IZ ARHIVA, Glasna, letnik 45, št. 5 (oktober 2014)
V začetku julija 2014 je Vokalna akademija Ljubljana pod vodstvom maestra Stojana Kureta in ob podpori Imaga Sloveniae v sodelovanju z moškim zborom Coro filharmonico Trentino (Italija) pod vodstvom Sandra Filippija ter člani Slovenske filharmonije izvedla tri koncerte, ki so zaznamovali 100-letnico začetka prve svetovne vojne. Koncerte so izvedli na Krku (Hrvaška), v Ljubljani in na gradu Kromberk pri Novi Gorici. Sodelovanje slovenskih in italijanskih glasbenikov je koncertu dalo dodatno simbolično vrednost, saj so se v skupnem muziciranju povezali pripadniki nekdaj sprtih strani ter tako še enkrat dokazali, da glasba ne pozna meja. Poleg zboristov in izbranih glasbenikov Slovenske filharmonije so na koncertu sodelovali trije solisti mlajše generacije: tenorist Martin Sušnik, baritonist Darko Vidic in sopranistka Martina Burger.
O PROGRAMU
Program koncerta so sestavljale tri kantate: Das Berliner Requiem Kurta Weilla, noviteta Missa pro Pace Ambroža Čopija in malo znana Polní Mše Bohuslava Martinůja.
Kantata Berlinski requiem (Das Berliner Requiem) skladatelja Kurta Weilla (1900–1950) je bila napisana leta 1928 po naročilu Radia Frankfurt ob 10-letnici konca prve svetovne vojne. Gre za posvetni rekviem, ki je napisan na podlagi pesmi iz zbirke Hauspostille Bertolda Brechta, s katerim je skladatelj večkrat sodeloval (Opera za tri groše, Vom Tod im Wald, Der Lindberghflug, Happy End …). Kantata Vom Tod im Wald je bila v začetni obliki del Berlinskega requiema, vendar jo je skladatelj malo pred premiero izpustil in preoblikoval v samostojno kantato. Vsebina besedil prinaša realističen pogled na smrt utopljene deklice, nedolžne device, in neznanega vojaka skozi oči navadnih ljudi.
Berlinski requiem je napisan za tenor, bariton, triglasni moški zbor in pihalni orkester s saksofoni, ki ga domiselno dopolnjujejo harmonij, kitara, banjo in tolkala. Sestavljen je iz šestih stavkov (Veliki zahvalni koral, Balada, Znamenje, Prvo poročilo o neznanem vojaku pod slavolokom, Drugo poročilo o neznanem vojaku pod slavolokom), pri čemer se prvi in zadnji ponovita. V eni od različic se pojavlja še dodatni moški zbor z naslovom In Potsdam under den Eichen. Pihala in trobila so skopo odmerjena in dajejo prostor moškemu zboru, ki prevzame glavno vlogo, ki jo v drugem stavku ob spremljavi kitare samo utrdi, v tretjem stavku pa ga dopolnjuje še solistični glas tenor.
Kantata Bohuslava Martinůja (1890–1959) Polní Mše za bariton, moški zbor in orkester je nastala v Parizu leta 1939, dva meseca po začetku druge svetovne vojne. Po skladateljevih besedah maša ni bila namenjena liturgični rabi, temveč »izvedbi na prostem – pod nebom in oblaki, ki nas povezujejo z vojaki na fronti in našimi rojaki doma.« Posvetil jo je češkoslovaškim vojakom na francoski bojni liniji. Skladatelj je v delu uporabil besedila iz različnih virov. Deloma so to besedila češkega pesnika in njegovega prijatelja Jiříja Muche, češke ljudske pesmi, psalmi in nekateri mašni deli. Začenja z molitvijo Oče naš, v nadaljevanju pa sprašuje: »Kako me boš prepoznal na tem bojišču, tako daleč od doma?« In še: »Kdo ve, ali smrt najde nas pogumne in močne?« Po ritmu koračnice in zvoku trobente konča z izdihom »Amen!«. Delo je napisano kot sklenjena celota, v kateri mojster orkestracije in barvnih nians kombinira inštrumente: dva pikola, dva klarineta, tri trobente, dve pozavni, harmonij, klavir, timpane in ves nabor tolkal.
