15. julij 2023
Na Konservatoriju v Amsterdamu je med 7. in 9. julijem potekal mednarodni festival kljunastih flavt, imenovan Open recorder days Amsterdam. Organizira ga ekipa članov ansambla The Royal Wind Music.
Festival poteka vsaki dve leti in letošnja, šesta edicija, je bila po prejšnji okrnjeni različici, omejeni le na nizozemsko občinstvo, znova lahko izvedena z mednarodno udeležbo. Združuje tako amaterske kot profesionalne glasbenike iz vsega sveta. Flavto slavi s koncerti, tekmovanjem, mojstrskimi tečaji in delavnicami, ponuja tudi tržnico, predstavitve mladih glasbenikov ter konferenco za pedagoge.
Na tekmovanju se v dveh etapah lahko preizkusijo tako profesionalci kot amaterski glasbeniki. Ponuja več kategorij, ki so odvisne od starosti ali zasedbe (solo igra, nastop s spremljavo, ansambel flavt, komorna skupina, ki lahko vsebuje tudi druga glasbila). Zmagovalce določi mednarodna žirija, nagrade pa sestojijo iz štipendij, glasbil, notnih materialov, posnetkov, knjig in pripomočkov za kljunaste flavte. Tekmovanje je odprto za javnost in čudovito je poslušati mlade nadarjene glasbenike na začetku njihove glasbene poti ter ljubitelje kljunaste flavte, med katerimi se nekateri s svojim igranjem zelo približajo šolanim. Sodniki na tekmovanju so bili: Bert Honig, Ana Figueiras, Bolette Roed, Han Tol, Ian Wilson in Alana Blackburn.
Mojstrski tečaji in delavnice so bili posvečeni raznim glasbenim obdobjem, lahko pa je bila pozornost namenjena določenim področjem, kot je delo z mladimi talenti, srednješolci, študenti, igranje v ansamblu, pravilno vadenje glasbila, amaterski glasbeniki, ki igrajo kljunasto flavto in predstavitev ter igranje baročne prečne flavte (traverso).
Delavnice o traverso flavti sem se udeležila tudi sama. Svoja glasbila je za namen delavnice posodila trgovina s starimi glasbili, Early Music Shop iz Anglije. Delavnico je vodil David Westcombe, ki trenutno koncertira v ansamblu Postscript. Želja po spoznavanju baročne prečne flavte je večini udeležencev predstavljala širitev znanja in uvid v sorodni inštrument kot je kljunasta flavta ter obdobje, v katerem sta bila oba pomemba. Delavnica je bila zasnovana zelo praktično. Najprej je predavatelj razložil, kako se proizvaja ton na tej flavti in kako se jo pravilno drži, naučili smo se celo kromatično lestvico prijemov, ob tem pa vse preizkusili na glasbilih. Če ne bi bile flavte uglašene različno (a = 415 Hz, a = 440 Hz), bi lahko igrali tudi skupaj, vendar smo na koncu to izvedli le v manjših skupinicah.
V dveh dvoranah Konservatorija je bila razstava in tržnica kljunastih flavt, notnih materialov in pripomočkov za nego ter drugih predmetov, povezanih s flavtami. Na sejem so prišle številne trgovine in izdelovalci glasbil z vsega sveta, ki predstavljajo tako svoje najboljše modele kot tudi »zadnjo modo« (na primer naprava kljunaste flavte, ki se igra enako kot vsaka flavta, a je s pomočjo posnetih zvokov zmožna igrati obseg, ki bi ga sicer dosegli s štirimi ali celo šestimi različnimi flavtami in veliko število raznovrstnih zvokov – Ecorder). Tako se spodbuja medsebojna izmenjava znanja, idej in nazorov.
Izbrani so bili tudi štirje mladi solisti oz. ansambli, ki so se predstavili na popoldanskih koncertih. Poslušala sem Lizzie Knatt, ki je svoj koncert naslovila z Ledeni dih in je izvajala tri sodobne skladbe (A. Balency-Bearn, Antecedere, C. Güven, Ice Breath in E. Park, Broken Consort Music), ki jih je združila z naprej posnetimi zvoki tako narave kot cerkvenega petja in trkanja na steklo ter delčkov govora. Igrala je na altovsko, tenorsko in Paetzold-kontrabas kljunasto flavto. V drugem delu je nastopil Aurae Ensemble, ki ga sestavljajo Mathilde Aigouy (kljunasta flavta), Gaia Szames (sopran), Magdalena Kasprzyk-Dobija (violončelo) in Maciej Skrzeczkowski (čembalo). Izvajali so skladbe redko izvajanih italijanskih skladateljic iz začetka 17. stoletja. Na programu so bile C. Rusca, s svojo Jubilate Deo, L. Vizzana z Usquequo in skladbi I. Leonarde Sonata duodecima in Iam diu dilecte mi Jesus.
Drugi festivalski dan je potekal tudi seminar za pedagoge. Tema je bila Oblikovanje izražanja in odrske prezence med glasbenim izobraževanjem.
Koncerti so zajeli širok glasbeni repertoar – od srednjeveškega (Corina Marti: I dilettosi), preko baročnega (Stefan Temmingh in Wiebke Weidanz: Händlova kraljeva glasba), do sodobnega (Susanne Fröhlich: Nove priljubljene). Na odru je odzvanjala tudi ansambelska glasba (koncert The Royal Wind Music ansambla z naslovom Portret Albrechta Dürerja, ki je bil renesančni slikar in je znan po lesorezih in bakrorezih. Ansambel, v njem igra trinajst glasbenikov iz osmih držav, je želel njegove umetnine pretvoriti v glasbo, in tako kot večino svojega repertoarja, tudi to izvedel na pamet. Med finalom in razglasitvijo rezultatov je bil interaktivni koncert, na katerem sta Erik Bosgraaf in Ernst Reijseger, znana kot »Duo teoretično blond«, igrala svoje skladbe, občasno inspirirane s strani velikih skladateljev, popularnih viž, komičnega ali virtuoznega z veliko mero improvizacije, tudi s pomočjo mladih glasbenikov v publiki.
Koncert na prvi festivalov večer je bil baročni, na njem sta igrala Stefan Temmingh (kljunasta flavta) in Wiebke Weidanz (spremljava na čembalu). Natopila sta s Händlovima sonatama (v F-duru, HWV 368 in v h-molu op. 1, št. 1, HWV 367b), Troisieme Suito iz zbirke Flûte de la chambre du roy J. M. Hotteterrja, Corellijevo Sonato št. 9 v A-duru, Philidorjevo Sonato za kljunasto flavto (1.er Livre de pieces), ki je med drugim edina originalna francoska sonata za kljunasto flavto tedanjega obdobja ter Veracinijevo Sonato primo v g-molu. Čembalistka pa je ob koncu prvega dela zaigrala še Ricercar a 3 iz Bachove Glasbene daritve. Koncert je bil odličen, Stefan je izredno izrazen glasbenik z veliko energije in navdušenosti. Koncert je bil naslovljen tako, ker so bile prav vse skladbe posvečene kraljevim oziroma cesarskim članom družin, ki so takrat vladali po Evropi in so jih tudi igrali njim.
Festival je vsekakor velik center srečanja kljunastih flavtistov iz vsega sveta in na njem vlada zelo prijetno vzdušje. Vesela sem, da sem se ga udeležila in lahko še bolje spoznala svet kljunastih flavt, ki je v tujini precej razvit.
Ana Sodja
