IZ ARHIVA, Glasna, letnik 48, št. 1 (februar 2017)
Podobno kot Slovenija tudi njena vzhodna soseda v zadnjih letih izkazuje zavidanja vreden porast tujih obiskovalcev, a podatki kmalu razkrijejo, da je slovenskih turistov na Madžarskem le za statistični vzorec. Budimpešta nas tudi letos z redno koncertno ponudbo, številnimi festivali in seveda izjemno bogato arhitekturno in kulturno dediščino vabi na glasbeni obisk.
Koncertna prizorišča
Državna opera (Andrássy út 22) je nedvomno najprepoznavnejša glasbena ustanova v središču madžarske prestolnice. Že njena impozantna zunanjost nakazuje, da je konec 19. stoletja Budimpešta uživala visok kulturni sloves. Neorenesančno fasado bogatijo zanimivi arhitekturni detajli, pogled proti strehi pa ujame 16 velikih kipov skladateljev svetovne slave, med drugim Beethovna, Mozarta, Verdija in Čajkovskega. Prav posebno mesto ob glavnem vhodu je rezervirano za klesani podobi še dveh glasbenih velikanov 19. stoletja: Franza Liszta in Ferenca Erkela. Slednji je bil tudi prvi ravnatelj opere.
Tudi prvi vtis ob vstopu v stavbo je enako impresiven: skozi avlo, obogateno z marmornatimi stolpiči, razkošnimi lestenci in podobami devetih muz nad njimi, vstopimo v osrednjo dvorano opere. Ta se s 1260 sedeži sicer ne uvršča med največje koncertne dvorane v Evropi, jo pa strokovnjaki za akustiko po kakovosti zvoka uvrščajo v sam vrh, takoj za milansko Scalo in opero v Parizu. Deske Operaháza letno ponudijo vsaj 20 krstnih uprizoritev in veliko del z železnega repertoarja.
Državna opera svoje poslanstvo opravlja še v eni dvorani v mestu, gledališču Erkel (II. János Pál pápa tér 30). Prizorišče se je ob odprtju leta 1911 imenovalo Népopera (ljudska opera; njeno osnovno poslanstvo je bilo približati glasbena dela čim širšim ljudskim množicam), še vedno pa se ponaša z nazivom največjega avditorija (1819 sedežev) na Madžarskem.
Letošnjih 28 novih opernih in baletnih produkcij (med njimi šest svetovnih premier) je le delček obširnega repertoarja operne hiše, ki do konca sezone pričakuje 800 tisoč obiskovalcev na več kot dva tisoč dogodkih (poleg velikih odrskih produkcij pripravljajo tudi simfonične in komorne koncerte, programe za otroke in mladino, festivalske produkcije in različne spremljevalne dogodke).
Ob reki Donavi stoji palača Vigadó (Vigadó ter 2), ki je predlanskim praznovala častitljivih 150 let. Prva leta delovanja je gostila predvsem plesne dogodke – postavili so jo ravno zaradi pomanjkanja plesnih dvoran v mestu – kmalu pa je postala ugledno koncertno prizorišče, ki je na odru gostilo vrhunska mednarodna umetniška imena 19. in 20. stoletja. Franz Liszt in Richard Wagner sta leta 1875 v teh prostorih skupaj priredila dobrodelni koncert, katerega izkupiček sta namenila gradnji gledališča v Bayreuthu (Festspielhaus so odprli leto pozneje s premiero Wagnerjevega Ringa). Bogat seznam gostujočih imen dopolnjujejo še Johann Strauss ml., Antonin Dvořak, Claude Debussy, Arthur Rubinstein, Sviatoslav Richter in Sergej Prokofj ev, če izpostavimo le peščico glasbenih velikanov. Zadnja leta obiskovalce privabljajo tako s sodobnimi glasbenimi produkcijami, stalno mesto pa je v Vigadu našel tudi madžarski državni folklorni ansambel, ki že desetletja obiskovalcem predstavlja bogato madžarsko glasbeno in plesno izročilo.
Liszt! Liszt! Liszt! Liszt!
Na trgu Franza Liszta, ki ga krasi spomenik Franzu Lisztu, stoji glasbena akademija Franza Liszta, nad katere vhodom stoji spomenik … Franzu Lisztu.