Maestra Stojana Kureta sem povprašala o redko izvajanem delu.
»Bohuslav Martinů ima izredno barvito instrumentacijo, tematsko gradivo pa zajema iz češke motivike, ki jo lepo zakrije, tako da je rezultat popolnoma sodobna partitura, ki ves čas preseneča. Presenetilo me je, kako uporablja zbor v dialogu z inštrumenti, nekje enoglasno, v oktavah … Zelo lepo je znal izpostaviti barvne kombinacije inštrumentov, tudi s pomočjo tolkal, saj v njegovem delu nastopa kar pet tolkalcev. Zelo prisoten je vojaški element, ki se izraža v kombinaciji tolkal in treh trobent. Fantastične barve doseže tudi s kombinacijo klavirja in harmonija, slednji pa je stična točka obeh izvajanih del. Harmonij kot inštrument povezuje zvok pihal in trobil s človeškim glasom. Domače, znano vzdušje ustvarjajo legato vložki tem, tematsko podajanje med pikoli in klarineti ter posamezni vložki trobente s sordinom. Vzdušje umiri s tematsko enakim materialom, ki se pojavi v harmoniju.«
Skladatelj Ambrož Čopi (1973–) je za to priložnost napisal noviteto Missa pro Pace (2014) ali Requiem za soško fronto za tenor, sopran, moški zbor in orkester. Maša je bila prvič izvedena na prvem izmed treh koncertov na Krku. V njej je mašne dele (Introitus, Sanctus, Benedictus in Agnus Dei) združil s pretresljivimi pismi vojaka Alojza Praprotnika, ki je teden dni za tem, ko jih je odposlal, tragično umrl.
Skladatelja Ambroža Čopija sem povprašala o njegovem novonastalem delu.
Missa pro pace je napisana za tenor, sopran, moški zbor in orkester/harmoniko. Po svoji zgradbi nekoliko spominja na Brittnov Vojni requiem, saj je sestavljena iz latinskih mašnih delov in pisem s fronte vojaka Alojza Praprotnika. Kje ste našli pretresljiva pisma, napisana malo pred smrtjo vojaka, in kako ste prišli do ideje, da jih združite z uglasbenimi mašnimi deli?
Ostaline preteklosti na Bovškem so me vedno znova opominjale na grozote preteklosti. Žal o prvi svetovni vojni sprva nismo vedeli veliko, saj je bil ta del naše zgodovine skoraj zamolčan. Posamezniki, ki so s svojimi zbirkami in raziskovanji pričali o zgodovini, in knjige, ki so začele nastajati (dr. Klavora) in so v njih opisovali takratne čase, pa so nas vendarle poučili o naši preteklosti in zgodovini našega kraja in doline. Več let je v meni zorela želja, da bi se spominu umrlih poklonil z glasbo. Povabilo maestra Stojana Kureta ob 100. obletnici prve svetovne vojne in njegova ideja, da bi z moškim zborom in orkestrom priredil koncert v spomin (in opomin), sta me spodbudili, da idejo tudi realiziram. Pisma sem poznal iz knjig. Več časa sem porabil za izbor, saj gre za kratka besedila, ki jih je vojak Praprotnik na karticah pisal domačim, pri tem pa o lokacijah in bojih ni smel pisati, saj so bila vsa besedila pregledana pred pošiljanjem. Začuda se je ohranil kraj Bovec (najbrž so ga prezrli, saj je bil pisan z malo začetnico). Sprva sem nameraval uglasbiti le pisma, pozneje pa sem se osredotočil na idejo, da napišem mašo za mir v latinščini, saj gre ne nazadnje za grozote, ki so se dotaknile vsega sveta.
Tenor ob spremljavi harmonija povsem solistično interpretira pisma vojaka s fronte, medtem ko ženski glas nastopa ob spremljanju moškega zbora in orkestra v bolj liričnih delih. Od kod ideja za zasedbo maše in samo razporeditev njenih delov?
