15. januar 2020
Prirediti (in odigrati) turnejo 22. koncertov v pičlih dveh mescih po Sloveniji, zveni zelo ambiciozni, skorajda utopični projekt. Janez Dovč in Boštjan Gombač sta nam dokazala, da je vse mogoče – med 1. oktobrom in 28. novembrom 2019 sta se predstavila na kar 22. odrih različnih slovenskih glasbenih prizorišč, svojo turnejo sta uradno zaključila 27. decembra z dodatnim, ponovno razprodanim prednovoletnim koncertom v Klubu Cankarjevega doma.
Kot je pisalo v napovedniku turneje, sta nas izkušena glasbenika, ljudska godca 21. stoletja, ob 15. obletnici glasbenega soustvarjanja popeljala na izjemno zvočno popotovanje. S svojo virtuoznostjo in hudomušnostjo sta predstavila slovensko ljudsko glasbo v sodobnih in živih priredbah, na programu pa je bila tudi kopica svežih, premierno izvedenih avtorskih skladb.
Program turneje bil skrbno načrtovan – tako glasbeno, scensko in dramaturško kot organizacijsko. Čeprav sta bila na odru le Dovč in Gombač, ju je na vseh koncertih spremljala tričlanska ekipa, ki je pomagala pri postavitvi odra, poskrbela je za posebne svetlobne in tonske efekte ipd.
Ne vem ali je razlog toliko ponovitev ali že 15. letno sodelovanje, ampak interakcija med glasbenikoma je bila izjemno poglobljena, odlično sta se dopolnjevala tako pri oblikovanju glasbenih kot besednih fraz v intermezzih med skladbami. Glasba, ki jo izvajata je prav zaradi prepleta različnih glasbenih tradicij primerna in všečna širši množici ljudi – pri njiju vsak najde zase nekaj ljubega. Očitno znata dozirati pravo mero ljudskega in improviziranega, torej svobodnega osebnega izraza. Izkušnje, ki jih imata z gledališčem pa dodatno popestrijo njun glasbeni nastop. Še nikjer nisem doživela, da bi kdo publiko tako »strokovno« uvajal igrati / tolči po svoji glavi kot je to storil Gombač. Ali, da bi tako prebrisano (humorno in popolnoma nevsiljivo) vkomponiral reklamo za svoje CDje v predstavo. Skratka, tudi dramaturško je bil program skrbno oblikovan. Čeprav je že z vsem zgoraj naštetim skoraj nemogoče, da bi bilo komu v publiki dolgčas, so bile določene skladbe izvedene na instrumentih, ki jih obči poslušalci ne slišijo prav pogosto (in so zato lahko dodaten predmet občudovanja), kot na primer: tidldibab (replika neandertalčeve piščali), pojoča žaga, uglašeni zvončki, alt klarinet itd.
Turneja je gostovala po vseh slovenskih regijah, najbolj nekonvencionalno prizorišče kjer sta nastopila je bila Krompirjeva jama na Krasu. Kako je bilo nastopiti v tako posebnem prostoru? Boštjan Gombač: »Problem je bila temperatura in vlaga – zoprno je igrati v prostorih s posebnimi temperaturami, saj so instrumenti na udaru in se ne obnašajo tako kot, če so normalno ogreti. Sicer je bilo seveda posebno doživetje – sploh vizualno je izjemno zanimiv prostor.«
In kako sta zadovoljna z obiskom? Čeprav sta se na turnejo odpravila brez pričakovanj, se je publika zelo dobro odzvala in z izjemo enega prizorišča so bile dvorane polne, razprodane. »Kaj bi šele bilo, če bi imela podporo nacionalnih medijev, sploh televizije, ki ne izpolnjuje dolžnosti oz. poslanstva javnega medija.« pravi Janez Dovč.
Z nacionalnimi mediji ali brez, Boštjan Gombač in Janez Dovč nam vedno znova dokazujeta, da tudi v tako majhni deželi kot je Slovenija, samozaposleni glasbenik lahko preživi, če je le dovolj prizadeven, inovativen in prilagodljiv različnim situacijam.
Larisa Marjanović