Ob ustanovitvi leta 1875 je akademija delovala kar na skladateljevem domu, dve leti pozneje pa sta novo domovanje, tako ustanova kot njen ustanovitelj, našla v zgradbi ob Andrássy, kjer je danes Lisztov muzej (Vörösmarty u. 35) Njegovo stanovanje v prvem nadstropju meščanske hiše obiskovalcem ponudi bogato zbirko pohištva, glasbil, osebnih predmetov, knjig in rokopisov. Na bakreni plošči ob vhodu obiskovalce pozdravi bakrena ploščica z napisom: »Franz Liszt je doma ob torkih, četrtkih in sobotah med 3. in 4. uro popoldan.«
V neorenesančno stavbo na Lisztovem trgu se je akademija preselila leta 1907. Izjemni uspehi študentov in pedagogov pričajo o dolgi tradiciji kakovostnega akademskega dela. Posebno mesto na akademiji ima oddelek glasbene pedagogike, ki hrani in raziskuje zapuščino skladatelja Zoltana Kodályja, študente pa izobražuje o skladateljevi znameniti mednarodno uveljavljeni metodi, ki ljudsko glasbo označuje kot glasbeni »materni jezik«, osnovo, iz katere se otrok postopoma razvija v poslušalca in interpreta. V sklopu akademije deluje tudi Lisztov raziskovalni center, kjer zbirajo in dokumentirajo tako skladateljeva umetniška dela kot tudi osebne predmete, dokumente in pisma.
Daleč stran od mestnega vrveža, na gričevnatem desnem bregu Donave, je nekdanja rezidenca najpomembnejšega madžarskega skladatelja 20. stoletja, danes v celoti urejena v muzej Béle Bartóka (Csalán út 29). Zgradili so jo leta 1924 in je bila skladateljevo zadnje domovanje pred njegovim odhodom v Združene države Amerike leta 1940. V veliki vili je nastalo nekaj njegovih najpomembnejših del, med drugim Sonata za dva klavirja in tolkala (1937), Kontrasti za klarinet, violino in klavir (1938), Koncert za violino in orkester (1938) ter v zbirko Microcosmos (1926–1939) zbranih 153 skladb za klavir.
Obisk nam skozi fotografije in osebne predmete ponuja odličen vpogled v umetnikovo življenje. Razstava nas spomni na Bartókovo navdušenje nad etnomuzikologijo in njegovo predanost raziskovanju madžarske glasbene dediščine. Skromno podeželsko pohištvo v jedilnici in številni spominki« s potovanj po madžarskih deželah pa Bartóka predstavijo kot raziskovalca pokrajine in etnografske dediščine na splošno. V zbirki skladateljevih osebnih predmetov sta tudi Edisonov fonograf (in pripadajoči voščeni cilindri), s katerim je zbiral ljudsko izročilo v Transilvaniji, ter Bösendorferjev klavir. Bartóka so ob smrti leta 1945 pokopali v New Yorku, njegove posmrtne ostanke pa so leta 1988 prenesli na pokopališče Farkasrét v budimpeškem 12. okrožju.
Zbirka Madžarskega glasbenega muzeja je domovanje našla v gradu Buda. V času, ko sta v njem prebivala Barbara Celjska in njen mož, cesar Sigismund Luksemburški, je veljal za največjo gotsko palačo v na svetu, danes pa je ta ogromni kompleks najbolj obiskana znamenitost na Madžarskem. Multimedijsko postavljena razstava nam poleg snemalnih naprav Bartóka in Zoltana Kodályja (oba sta snemala, zapisovala in proučevala madžarsko ljudsko glasbo) na vpogled ponudi številne glasbene rokopise in koncertne sezname, predvsem pa inštrumente, ki so skozi stoletja sooblikovala madžarsko glasbeno izročilo.
Le nekaj kilometrov južno od starega mestnega jedra je od leta 2005 Palača umetnosti, MüPa (Művészetek Palotája), stičišče glasbene, odrske in likovne umetnosti. Na 70 tisoč kvadratih metrih gosti koncertno dvorano Béle Bartóka, gledališče in muzej Ludwig. Zbirko, poimenovano po zakoncih Petru in Irene Ludwig (v zbirko sta prispevala kar 70 umetniških del), oblikujejo pomembna dela ameriškega pop arta (Andy Warhol, Roy Lichtenstein, Claes Oldenburg …), posebno mesto pa posveča vzhodnoevropski avantgardi od 60. let prejšnjega stoletja.
