenburg. Britanska devetčlanska vokalna skupina z italijanskim imenom, ki v prevodu pomeni »Fižolčki« so že z imenom nakazali, da se spogledujejo z elementi komedije. Njihov nastop je bil izjemno zanimiv in raznolik. Izvedli so program sestavljen z deli renesanse, baroka, sodobnosti in francoskega šansona, vse pospremljeno s komentarji njihovega umetniškega vodje, ki je izjemen ljubitelj tako Monteverdija kot Monty Pythona. Pevci so izredno samostojni s prepoznavno barvo glasu in lahko nastopijo zelo solistično, hkrati pa se v celoto vklapljajo ne da bi se posebej trudili za vzpostavitev enotnega zvoka. Zvočna podoba skupine je na začetku visela v prid moške zasedbe, kasneje pa je skupina delovala zelo enotno. Baročne skladbe so izvajali ob spremljavi čembala, skladbe pa s kratkimi, duhovitimi obrazložitvami povezuje njihov umetniški vodja. Besedilo skladb večkrat nazorno spremljajo z gibi, še posebej v delih kjer se pojavlja onomatopoija. Njihov nastop je deloval izredno profesionalno, na visokem umetniškem nivoju, s kvalitetnim in zahtevnim programom klasične glasbe, ki so ga dopolnjevali s koreografskimi elementi. Zame je njihov nastop pomenil eden izmed vrhuncev festivala.
Seveda smo se po koncertu tradicionalno družili v enem izmed živahnih barčkov in izmenjevali svoje vtise preteklega dne.
3.dan
Jutro je potekalo po ustaljenem urniku preteklih dni. Zajtrk in kolesarjenje do nove lokacije na glavnem trgu imenovanem Domplein, kjer se nahaja tudi sedež Univerze v Utrechtu. Na tretjem festivalskem dnevu je bil končno dovoljen vstop in opazovanje mojstrskega tečaja za dirigente pod vodstvom Mathieua Romana, kar me je seveda najbolj zanimalo. Sicer nekoliko nepoznan dirigent je nadomestil Grete Pedersen in je na mojstrskem tečaju usmerjal delo šestih dirigentov na vajah Nizozemskega komornega zbora. Vrhunski, imenitni nizozemski šestnajstčlanski ansambel je deloval kot demonstracijski zbor in se odzival na delo dirigentov, med katerimi je bila tudi slovenska udeleženka Kristina Bogataj. Eden izmed najbolj dragocenih vtisov, ki so jih udeleženci lahko dobili, so bili komentarji in vprašanja samih pevcev, ki so jih spodbujali k razmišljanju in razlogih za njihove dirigentske odločitve, kretnje in samo interpretacijo.
Po dopoldanskem mojstrskem tečaju sem se udeležila krajšega koncerta v sosednji cerkvi sv. Petra, poimenovanega Zbor zboru (Choir to choir). Nastopila sta nizozemska zbora VoxNL in Jazzberry Tunes.
V popoldanskem delu sem se udeležila delavnice na temo mikrotonalnosti, pod vodstvom turškega skladatelja Onura Türkmena, ki je razlagal makam tehniko izvajanja četrt tonov v povezavi s turško vokalno glasbo. Udeleženci smo imeli priložnost slišati in tudi sami izvajati štiriglasno skladbo zgrajeno na podlagi lestvice makami, z nizkimi velikimi tercami in visokimi malimi tercami.
Zvečer sem se udeležila kar dveh koncertov, ki sta potekala v veliki dvorani Tivoli Vredenburg in v dvorani Hertz na samem vrhu stavbe. Na prvem koncertu je nastopil francoski štiridesetčlanski mešani zbor Mikrokosmos, ki svoje nastope oblikuje v zanimivo glasbeno doživetje in ga lahko umestimo med zbore delujoče na področju glasbenega gledališča. V svoj program so umestili dela sodobnih glasbenih avtorjev, zunaj glasbeni koncept pa so poskušali izraziti z menjavanjem pozicij, solističnimi vlogami, rekviziti (stoli, vuvuzele, tolkala, kozarci), svetlobnimi efekti, … Kljub temu da je bil njihov nastop vsekakor paša za oči, pa poslušalci nismo uspeli prepoznati celotne zgodbe in smo se z nekoliko zmedenimi vtisi odpravili na naslednji koncert.
V elipsasto oblikovani dvorani Hertz je nastopil kvintet pevcev Cuncordu e Tenore de Orosei, ki izvajajo tradicionalno sardinsko glasbo in prihajajo iz Oroseia. Izvajajo tako tradicionalno sakralno glasbo (cuncordu) kot tudi posvetno (tenore), kar so predstavili na svojem koncertu. Pevci se na sredini odra postavijo v zaprt krog in prepevajo pesmi temelječe na čistih kvintah, ki spremljajo petje tenorja in njegovo izjemno okrašeno melodijo. V njihovi glasbi je čutiti vplive vzhoda in zahoda in ves čas koncerta me je preveval občutek prvinske glasbe, glasbe v kateri korenini vsa evropska ljudska glasba. Pevci svojo tradicijo uspešno ohranjajo z vključevanjem in izobraževanjem mladih pevcev, vsi pa prihajajo iz kraja Orosei. Koncert je bil en izmed vrhuncev festivala, še posebej ker gre za rariteto, ki smo ji le redkokdaj priča na koncertnih odrih.
