Iz tiskane številke (izid: 29. september 2025)
Kljub temu da orodja, ki jih upravlja umetna inteligenca, niso novost niti na področju glasbenega ustvarjanja, se zdi, da hitrost razvoja umetne inteligence v zadnjih letih krepko presega meje domišljije povprečnega človeka. Če je bil sprva razvoj splošne umetne inteligence altruistično naravnan, kot v knjigi Prevlada ugotavlja Parmy Olson, je naveza prvih razvijalcev z velikimi korporacijami, kot so Google, Amazon in Microsoft, razvoj umetne inteligence bolj ali manj podredila dobičkonosnosti. Jasno je, da bodo orodja, ki v osnovi spominjajo na človekov način mišljenja, v bližnji prihodnosti vedno bolj prepletena z našim vsakdanjikom, in to povsem upravičeno poraja številna vprašanja: Bo človek še misleče bitje ali bo vse miselne procese prepuščal umetni inteligenci?; Kateri poklici, ki jih danes opravljamo, bodo v prihodnosti sploh še potrebni? in Kako bo pa z umetnostjo? O tem sem se pogovarjala z doc. dr. Matevžom Peskom, izrednim profesorjem na ljubljanski Fakulteti za računalništvo in informatiko, ki ga je – kot se za članek o umetni inteligenci, za prikaz njenih spretnosti spodobi, aplikacija ChatGPT opisala z naslednjimi besedami:
“Matevž Pesek je mednarodno uveljavljen raziskovalec na področju računalniške obdelave glasbe, z močnim poudarkom na e-učenju in igrifikaciji. Njegova dela obsegajo razvoj inovativnih modelov za razumevanje in ustvarjanje glasbe, od transkripcije in prepoznavanja ritma do vizualnih in interaktivnih učnih orodij. V zadnjem obdobju se vključuje tudi v področja odprtih podatkov, varnosti in uporabnosti novih tehnologij v glasbenem in akademskem kontekstu.”
Matevž, kako se je odrezal ChatGPT, bi sam še kaj dodal?
Morda to, da v računalništvu praviloma nismo vajeni pisati svojih biografij, tako da so ponavadi zelo kratke. Funkcija raziskovalca, recimo v računalništvu ali v tehniki nasploh, je bolj vezana na to, da želiš nekaj doseči, ne pa da si bil ti tisti, ki si dosegel cilj. S to predpostavko izvajamo kup znanstvenih projektov, pa tudi kup projektov, ki jih delamo zato, ker nam je to všeč, ker si to želimo, na primer v kontekstu ukvarjanja z glasbo, s kakšnimi specifičnimi skupinami ljudmi, kot so slepi in slabovidni …
In aplikacija Trubadur, s katero lahko urimo glasbeni posluh in utrjujemo znanje glasbene teorije, je eden takih projektov?
Drži, ta je nastala, ker imamo že dolgo občutek, da v izobraževalnem sistemu, kot je postavljen sedaj – in to mnenje deli vrsta učiteljev, s katerimi smo se pogovarjali –, delamo nekaj narobe, začenši pri sistemu glasbenega šolstva, kjer se učimo na način, da nam je teorijo in inštrument uspelo razdeliti v dve popolnoma ločeni vertikali vse do konca šolanja in na koncu na podlagi tega dobimo kitarista, ki je opravil osem let glasbene šole in ne zna improvizirano zaigrati štirih akordov, zna pa zelo dobro odigrati neke zelo kompleksne stvari, mi pa, kot raziskujemo, s takim načinom ubijemo ta del kreativnosti v glasbi.
Vaš Trubadur torej združuje teorijo in prakso?
To je zelo dolgoročen cilj, ki je trenutno deloma udejanjen v mobilni aplikaciji in na spletu. Najprej smo želeli računalniško podpreti vadbeni del na način, da so te vaje dostopne učencu in učitelju. Začeli smo s Konservatorijem za glasbo in balet Ljubljana, kjer smo odlično sodelovali s profesorjem Petrom Šavlijem, ker nam je znal kot eden redkih zelo dobro pojasniti, kaj si on želi, da nekdo razume, mi pa smo to računalniško podprli. Ena od prednosti aplikacije je, da je v slovenskem jeziku, s slovenskim izrazoslovjem in vsebino, ki je povezana s kurikulumom. Druga njena prednost je, da nudi takojšnjo povratno informacijo in se je izkazala kot koristna za tiste, ki v domačem okolju nimajo nikogar, ki bi jim jo dal, pa tudi za vse preostale udeležence v učnem procesu, saj ga močno pohitri. Poleg tega smo za ohranjanje motivacije dodali tudi določene elemente igrifikacije, ki so bolj ali manj pripomogli k angažiranosti učencev. Končni cilj je še bolj podpreti ustvarjalnost pa tudi soustvarjanje z nekom drugim, torej da nismo vezani zgolj na svoj mali svet v glavi, ker se največ naučimo, kadar komuniciramo. Sedaj želimo vsebine razširiti tudi na nižje ravni, kjer mogoče ni toliko samodiscipline, kot jo imajo recimo učenci na ravni srednje glasbene šole, interes pa je ustvariti tudi vsebine za predšolske otroke, pri katerih še ne želimo učiti teoretičnih konceptov, zato se oziramo tudi k alternativnim pedagogikam. Pomembno se nam zdi, da so v ta proces vključeni tudi učitelji, da jih opolnomočimo za delo na malenkost drugačen način, kot so ga bili v učnem procesu vajeni sami.
Če se vrneva k izhodiščni temi najinega pogovora – kaj pravzaprav je umetna inteligenca?
V osnovi jo imenujemo inteligenca zaradi samega posnemanja, gre za sistem, ki oponaša človeka do te mere /…/
Aleksandra Gartnar Kastelic
