(Iz tiskane izdaje; izid: 27. marec 2026)
Suzanne Ciani je ameriška glasbenica, skladateljica, pionirka elektronske glasbe in oblikovalka zvoka. Diplomantka klasične glasbe na Wellesley Collegeu, ki je kasneje magistrirala iz glasbene kompozicije na Univerzi v Kaliforniji v Berkeleyju, velja za eno najvplivnejših žensk v svetu sintetične in ambientalne glasbe ter je pogosto označena kot »America’s first female synth hero« ali »Diva of the Diode« zaradi svoje ključne vloge pri razvoju moderne elektronske glasbe. Ciani, ki bo letos dopolnila osemdeset let, se v svojem ustvarjalnem opusu ukvarja z elektronsko, ambientalno in new age glasbo, nastopa kot pianistka in ustvarja kompleksne sintetizirane zvočne teksture. Med zgodnje uspehe šteje poglobljeno delo z modularnim sintetizatorjem Buchla, ki je postal njen prepoznavni inštrument.
O njenem življenju in delu je bil leta 2017 posnet dokumentarni film A Life in Waves, ki prikazuje njen ustvarjalni razvoj in pomen v glasbeni industriji. Ciani še vedno nastopa in objavlja nove projekte, njen vpliv pa je močan tako v svetu elektronske glasbe kot oblikovanja zvoka.
Teja Rot: Kvadrofonski performans je v središču vaših koncertov, tudi tistega, ki ste ga imeli oktobra lani v Kinu Šiška. Kako prostorski zvok spreminja izkušnjo poslušalca v primerjavi s tradicionalnimi stereoformati in kakšne čustvene oziroma filozofske razsežnosti odpira?
Don Buchla se je že od samega začetka zavedal, da elektronski zvok ni nujno povezan s tradicionalnim pojmovanjem glasbe, ki se odvija pred vami na odru. Dejansko je elektronski zvok živel v zvočnikih, se premikal v tem prostoru, štirje zvočniki pa so resnično ustvarili prostor. Prostor, kamor se je bilo mogoče potopiti. Z dvema zvočnikoma ali stereosistemom pa je občinstvo še vedno gledalo na vir glasbe iz daljave. Don nikoli ni sledil trendom. Vselej se je poglobil v izvirno miselnost o vsem tem, zato je bil tako velik izumitelj. Ugotovil je, da je elektronski zvok namenjen gibanju, saj lahko iste napetosti, ki nadzirajo vse druge parametre, nadzirajo tudi gibanje zvoka. Gibanje se razlikuje od umestitve. Danes imamo prostorski zvok, kjer je v filmu en zvok tukaj, drugi pa tam. Integracija gibanja z ustvarjanjem glasbe je trenutno mogoča le s tovrstnim inštrumentom – elektronskim analognim oziroma modularnim elektronskim glasbenim inštrumentom. Vendar za to potrebujete ustrezno orodje. Veliko mladih umetnikov igra na sintetizatorju Eurorack, vendar še nimajo orodja. Vselej pravim, da je treba ustvariti orodje za mlade glasbenike, saj ga potrebujejo. Ko v areni določiš doživetveni prostor, ga je treba nato vključiti v celoto. Zame je bilo takrat nemogoče nastopati, saj nobeno gledališče ni hotelo namestiti kvadrofonskega sistema. Poskušala sem tudi izobraževati gledališke delavce. Nekoč je bil takšen sistem zelo nišen in še vedno velja za takšnega, vendar v resnici ni.
Vaša glasba je pogosto taktilna in poslušalec lahko začuti valove napetosti in resonance. Ali se zvoka lotevate kot fizičnega materiala? Kako uravnotežite tehnično in čutno stran elektronske kompozicije?
