Pogovor Portret

Vid Jamnik, vibrafonist

IZ ARHIVA, Glasna, letnik 42, št. 1 (februar 2011)

Talent je pomemben,a je pomembno, da dobiš priložnost.

Vid Jamnik je nadarjen sedemnajstletni glasbenik, ki sta ga ljubezen do vibrafona in jazza pripeljala do slovesa najboljšega vibrafonista pri nas. Za instrument, ki je poseben zaradi svojega izjemnega zvoka, se je navdušil že v nižji glasbeni šoli, ki jo je obiskoval na Ravnah na Koroškem. Nekateri menijo, da je čudežni deček, ampak sam pravi, da se čudežni deček že rodi z vsem znanjem in da je sam moral veliko vaditi in trdo delati, da je lahko že toliko dosegel.

Kako se spominjaš svojih začetkov?

Spominjam se vpisa v nižjo glasbeno šolo na Ravnahna Koroškem. Prosta so bile le še mesta za smer klavir in tolkala. Tako sem se odločil za tolkala. Vedno povem, da sem imel super profesorja – prof. Davorina Jevšnikarja, s katerim sva se super razumela. Postopoma sem se navdušil predvsem nad vibrafonom, kasneje pa še nad jazzom.

Kako to, da si se usmeril prav v jazzovski vibrafon? Te je mogoče kdo posebej navdušil?

Prvič sem se nad tem navdušil, ko sem na televiziji gledal posnetek koncerta Big Banda RTV Slovenija, kot solist pa je nastopal Boško Petrović. Ta koncert sem si potem še večkrat ogledal. Takrat smo doma po nekem naključjui zvedeli, da ima Boško poletno šolo v Grožnjanu na Hrvaškem. Oče ga je poklical ter vprašal, ali se mu sploh zdim primeren, da se je udeležim, saj sem imel takrat komaj 11 let. Boško mu je odgovoril: »Če ne boste poskusili, nikoli ne boste izvedeli.« Leta 2005 sem se poletne šole prvič udeležil in Boška tam tudio sebno spoznal. Danes lahko rečem, da je bil on tisti, ki me je navdušil.

Deluješ v kar nekaj zasedbah. Katerih?

Na prvem mestu je zagotovo »Vid Jamnik Quartet«, s katerim sem pred kratkim nastopil v Koroškem mladinskem kulturnem centru Komplek sna petem koncertu v okviru abonmaja Jazz Ravne. Koncert je posnela tudi TV Slovenija. Potem delujem še v zasedbi »Aleš Rendla Sextet« ter v tolkalni skupini »Stick Control«.Nekajkrat sem kot gost nastopal tudi s simfoničnim orkestrom Big Band RTV Slovenija, to pa si štejem v veliko čast.

Kljub svoji mladosti si nastopal že s številnimi svetovno znanimi glasbenimi imeni. Katerimi?

V prvi vrsti je zagotovo britanski pevec Georgie Fame. Absolutno pa moram spet omeniti Boška Petrovića, nastopi z njim so mi bili vednov veliko veselje in čast.

Imaš kakšnega idola?

Začel sem z Boškom Petrovićem, tako da je bil zagotovo prvi on. S časom pa so prišli še drugi jazz glasbeniki, ki pa nisobili nujno prav vibrafonisti. Vsekakor pa je moj veliki vzornik Gary Burton, ki spada med najboljše vibrafoniste in s katerim bi bilo zagotovo zelo zanimivo nastopati. V veliko čast si štejem tudi to, da sem ga imel priložnost osebno spoznati.

Katera je tvoja najljubša skladba?

Na splošno se zelo težko odločim med dvema stvarema,kaj šele med številnimi. Zelo veliko skladb mi je všeč in zares težko rečem, katera je najlepša. V različnih okoliščinah se mi priležejo različne skladbe in zvrsti. Nedavno sem se navdušil nad vokalom in samo glasbo Amy Winehouse. Večinoma pa poslušam jazz. Rad si ogledam tudi kakšno opero ali grem na koncert klasične glasbe. Menim, da moramo biti strpni do različnih zvrsti glasbe. To naredi  človeka bolj vsestranskega ter bolj profesionalnega.

Ali obstaja kakšen moto, ki te vodi skozi življenje?

Nimam kakšnega posebnega mota. Obstaja veliko stvari, po katerih se ravnam, ter dosti ljudi, ki me usmerjajo. Veliko je tudi nasvetov, ki jih imam ves čas v mislih, ampak ni enega samega, ki bi ga lahkoizpostavil.

Te poleg glasbene umetnosti zanima še kakšna druga smer?

Niti ne. Po mojem je na prvem mestu res glasba in samo glasba. Nikoli nisem razmišljal o nobeni drugi veji umetnosti, samo o glasbi. Navduševala me je kemija, ampak zdaj niti ta ne več.

Imaš v načrtu kakšne večje projekte?

Prva stvar je zagotovo ta, da želim končati študij na Deželnem konservatoriju v Celovcu. Za naslednje leto razmišljam o izmenjavi na kakšnem drugem jazzovskem konservatoriju, npr. v Berlinu ali pa Amsterdamu. Potem bi želel šolanje nadaljevati na kateri od teh večjih šol. Ampak kako bo s tem, bomo še videli. V bližnji prihodnosti pa je pred mano še delavnica za jazzovski vibrafon na Nizozemskem.

Kje se vidiš čez deset let?

Želim si igrati in nastopati, saj je življenje z igranjem in turnejami, ki jih za sabo potegnejo nastopi, bolj pestro. To mi za zdaj še čisto zadošča.

Kaj bi svetoval mladim, ki pričenjajo svojo glasbeno pot?

Talent je pomemben, a je pomembno, da dobiš priložnost. Tako, kot sem jo dobil sam, ko sem spoznal Boška Petrovića in s tem tudi veliko priložnosti za nastope in igranje. Zelo pomembno je, da nastopaš in igraš, saj se s tem postopoma znebiš tudi treme. Seveda trema ostaja, ampak je pomembno, da se znaš na odru sprostiti ter da se tam počutiš kot doma, saj se navsezadnje to izraža tudi v glasbi sami.

Ajda Hovnik Plešej

Članek je bil objavljen v reviji Glasna, letnik 42, št. 1 (februar 2011)