IZ ARHIVA, Glasna, letnik 44, št. 4 (avgust 2013)
Poletni čas je čas, ko ljudje spakirajo šotore, spalne vreče in slušne čepke ter se odpravijo na travnike in v gozdove, pod hribe in poleg jezer, skratka na sveži zrak, v živo poslušat svoje glasbene junake. Na festivalih sicer glasbo poslušamo tako, da je marsikdaj sploh ne slišimo, a zabava je na festivalu skorajda zagotovljena. Zabava je konec koncev prvi in glavni namen vsakega festivalskega izleta.
Nemčija ima nekaj svetovno znanih festivalov, na katere se vsako leto odpravi na stotisoče ljudi. Najbolj znan je iz tega konca sveta bržkone festival piva na Bavarskem, ampak z Glasno smo se letos odpravili na festivale druge vrste. Mudili smo se na treh: Melt!, Fusion in Plötzlich am Meer. Tudi v München morda še zaidemo, a to je že predmet kakšne druge reportaže.
Trije festivali, po katerih smo se potepali, se med sabo močno razlikujejo. Melt! je v tej trojici najstarejši in najmočneje zastopan s strani sponzorjev. Plötzlich am Meer je star komaj nekaj let in najmanjši med tremi, festival Fusion pa se uvršča nekam vmes: letos je festival privabil več kot 77.000 obiskovalcev, kar pomeni, da je že zrasel v enega izmed največjih festivalov v Nemčiji, a se organizatorji še vedno izogibajo velikim sponzorjem in še vedno je daleč dan, ko se bo na festivalu Fusion pojavil Coca Cola šotor.
Fusion
Festivalsko poletje smo konec julija otvorili dobro uro in pol severno od Berlina, na zapuščenem ruskem letališču v bližini kraja Lärz, kjer je letos potekal že 16. festival Fusion. Že pred odhodom na festival smo vedeli, da se nam obeta nekaj posebnega, saj so prijatelji v Berlinu peli hvalnice festivalu že tam nekje od decembra naprej. Pred tem festivala nismo poznali, a vsi so nam zagotavljali, da je Fusion nujno doživetje za vsakega ljubitelja elektronske glasbe.
Festival Fusion je “žival” posebne vrste. Zgodbo o njegovi posebnosti začnimo z nekaj dejstvi: ko se v Lärzu začne vsakoletno rajanje in razgrajanje, na celotnem območju festivala ni niti enega policista in niti enega varnostnika. Tu pa tam se okoli pripelje kakšen star trabant, okrancljan z rožicami in balončki, na katerem je s sprejem v velikih tiskanih črkah napisano “SECURITY”. Ti fantje in dekleta so tam zato, da pazijo, da se na festivalu ne znajdejo neonacisti ali kakšni drugi nepridipravi, ki tja ne bi prišli samo zato, da bi se imeli lepo. Kaj počnejo ljudje, ki sta jim glasba in zabava edini cilj, pa teh “varnostnikov” ne zanima. Tudi ob vstopu na festivalsko območje nihče ne pregleduje torb in dovoljeno je prinesti vse: pijačo, hrano in ostale priboljške. Kljub temu ne prihaja do prepirov, prerivanja ali pretepov. Festival Fusion pazi sam nase in plešoči fantje in dekleta pazijo drug na drugega.
Druga nenavadna, a zelo dobrodošla značilnost festivala Fusion so cene na festivalu. Karta za štiridnevni festival in kampiranje je stala komaj dobrih 70 evrov, na samem festivalu pa smo se lahko najedli in napili po povsem normalnih cenah. Dva evra za pivo, okoli tri evre za kakršenkoli obrok. Vsa hrana je veganska, sveža in odlično pripravljena. Nihče tudi ne ve, kdo bo na festivalu nastopil, seznam in časovnica nastopajočih sta namreč razkrita šele, ko se festival začne. Kljub temu ni nobene bojazni, da na festivalu ne bi nastopili najboljši predstavniki underground elektro scene.
