1. april 2022
Glasbena in človeška veličina
Letos mineva že skoraj stoletje in pol od rojstva slavnega ruskega pianista, skladatelja ter dirigenta Sergeja Vasiljeviča Rahmaninova. Že za življenja je med glasbeniki in tudi zunaj glasbenih krogov veljal za »velikana« in popolnoma enak sloves je ohranil vse do danes. Znan je predvsem po svojih strukturno in zvočno bogatih skladateljskih prijemih, ki njegovi glasbi »vdahnejo tisto, kar napolni dušo, obenem pa para srce«. Kljub veličini, ki jo je dosegel v vsakršnem pomenu besede, se je v življenju pogosto znašel v stiski zaradi različnih razlogov.
Skladatelj je nekoč zapisal:
»Počutim se kot duh, ki tava v svetu, ki je vesoljski. Ne morem pregnati starega načina pisanja in ne morem prevzeti novega. Močno sem se trudil, da bi začutil današnjo glasbeno idejo, a se mi ne približa.«
Rahmaninov se je rodil na posesti starih staršev ob reki Ilmen v Novgorodu. Njegov oče je bil upokojen oficir, mama pa hčerka generala. Sergeju je bilo usojeno, da postane oficir, vse do takrat, ko je njegov oče osiromašil celotno družino z nevarnimi finančnimi podvigi, nato pa jih je zapustil. Bratranec Rahmaninova, slavni koncertni pianist in dirigent Aleksandr Siloti, je zaznal dečkove sposobnosti in ga poslal v Moskvo k znanemu učitelju in pianistu, Nikolaju Zverevu, pri katerem je nato študiral klavir, ostale predmete pa je opravljal na Moskovskem konservatoriju. Prav zaradi discipliniranosti in strogosti Zvereva je Rahmaninov postal eden izmed največjih klavirskih virtuozov 20. stoletja.
Pri 19 letih je diplomiral, osvojil pa je tudi zlato medaljo za opero enodejanko Aleko (po Puškinovi pesnitvi Tsygany oz. Cigani). Njegovo slavo in popularnost na skladateljskem in pianističnem področju sta mu prinesli dve kompoziciji, in sicer Preludij v cis-molu ter Klavirski koncert št. 2 v c-molu. Prva je bila prvič izvedena 26. septembra 1892, druga pa 27. oktobra 1901 v Moskvi. Preludij v cis-molu je bilo prvo delo, s katerim je zaslovel, obenem pa ga je, kot svojevrsten paradoks, preganjalo skozi vse življenje, saj je občinstvo vedno zahtevalo izvedbo le-tega. Po drugi strani pa je Klavirski koncert št. 2 v c-molu, ki predstavlja njegov prvi večji uspeh, po daljšem obdobju depresije znova postavilo skladatelja »na noge«, saj pred tem več let ni napisal niti ene kompozicije. V svoji mladosti je Rahmaninov padal v depresijo zaradi neuspeha svojih del in osebnih odnosov. Globoko depresijo je povzročila izvedba njegove Simfonije št. 1 v d-molu, 1. marca 1897. Za izvedbo niso organizirali zadostno število skupnih vaj, dirigent Aleksandr Glazunov pa naj bi bil na dan izvedbe celo pijan. Posledično je bila izvedba zelo slaba, kritiki pa so pisali temu ustrezno. Dodatno psihično bolečino so mu povzročile še ljubezenske težave. Obiskal je psihiatra Nikolaja Dahla, ki mu pogosto pripisujemo, da je »pozdravil« skladateljevo samozavest, kar pa mu je omogočilo, da je napisal svoj Klavirski koncert št. 2, ki ga je Rahmaninov tudi posvetil Dahlu.
V času ruske revolucije leta 1905, je Rahmaninov deloval kot dirigent v Bolšoj teatru. Čeprav ni bil vpleten v politična dogajanja, se je s svojo družino 1906. leta odselil v Dresden. Tam je napisal tri izmed svojih večjih del: Simfonijo št. 2 v e-molu (1907), simfonično pesnitev Otok smrti (1909) ter Klavirski koncert št. 3 v d-molu (1909). Slednja je bila napisana za njegovo prvo gostovanje po ZDA. Izvedba in njegov klavirski debí 28. novembra 1909 s Simfoničnim orkestrom Newyorške filharmonije pod okriljem Walterja Damroscha sta pripomogli k njegovemu rastočemu slovesu na ameriških tleh. Ta klavirski koncert zahteva izjemno pianistično virtuoznost: zadnji stavek predstavlja bravuro, ki je enkratna. V Filadelfiji in Čikagu je podoben uspeh požel kot dirigent, kjer je predstavil svoje lastne simfonične kompozicije. Izmed teh je Simfonija št. 2 najpomembnejša: je delo globokih emocij in presunljivega tematskega materiala. Ko je Rahmaninov nadaljeval s turnejo, mu je bilo ponujeno stalno mesto dirigenta Bostonskega simfoničnega orkestra, ponudbo pa je zavrnil in se je februarja leta 1910 vrnil v Rusijo.
Druga znana kompozicija iz drugega obdobja bivanja v Moskvi je zborovska simfonija Zvonovi (1913), ki temelji na ruskem prevodu Konstantina Balmonta na pesnitev Edgarja Allana Poeja. Delo je prikaz znatne domiselnosti v druženju zborovskih in orkestrskih sredstev, ki pripomore k ustvarjanju osupljivih imitacijskih in tekstualnih učinkov. Po ruski revoluciji leta 1918 se je Rahmaninov znova odločil za prostovoljno izgnanstvo, nato pa je izmenično bival nekaj časa na svojih rezidencah v Švici in ZDA. Čeprav je naslednjih 25 let preživel v angleško govoreči deželi, jezika nikoli ni usvojil niti se ni nikoli dodobra navadil na okolje. S svojo družino in majhnim krogom prijateljev je živel bolj samotno življenje. Pogrešal je Rusijo in njene ljudi – »zveneča tla«, kot se je izrazil tudi sam. Odtujitev od domovine je uničujoče vplivalo na njegovo ustvarjalnost. Napisal je malo novih izvirnih del, večinoma je predeloval starejša. Povsem se je posvetil koncertiranju po ZDA in Evropi. Njegova edina pomembnejša dela iz tega obdobja so Simfonija št. 3 v a-molu (1936), ta je še en prikaz otožne slovanske melanholije, ter Rapsodija na temo Paganinija za klavir in orkester: delo je tema z variacijami na podlago violinskega capriccia Niccolà Paganinija. Zadnje monumentalno delo skladatelja pa so Simfonični plesi za orkester, ki so bili napisani leta 1940.
Nasploh lahko rečemo, da je njegovo najbolj izvirno in izvajano »romantično« delo Klavirski koncert št. 2 v c-molu, ki ustreza in se obenem oddaljuje od začetne misli. Skladatelj je ustvaril čudovito glasbeno zapuščino, ki je sama v sebi edinstvena in prepoznavna ter bo živela še vsaj tako dolgo, kot bo srce ljubilo.
Jure J. V.
Dodaj komentar