4. dan
Na zadnjem dnevu festivala sem se po poznem zajtrku, na katerem sem se poslovila od svojih gostiteljev, ki sta odšla na počitnice v Švico, odpravila na zaključni koncert udeležencev mojstrskega tečaja dirigiranja. Nastopili so v dvorani Hertz, program pa je prvič na festivalu prinesel skladbe iz obdobja romantike in 20. stoletja.
Koncert je potekal tako, da je vsak izmed mladih dirigentov z Nizozemskim komornim zborom izvedel dve skladbi. Na programu so bila reprezentativna dela zborovske glasbe: Herr, nun lässest Du (F. Mendelssohn), Dieu! Qui la fait bon regarder (Debussy in Ronano), Sept chansons (F. Poulenc), Songs of Ariel (F. Martin), Cries of London (L. Berio). Poslušalci smo lahko opazili, kako se je spreminjala interpretacija in zvok zbora, glede na dirigenta, ki je stal pred njim. Zbor se je izkazal kot izjemno odziven, gibek in čustven ansambel, vsak izmed pevcev pa je izvrsten solist, kar se v skupnem zvoku zbora čudežno ne opazi. Vrhunski ansambel bi si z veseljem želeli slišati tudi pri nas.
Zaključni koncert festivala je pripadel latvijskemu mladinskemu zboru Kamēr… Zbor je bil ustanovljen leta 1990, njegov prvi zborovodja pa je bil pri nas dobro poznani dirigent Maris Sirmais. Zbor je večkratni prejemnik nagrad na mednarodnih zborovskih tekmovanjih, med katerimi so tudi trije osvojeni Evropski zborovski Grand Prixi. Trenutno deluje pod vodstvom mladega dirigenta Jurgisa Cabulisa in njegovega asistenta, ki je dirigiral eno izmed kompozicij. Predstavili so pretežno skandinavsko obarvan program, med katerimi so zablestela dela Eriksa Ešenvaldsa: O Salutaris Hostia in Northern lights. Zbor se je izkazal v enotnosti med posameznimi glasovi, v intonančni čistosti in v skupnem fraziranju. Pogrešala sem nekoliko bolj raznolik program, kljub temu pa me koncert nikakor ni razočaral.
Po kratki pavzi je zaključek festivala pripadel koncertu z naslovom »Voyages of humanity«, ki je zajel veliko število sodelujočih in je pomenil predstavitev različnih zborovskih praks. Organizatorji so si vsebine preteklih dni trudili povezati v skupen koncert, podkrepljen z multimedijskimi vsebinami.
Po zaključnem koncertu smo se slovenski udeleženci odpravili v bližnji jazz klub, kjer smo uživali v instrumentalni glasbi in izmenjevali medsebojne vtise o festivalu.
Suma sumarum
Kakšni so moji vtisi o festivalu? Je izpolnil moja pričakovanja?
Lahko rečem, da sem bila s festivalom zadovoljna. Nekatera moja pričakovanja je zadovoljil, nekatera pa malo manj. Recimo takole. Zelo sem bila navdušena nad izborom vrhunskih zborov in vokalnih skupin, ki so nastopali na festivalu, vendar sem v njihovih programih pogrešala staro glasbo. Glede na to, da je Nizozemska velesila na področju izvajanja stare glasbe (renesanse in baroka), smo jo slišali zgolj na koncertu »Fižolčkov«, romantiko pa zgolj na koncertu Nizozemskega komornega zbora. Festivalski program je bil tako v večini posvečen sodobni glasbi in sodobnim praksam izvajanja glasbenih del. Ta je vključevala tudi predavanja in delavnice na temo zborovskih koreografij, popa, body percussiona, … Ko sem doma še enkrat preletela celoten program, stari glasbi ni bila namenjena niti ena izmed delavnic ali laboratorijev. Sama sem se na festival namreč odpravila tudi z željo, da izvem kaj več o izvajalskih praksah stare glasbe, kar mi lahko pomaga pri izvajanju vokalno-instrumentalnih del. Zanimivo. Kljub temu da je bil festival namenjen zborovodjem in dirigentom, na njem nisem zasledila niti ene delavnice, koncerta, laboratorija na temo vokalno – instrumentalne glasbe. Vemo, da se tudi zborovodje velikokrat srečajo z vokalnimi deli ob spremljavi instrumentalne zasedbe, ki se jim večkrat odpovejo, zaradi pomanjkanja določenega znanja.
Zelo sem bila vesela srečanja z ostalimi zborovodji in dirigenti, spominjala se bom naših druženj na izobraževalnih delavnicah, še bolj pa pogovorov na vseh ostalih neformalnih srečanjih. Udeležbo na tovrstnih festivalih vsakomur priporočam, saj si tako širi svoje obzorje, opaža stvari, oblikuje in izostri svoj okus, tudi če mu nekateri pristopi niso všeč, pa tako še bolj zagotovo ve kateri so mu. Se vidimo na naslednjem…
Ana Erčulj
Dodaj komentar