Festival še najbolj spominja na Začarani gozd iz pravljice Alica v Čudežni deželi. Vsi odri so neverjetno domiselno opremljeni, kreativni pa so tudi obiskovalci. Tanzenwiese spominja na velikanovo dnevno sobo, Seebuhne je piratska ladja, sredi gozda se skriva oder, ki mu obiskovalci pravijo kar Berlin, saj tam vrtijo DJ-ji iz nemškega glavnega mesta in še marsikaj drugega lahko odkriješ, ko noč in dan tavaš po festivalskem območju.
Festival Fusion je zrasel povsem organsko in brez posebnega oglaševanja: to poteka samo kot ustno izročilo, a kljub temu se na Fusion vsako leto odpravi več ljudi. Kljub masovki pa se zdi, da tam ni nikogar, ki bi na festival nosil slabo energijo. Ko smo se v ponedeljek popoldne utrujeni in malo smrdljivi stlačili na avtobus proti Berlinu, smo za cesto zagledali skupino hipijev, ki so sedeli v travi in mahali nam ter vsem drugim avtomobilom in avtobusom, ki so zapuščali festival. Avtomobili so jim trobili nazaj in utrujene roke so mahajoč vračale pozdrav. “Hvala za čarobno doživetje, lepotci in se vidimo naslednje leto,” nam je po mikrofonu povedal šofer avtobusa, preden nas je odvrgel v Berlinu. Ali se je šofer šalil ali je mislil resno, ne bomo nikoli vedeli, a v vsakem primeru je bil tako kot hipiji, ki so se morali posloviti od vsakega štirikolesnika posebej, lep primer individualnega prispevka, ki ga lahko pričakuješ od ljudi na festivalu Fusion: ali pobereš smeti, se našemiš, deliš svoje zaloge z neznancem, uporabljaš besedi prosim in hvala, ali pa nasmejiš zaspan avtobus, ker si rekel, da smo po štirih dneh valjanja po umazaniji še vedno lepi.
Melt!
Glasbo na festivalu Melt! lahko uvrstimo na koordinatni sistem med elektronsko in rock glasbo. Za vsakega obiskovalca se na tem festivalu torej (vsaj) nekaj najde, ne glede na glasbene preference. Klientela, ki se zaradi festivala zgrinja v mestece Ferropolis, si zato med sabo ni nič kaj podobna, je pa zato sila podobna obiskovalcem vseh drugih velikih festivalov po Evropi: podnevi smo srečevali deklice z rožnimi venci v laseh in gumijastimi škornji na nogah (obvezna generična festivalska odprava od leta 2007 naprej), zjutraj pa smo pri umivalniku z zobno ščetko v ustih zaspano opazovali stare rejverje, ki so pred kratkim obupali (ali pa še niti ne obupali) pod elektro odrom.
Glasbena ponudba je na festivalu Melt še najbolj raznolika in med trojico festivalov, na katere smo se odpravili pisat tole reportažo, ima tukaj obiskovalec še največ priložnosti za zamenjavo glasbenega žanra z enostavnim premikom med dvema odroma. V enem samem dnevu smo tako poslušali retro trobente Marca Ronsona, po počasnem začetku nato preplesali dan ob house in techno ritmih pod Resident Advisor šotorom, kjer je za glasbo tisti dan in noč skrbela ekipa DJ-jev založbe Crosstown Rebels, večer pa zaključili z eterično-rockerskimi Atoms for Peace. Poleg omenjenih smo poslušali še Jamesa Blaka, the Knife, Azelio Banks in še bi lahko naštevali.
Na festivalu Melt! si menda pred leti srečeval pretežno samo Nemce, danes pa festivalsko območje še najbolj spominja na Berlin. Nemščino sicer slišiš, a uradni jezik festivala je angleščina. Cene pijače in hrane sledijo festivalski logiki povpraševanja in ponudbe, zato je pametno kaj prinesti s sabo, ali pa se čez dan s kolesi odpraviti do najbližjega kraja izropati lokalni Lidl. Kolo smo lahko najeli za evro in pol, naredili smo nekaj za svoje zdravje, videli nemško podeželje, pa še pri pivu smo prihranili. Na sam festival svojega piva seveda nismo mogli prinesti, zato smo ob večerih pač plačevali veliko za razredčeno pivo. A festivalom kaj takega ne moraš zameriti, zato slabe volje ni bilo.