Ne, igranje tega inštrumenta ni tehnično zahtevno. Odraščala sem ob igranju klavirja. Ustvarila sem štiri knjige klavirske glasbe in se z akustičnim inštrumentom povezala na zelo čustven način. Enako se povezujem tudi s tem. To je zelo občutljiv medij, kot mnogi inštrumenti. Majhen premik ustvari veliko razliko. Premikanje gumbov, drsnikov in združevanje vseh teh zvokov je zelo občutljivo početje. V glavi se mi poraja veliko misli. Ena od njih je, da ženske nikoli niso bile vključene v tradicionalno mišljenje o glasbi. Bile so zunaj okvira. Študirala sem klasično glasbo, a mi je bilo rečeno, da ne morem dirigirati, saj ženske tega ne počnejo. V tradicionalnem svetu smo naletele na številne ovire. Zato smo prišle na to novo področje brez bremena. Ni bilo tako, da bi bile že vključene v način dela. Povedala vam bom zgodbo o inženirju z albuma Seven Waves. Delala sem z enim od najboljših moških inženirjev, ki pa ni imel posluha za novi zvok. Vedel je, kako izenačiti bobne, bas, klavir, kitaro, veliko je vlagal v učenje v studiu. Vendar je bilo treba za tako glasbo vse to pozabiti in imeti nov, odprt posluh. Moja inženirka je to zmogla. Mislim, da je bilo to področje priložnost za ženske, saj je obljubljalo neodvisnost.
»Ženske nikoli niso bile vključene v tradicionalno mišljenje o glasbi. Bile so zunaj okvira.«
Kot ena prvih žensk, ki so se uveljavile v moškem svetu elektronskega zvoka, se zdi, da vaša zapuščina še na prej navdihuje novi val ženskih umetnic. Kako se je vaše razumevanje spola in ustvarjalnosti razvijalo z vašo kariero in kako vidite spreminjanje vloge žensk v današnjem svetu zvoka?
Pravzaprav sem presenečena nad pomanjkanjem napredka na tem področju. Ko sem se vrnila na sceno, sem domnevala, da se je vse spremenilo in so stvari napredovale. Da so ženske neodvisne in enako obravnavane, nato pa sem nekajkrat letno gostovala na Berkeley College of Music in bila šokirana, ko sem slišala zgodbe; kot da se nič ni spremenilo. Oktobra lani sem imela delavnico v Ljubljani, na kateri so bile večinoma ženske. To je povsem umetna konstrukcija, saj je običajno na takšnih delavnicah 85 odstotkov moških in le nekaj žensk. Tukaj pa je bilo ravno nasprotno. Bila sta dva moška in osemnajst žensk. To pomaga. A na splošno razmerja še vedno niso enaka. Mislim, da je v nekaterih vidikih odvisno od tega, kako ženske želijo ohraniti, kar že obstaja. To vidim kot del prehodne dinamike: ko ženske želijo vstopiti na novo področje in biti tam sprejete, prevzamejo že obstoječe stanje, da bi bile vidne in razumljive. Ko se dokažejo, ugotovijo, da jih ne glede na to, kako dobre so v stvareh, ki jih počnejo moški, ti še vedno ne želijo. Tako ženske končno ugotovijo, da lahko uresničijo svojo vizijo, vendar morajo najprej vstopiti v sistem. Vstopijo, sistem jih zavrne in razvijejo svoj lastni besednjak. In to potrebujemo.
Doslej ste sodelovali z mlajšimi umetniki, kot sta Kaitlyn Aurelia Smith in v zadnjem času Actress. Kako medgeneracijska sodelovanja vplivajo na vaš ustvarjalni proces in kaj upate, da vaši sodelavci odnesejo od sodelovanja z vami?
V svoji dolgi karieri nisem bila ljubiteljica sodelovanja. Morala sem imeti popoln nadzor. Vendar še vedno pristopam k svojemu delu kot nastopu v živo. Pri sodelovanju s Kaitlyn je šlo za projekt v živo. Bili sva pri meni doma, povezali sva najini napravi in ustvarili vse v enem zamahu. Kar počnem z Actressom, je prav tako /…/
Teja Rot