Koncertna dvorana Béle Bartóka za 1700 poslušalcev se ponaša z izjemno akustiko, za katero je zaslužen ameriški arhitekt z vzdevkoma »varuh ušes« in »akustični guru« Russell Johnson.
Približno tisoč glasbenih dogodkov letno privabi pol milijona ljubiteljev klasične in jazz glasbe. V koncertni dvorani sta domovanje našla tudi oba najuglednejša madžarska orkestra: Madžarski nacionalni filharmonični orkester, ki ga je vodil lani preminuli dirigent in pianist Zoltán Kocsis, in Budimpeški festivalski orkester, ki je v razmeroma kratki zgodovini (ustanovljen je bil leta 1983) pod vodstvom dirigenta in umetniškega vodje Ivána Fischerja postal eden od najboljših orkestrov na svetu.
Bartókova dvorana gosti tudi ene od največjih orgel v Evropi, ki obsegajo kar 92 registrov in pet manualov (za primerjavo: orgle v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma imajo 73 registrov in štiri manuale).
Zaradi odmaknjenosti od starega mestnega jedra se obisk MüPe najbrž ne znajde na seznamu ogledov povprečnega obiskovalca madžarske prestolnice. Četudi nimate v načrtu obiska katere od prireditev, je že vožnja do palače umetnosti posebna izkušnja. Linijo št. 2 (ta vas pripelje do izstopne postaje: Millenniumi Kulturális Központ) je National Geographic izbral za najbolj slikovito tramvajsko progo v Evropi, ki vam ponuja najlepše razglede na impozantno dediščino na obeh straneh Donave.
Budimpešta glasbenim ljubiteljem ponuja izjemno paleto raznovrstnih glasbenih dogodkov ne glede na čas obiska. Tudi za privržence jazza in popularne glasbe je ponujena izbira dogodkov in lokacij zelo pestra. V zadnjih letih čedalje bolj priljubljeno zbirališče na Donavi je ukrajinska rečna ladja A38, privezana na pomol blizu Petőfi jevega mosta, ki vabi poslušalce rocka, metala, jazza in elektronske glasbe. Poslušalci so se razveselili nedavnega odprtja Opus Jazz Cluba, ki deluje v sklopu novega Budapest music centra (Mátyás u. 8), med priljubljene jazzovske lokacije z bogato koncertno ponudbo pa spada tudi Jedermann Cafe (Ráday u. 58). Fonó je že dve desetletji zbirališče ljubiteljev in izvajalcev tradicionalne ‘world’ glasbe.
Vredno si je zapomniti besedo »kert«, madžarski izraz za vrt. Pod tem imenom se v metropoli skriva veliko zanimivih dvorišč meščanskih stavb, ki so v zadnjih letih dobila predvsem gostinsko vsebino. Za včasih ne preveč impresivnimi fasadami pogosto zapuščenih mestnih hiš so improvizirane, z občutkom opremljene vrtne gostilnice pod milim nebom. Najbolj znan in obiskan je Szimpla Kert (Kazinczy u. 14), ki je bil prvi »bar v ruševinah«, njihovo število pa se iz leta v leto veča.
Tako bogata kot arhitekturna dediščina je raznovrstna ponudba glasbenih festivalov. Budimpeški spomladanski festival se je razvil v enega od najprepoznavnejših evropskih dogodkov. Letos bo med 31. marcem in 23. aprilom na 40 prizoriščih po vsej Budimpešti izvedeno več kot 120 prireditev, od opernih in simfoničnih del, jazz koncertov do cirkuških predstav.
V zadnjem desetletju se je v madžarski metropoli uveljavil festival Wagnerjeve glasbe. Pod imenom Wagner v Budimpešti umetniški vodja Ádám Fischer v junija pripravlja štiri postavitve Nibelunškega prstana, glasbeno dramo Parsifal in koncertno verzijo opere Rienzi.
Razlogov za (vsaj) vikend obisk madžarske metropole ne manjka. K temu je nujno treba dodati, da je namestitvena infrastruktura s številnimi lično opremljenimi in cenovno ugodnimi apartmaji tudi cenovno zelo konkurenčna. Od slovenske meje do središča Budimpešte pa je zgolj dobrih 250 kilometrov.
Uroš Mijošek
IZ ARHIVA, Glasna, letnik 48, št. 1 (februar 2017)