Generalno gre sicer pri Meltu za nekoliko mlad festival in morda bi se lažje vklopili, če bi imeli čisto malo manj kilometrine. Kljub temu je korektno izpeljan, z ogromno velikimi imeni in prijetnim vzdušjem.
Plötzlich am Meer
Potep po nemških festivalih smo zaključili kar na Poljskem, kamor se je letos prvič preselil festival Plötzlich am Meer. Festival že tretje leto organizira skupina glasbenih navdušencev iz Berlina. Preden so se preselili v Rogowo na Poljskem, so festival organizirali v okolici Berlina (Plötzlich am Boden in Plötzlich am See), letos pa so svojo festivalsko pravljico preselili na belo plažo ob poljskem jezeru. Festival je vsako leto nekoliko večji z malo boljšim line upom in karte vsako leto razprodane. Tudi letos ni bilo nič drugače in samo srečno naključje je hotelo, da smo se sploh znašli tam.
Ker je festival majhen in izvira iz Berlina, je sprehod po festivalskem območju močno podoben open air zabavam, ki se poleti redno odvijajo ob Spreeju: srečuješ bolj ali manj iste obraze, priča si podobnim pijanim neumnostim in na plesiščih poslušaš podobno glasbo, kar pa sploh ni slabo. Nikakršna skrivnost verjetno ni, da se v Berlinu dobro ve, kako je treba žurati. Ni pa nevarnosti, da bi slučajno pozabil, kje točno si, saj je festivalska valuta poljski zlot. Zaradi tega je težko točno vedeti, koliko zapravljaš, dokler se zjutraj ne zbudiš in se s težko glavo lotiš matematike. Sto zlotov je …, koliko evrov že?
Kljub temu da gre za relativno mlad in majhen festival, je program poln priboljškov za ljubitelje underground elektro scene. Mark Poppkke, Avatism, East End Dubs in Dixon so se nam še posebej zapisali v ušesa, čeprav smo veliko poplesavali tudi pod odri (zaenkrat še) manj znanih DJ-jev. Glasba na Plötzlich am Meer je bila res odlična, festival pa prijeten, ker je majhen in zaradi tega na trenutke kolegialno intimen. S plesišča smo odtavali do najbližje stojnice in naročili spätzle. Kuhar, ki je stregel te, rezancem podobne zadeve, je povedal, da sicer kuha v restavraciji s petimi zvezdicami, a najrajši kuha spätzle na Plötzlich, ker v živo vidi, kako ljudje uživajo ob njegovi hrani. Sledil je skok do masažnega vozička, kjer so nas zastonj zelo kvalitetno zmasirali in kjer smo nato še malo posedeli in poklepetali z nemško klapo, ki je organizirala masažni voziček. Nekdo je vprašal, če nam lahko lica okrasi z risbico pande. ”Warum nicht,” smo odvrnili in se na plesišče vrnili vsak s svojo pando na obrazu.
Po treh dneh razgrajanja ob jezercu smo tako zaključili tole zgodbo o treh zelo različnih festivalih. Na vlaku domov proti Berlinu smo se pogovarjali o tem, kateri se nam je bil najbolj všeč, a na koncu nismo prišli do ničesar bolj pametnega in ničesar manj klišejskega od zaključka, da je bil vsak izmed treh prijeten na svoj način. Se bomo drugo leto vrnili? Na dva izmed treh zagotovo. Na katera dva, pa lahko uganete sami, ali pa nas o festivalskih potepih povprašate naslednje leto.
Lucy
Članek je bil objavljen v reviji Glasna, letnik 44, št. 4 (avgust 2013)
