Iz tiskane številke (izid: 29. september 2025)
Pogled skozi okno v sosednjo stavbo Hrvaškega narodnega gledališča v Zagrebu. Članice otroške skupine Dječje carstvo so tam vadile balet, gibanje njihovih glav navzgor in navzdol pa je glede na korake v ritmu glasbe iz stanovanja na nasprotni strani opazoval sedemletni deček. Verjetno so mu deklice dajale vtis hrepenenja, lahkotnosti, lepote, pa tudi občutka za red, ki ga je v sicer kaotičnem svetu uspelo ustvariti njegovim staršem. Zanj je bil neprecenljiv dan, ko je na obisk k družini s svojo mamo prišla ena izmed teh mladih balerin. Takrat ji je zaigral svojo lastno skladbo v slogu Radetzkyjeve koračnice, le da je bil to valček. Ona je obula baletne copate in ob tem zaplesala.
Deklica se je imenovala Darija Gasteiger (glej biografski film Lea i Darija, 2011), deček pa je bil Alfred Brendel. Bil je edinec v družini ljubečih staršev pretežno avstrijsko-nemškega, deloma tudi italijanskega in slovanskega porekla. Doma so imeli pianino, oče in mama sta približno enkrat na mesec igrala štiriročno. Podoba njunega igranja je ostala v spominu odraslega moža bolj vizualna kot slušna. Oče je igral s čudnimi grimasami na obrazu in visoko dvigal roke, medtem ko je mama dajala vtis zategnjenosti. Alfred je stik z glasbo vzpostavil že ob varuški, ki mu je prepevala ljudske pesmi. Mama mu je pela večinoma pesmi z bizarnimi besedili, recimo: »izpulim trepalnico in te z njo zabodem«. Podobne pesmi iz oper in kabareta so se razlegale tudi iz fonografa, ob katerem je pel že kot tri-, štirileten otrok. Verjetno se takrat ni spraševal, kaj pomenijo groteskna besedila, bolj je užival v pozornosti navdušenih gostov. Fonograf je bil namreč v kraju Omišalj na otoku Krku, v hotelu, ki ga je vodil njegov oče, potem ko se je odrekel službi arhitekta v Alfredovem rojstnem kraju Wiesenberg, ki je danes del Češke.
Alfred Brendel je skoraj deset let svojega otroštva preživel na Hrvaškem. Ko se čudimo njegovemu izjemnemu življenjskemu ustvarjalnemu opusu in ga primerjamo z njegovim otroštvom, lahko z gotovostjo najdemo korenine v dogodkih na otoku Krku in v Zagrebu od tretjega leta starosti pa vse do selitveleta 1943. Še pomembnejše je dejstvo, da to otroštvo ni bilo načrtovano usmerjanje otroka v smislu pričakovanja staršev, kdo in kaj bo postal v odrasli dobi.
Ko je bil star šest let, je družina že živela v Zagrebu in takrat se je Alfred začel učiti klavir. Starša sta ga peljala k učiteljici, ki je bila sposobna svoje učence tudi udariti po prstih. Sam ji nikdar ni dal te priložnosti, saj se je vedno dobro pripravil. To je okronal z velikim uspehom, ko je na šolskem koncertu brezhibno zaigral Bachovo Fantazijo v c-molu. Prav gotovo so mu vrata v svet interpretacije odpirale tudi ure harmonije. Ko je imel deset let, ga je sprejel majhen moški velikega duha, Franjo Dugan, organist v katedrali sv. Marka. Alfreda je ob orglah učil, kako igrati s pedali, naučil ga je napisati kadence v vseh ključih in pozicijah.
V šoli je bil vzoren učenec. Učil se je tako latinico, gotico in cirilico in je nekoč v enem letu zaključil celo dva razreda obenem. Oboževal je branje, od otroških knjig Ericha Kästnerja do vseh 65 zvezkov Karla Maya, ob katerih se je v svoji slikoviti domišljiji lahko preselil v vsak kotiček sveta. Navdušila ga je knjiga Slovar glasbe Hermanna Aberta, ki mu jo je priporočila njegova profesorica klavirja Sofija Deželić. Ta energična ženska je bila nekaj let prej v Leipzigu učenka Maxa von Pauerja. V obdobju, ko je poučevala Alfreda, je še študirala na zagrebški Akademiji za glasbo, tudi pri izvrstnem profesorju Svetislavu Stančiću.
Do njegovega trinajstega leta je z Alfredom ob klavirju sedela mama. Takrat je imel že drugo profesorico v drugem mestu, v Gradcu v Avstriji. A spomin na njegovo prvo učiteljico ni nikoli zbledel. Navdušila ga je že s prvo uro, ko ga je notnih vrednosti učila s trganjem cvetnih listov. Pomembno ji je bilo, da je deček igral narodne pesmi, vadil lestvice, razložene akorde in etude. Ker je imel šibke prste, mu je pomagala okrepiti mišice na zunanji strani dlani. Kasnejša učiteljica klavirja mu je sicer na ta račun prigovarjala, naj se sprosti, vendar mu ni povedala, kako. V otroštvu se je zaradi nesproščenosti osramotil samo enkrat, ko je imel glavno vlogo v predstavi, ki so jo snemali za radio. S sabljo in fesom v roki je pel v hrvaščini, ki je ni dobro razumel. Ko je vstopil, je začel previsoko, na koncu pa še zgrešil najvišjo noto. Morda je vse življenje ostal nekoliko »zategnjen«, vendar zvest svojim načelom in tistemu, česar se je naučil iz lastnih izkušenj. /…/
Damjana Zupan
