Novice

GM oder: harfist Adrian Ignjatović v Celju in Ljubljani

foto: Goran Antlej

22. november 2026

V 36. sezoni koncertnega cikla GM oder bo nastopil harfist Adrian Ignjatović. Pred koncertoma v Celju (torek, 24. 11., ob 19.30, na Glasbeni šoli Celje) in Ljubljani (četrtek, 26. 11., ob 19.30, v Slovenski filharmoniji) je spregovoril o svojih glasbenih začetkih, trenutnem študiju na salzburškem Mozarteumu in o skladbah, ki jih je uvrstil na spored. Kot gostja se mu bo pridružila pianistka Anita Stoica.

O začetkih …

Harfo sem začel igrati pri sedmih letih. Moj oče Žarko je prav tako glasbenik, po poklicu kitarist, zato sem se že od zgodnjega otroštva srečeval s klasično glasbo. Povsem naravno je bilo, da so me spodbudili k vpisu v glasbeno šolo.

Oče me je odpeljal na Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana na Vegovi, kjer sem se lahko pobližje spoznal z različnimi inštrumenti. Preizkusil sem flavto, harmoniko in harfo, ob srečanju z učiteljico Anjo Gaberc pa sem se dokončno odločil. Pritegnila me je že sama oblika harfe, predvsem pa sem takoj začutil dobro povezavo z učiteljico, s katero sva nato sodelovala kar dvanajst let.

Že pri prvem letu šolanja me je spodbujala k udeležbi na tekmovanjih, kar mi je pomagalo premagovati tremo in se vse bolj osredotočati na glasbo. Veliko smo nastopali, tako solistično kot v manjših komornih zasedbah. Poletja sem, in jih še vedno, rad izkoristil za udeležbo na mojstrskih tečajih. Tudi v času srednješolskega izobraževanja sem sodeloval pri komorni igri, predvsem s hornom, čelom ter violino, veliko pa sem nastopal tudi z orkestrom.

Posebej lepe spomine imam na solistični nastop s Simfoničnim orkestrom KGBL, za katerega sem prejel Škerjančevo nagrado. To je dogodek, ki mi bo za vedno ostal v čudovitem spominu.

Po maturi …

Tako kot je verjetno pri večini mladih glasbenikov, je tudi pri meni pri izbiri nadaljnjega študija odločilno vlogo odigral profesor, šele nato lokacija univerze. Želel sem si študirati nekje na severu, zato sem sprejemna izpita opravljal v Münchnu in Salzburgu. Na koncu sem pristal v razredu profesorja Stephena Fitzpatricka na Mozarteumu, pri katerem zdaj študiram drugo leto. Z izbiro ne bi mogel biti bolj zadovoljen. Je izjemen pedagog in seveda tudi vrhunski glasbenik.

Sicer je tudi študijsko okolje v Salzburgu odlično. Obkroža me zelo pisana mednarodna družba študentov z vsega sveta. Med seboj smo povezani, veliko sodelujemo in smo ves čas dejavni. Priložnosti za nastopanje je prav tako ogromno – od recitalov do različnih komornih projektov. Redno se poslušamo, spremljamo in podpiramo.

V letih pred odhodom na študij v Avstrijo sem se udeleževal številnih tekmovanj in precej nastopal. Prvo leto v Salzburgu sem namenil predvsem izpopolnjevanju tehnike, hkrati pa sem sodeloval v različnih komornih zasedbah. Seveda sem igral tudi v komornem orkestru, lani pa so me povabili še v pihalni orkester, s katerim imam v letošnjem študijskem letu kar nekaj projektov.

Trenutno se osredotočam predvsem na pripravo koncertov v ciklu GM oder, obenem pa že razmišljam tudi o tekmovanju TEMSIG, ki me čaka marca.

O koncertnem sporedu …

Pri oblikovanju sporeda sem si želel predvsem čim večje raznolikosti tako v izboru skladb kot tudi v zastopanosti različnih glasbenih obdobij.

Recital bom začel z Bachovo Francosko suito št. 1 v D-duru, BWV 812, ki sem jo prvič slišal šele pred približno letom dni na klavirskem koncertu v Mozarteumu. Kljub počasnejšemu tempu posameznih stavkov je suita eno zahtevnejših del programa, kar velja tudi za večino baročne polifonične glasbe.

Skladbi Sergeja Prokofjeva sta nekoliko krajši, a prav tako tehnično zahtevni. Zanimivo je, da gre za dve od zgolj treh skladb, ki jih je Prokofjev napisal za harfo.

Z gostjo Anito Stoico, kolegico pianistko z Mozarteuma, bova izvedla stavek Allegro molto iz Koncerta za harfo in orkester Karla Dittersa von Dittersdorfa. Skladba se mi zdi slogovno precej drugačna od preostalih del na sporedu, zato bo koncert z njo dobil tudi nekoliko bolj sproščen in igriv značaj. K temu bo zagotovo pripomoglo tudi muziciranje s prijateljico.

Na spored sem uvrstil tudi dve deli slovenskih skladateljev. Prvo so Preludiji za harfo Alojza Srebotnjaka, ki predstavljajo nepogrešljiv del slovenskega harfističnega repertoarja.

Posebej se veselim izvedbe skladbe Iluzija oziroma Indijansko poletje skladateljice Brine Zupančič. Delo je nastalo leta 2018, posneto pa je tudi na plošči v izvedbi Tine Žerdin. Skladateljica mi je prijazno poslala izvirne note, Tina Žerdin pa mi je pozneje posredovala še nekaj popravkov. Tako sem se lahko lotil študija tega zanimivega in ritmično precej kompleksnega dela.

Dela Clauda Debussyja so mi še posebej blizu. Skoraj ne mine koncert, na katerem ne bi izvedel katere od njegovih skladb, prav tako se ne spomnim tekmovanja, na katerem ne bi igral njegove glasbe. Tokrat sem izbral Valse romantique, ki sem ga posnel tudi za RTV Slovenija in izvedel na zaključnem nastopu prejšnjega šolskega leta.

Za konec recitala sem izbral še skladbo Conte de Noël Alphonsa Hasselmansa. Naslov v prevodu pomeni Božična zgodba, zato se mi je glede na bližajoče se praznike zdela še posebej primerna za zaključek koncerta. Skladba je zelo efektna, predvsem pa se mi je njena ponavljajoča se melodija takoj vtisnila v spomin, ko sem jo prvič slišal. Menim, da je idealna za sklepni del recitala, in upam, da bo tudi pri poslušalcih pustila tako močan vtis, kot ga je ob prvem poslušanju name.