Ko sem se odločil, da napišem mašo, sem sprva mislil, da bi dele pisem, ki so dovolj izrazni, brali v posameznih delih mašnih stavkov, kjer se glasba nekoliko umiri. Ker pa sem mašo zasnoval bolj umirjeno, lirično, razen Sanctusa, sem s posvetnimi teksti celoto nadgradil v dramatičnosti. Prvo pismo nadgrajuje liričnost dela Requiem-Kyrie in ga stopnjuje v Sanctus, drugo, ki nastopi v Benedictusu, pa pomeni dramatični višek, ki se umiri v delu Agnus Dei (Pie Jesu). Mašo se lahko poje tudi samostojno, samospeva prav tako, a celota seveda zazveni popolno le v sožitju posvetnega – zemeljskega in sakralnega – nebeškega. Tudi izbira sopranskega sola v mašnih delih je prišla naknadno. S sopranom sem skušal dati maši drugo dimenzijo. Visoke lege ženskega glasu dajejo občutek nadzemeljskega oziroma nebeškega, medtem ko moški zbor dejansko učinkuje kot prošnja vojakov za mir, ki se v samospevih tenorja obrne v stisko posameznika in njegov osebni boj ter občutja. Da vse skupaj zazveni v intimnejšem vzdušju, spremlja tenor le harmonij. Hkrati pa ženski glas kot klic iz daljave uprizarja stisko domačih (žene) ob izgubi ljubljenega.
Katera kompozicijska sredstva ste uporabili za uglasbitev večnih tekstov?
Velik pomen sem dal melodijam, ritmu ter zgradbi celote. Glasba naj bi bila namenjena širokemu krogu poslušalcev, zato je bilo delo zahtevno prav v smislu, da bi bila hkrati dovolj poljudna in razumljiva, a bi obenem v akordiki in izpovednosti znala pričarati prava vzdušja, značaje posameznih tekstov. Zanimivo je, da sem že mašne dele dojemal skupaj z vzdušjem nekaterih pisem. Tako v Requiemu že začutimo slovo vojaka od domačih. Ženski glas uvede vzdušje in ga v dialogu z moškim zborom še stopnjuje. Orkester kljub začetni trpkosti vzdušja pozneje z ritmiko (kot pritrkovanje zvonov) dodaja vzdušje pomembnosti, slovesnosti tega dogodka, saj se vendarle borijo za cesarja, domovino. V delu Kyrie eleison se v besedilu Christe eleison dodaja še fanfarni element, ki kliče v boj, hkrati pa v tekstu izraža prošnjo po usmiljenju. Ob ponovitvi teksta Requiema se prvi sklop zaključi s koralom. Torej z vzdušjem, ki nas vendarle umiri in pripravi na osebno izpoved vojaka. V prvem pismu nadgrajujem motiviko prvega mašnega stavka. Tako sem skušal posvetni tekst povezati z vsebino sakralnega z glasbo. V njem se vojak vda v usodo in prepusti dogajanju in strahotam, ki sledijo. Sanctus zazveni kot pohod oziroma boj (v imenu cesarja in z božjim blagoslovom). Tu se ritem obogati in s pasažami v orkestru stopnjuje do sklepne Hozane. Benedictus zazveni kot jutro, polno optimizma po končanem boju. Vsako jutro je za preživele pomenilo zmago, čeprav so že naslednji dan morali v nove boje. Tu se vzdušje stopnjuje v dramatičnosti v drugem samospevu, ki je zastavljen tridelno. V prvem delu opisuje boj, grmenje topov, v srednjem delu svojo osebno stisko, bolezen. Zanimiv se mi zdi optimizem v nekaj besedah (od tu imam krasen razgled, posebno še ob večerih), ki kmalu preraste v grozo (ko pod nami Bovec gori, kot bi gledal ognjeno morje). Sklepni del pomeni odrešenje, prošnjo za mir. Kvintni skoki v melodiji, ki se vzpenjajo v višave, so kot prošnja njim za večni mir in nam v opomin, da se kaj takega ne zgodi več.
KONCERTI
Koncerti so bili izvedeni v treh zaporednih dneh in so pomenili velik organizacijski zalogaj, ki bi se ga lotil redko kateri zbor, in to kljub pomoči izkušenejših organizatorjev, kot je Imago Sloveniae. Poleg velikega števila izvajalcev in obsežnega instrumentarija so bila izziv tudi različna prizorišča, saj sta bila koncerta na Krku in v Ljubljani izvedena v cerkvi, v Kromberku pa na prostem. Prvi koncert v katedrali mesta Krk je bil izveden ob odprtju »58. Ljetnih priredbi« in je požel izjemno dober odziv poslušalstva, kar velja tudi za odziv občinstva v Ljubljani in na gradu Kromberg. Ustvarjalci si za naprej seveda želijo, da bi ob podpori krovnih organizacij iz obeh držav koncert lahko še ponovili.
O mnenju in videnju projekta sem povprašala direktorja Imaga Sloveniae Janoša Kerna.
Vaš projekt je bil eden izmed večjih, ki so zaznamovali obletnico velike svetovne tragedije. Kako sta potekali organizacija in koordinacija projekta z dvema zboroma, orkestrom in solisti na treh različnih prizoriščih?
To je bil letos nedvomno naš najzahtevnejši projekt, še posebno to velja za organizacijo koncerta na gradu Kromberk. Zunanji amfiteater gradu ne zagotavlja dobrih akustičnih pogojev za zborovsko petje, zato je bilo treba koncert ozvočiti, kar pri visokih standardih, ki jih pri svojem delu postavlja umetniški vodja projekta in dirigent Stojan Kuret, ni bilo lahko. Veliko dodatne koordinacije je zahtevalo tudi snemanje TV Slovenija, vendar se je vse zelo uspešno izšlo. Celo vreme nam je bilo izjemno naklonjeno. Veliki projekti so za nas vedno izziv, sodelovanje s Vokalno akademijo Ljubljana pa nam prinaša veliko zadovoljstva.
Zakaj se je na seznamu prizorišč poleg Ljubljane in Kromberka znašel tudi Krk?
Eden od prednostnih ciljev projekta Imago Sloveniae so gostovanja slovenskih glasbenikov v tujini. Za gostovanje na Krku se moramo zahvaliti predvsem dobremu poznanstvu maestra Stojana Kureta z lokalnimi organizatorji. Ob tem je treba omeniti, da slovenska kultura, kljub izjemnemu potencialu, v tujini na žalost še nima prave vrednosti, tako da so gostovanja naših umetnikov v veliki meri odvisna od osebnih poznanstev.
Kako vam je uspelo v času pomanjkanja sredstev na vseh področjih izvesti tako obsežen projekt?
Težko. Z veliko entuziazma in volonterskim delom. Tako veliki projekti so kljub zelo racionalni organizaciji in veliki pripadnosti vseh sodelujočih vezani na velike stroške, tako da finančne konstrukcije še vedno nimamo povsem zaključene. Upali smo, da bodo pomemben in kakovosten dogodek finančno podprle vse severnoprimorske občine, vendar ga je podprla samo Občina Nova Gorica, ki tudi sicer zgledno skrbi za vrhunsko kulturno ponudbo.
Kako ste zadovoljni z obiskom vseh treh koncertov in ali se nam ponovitve obetajo tudi v prihodnje?
Vsi koncerti so bili odlično obiskani. Tudi za celotno sezono ugotavljamo izjemno dober obisk na svojih prireditvah, kar kaže na veliko potrebo po kakovostnih programskih vsebinah v naši deželi. Načrtujemo še več koncertov, saj bo tema aktualna še nekaj let. Dogovorjen je že koncert v Trstu, ki bo 23. decembra 2014.
Ana Erčulj
IZ ARHIVA, Glasna, letnik 45, št. 5 (oktober 2014)
