Iz tiskane izdaje (izid: 22. december 2022)
Tomaž Tozon je glasbenik vsestranih danosti in eden redkih, ki mu jih je uspelo uresničiti na vseh področjih svojega delovanja. Njegova razvejana in zavidanja vredna glasbena pot se je začela oblikovati že zelo zgodaj, ko ga je Slovenija kot otroka prepoznala v zvenečem deškem sopranu v priljubljeni Kekčevi pesmi Dobra volja je najbolja iz filma Kekec. Solistično petje mladega pevca je kmalu preraslo v zrelo sodelovanje z raznovrstnimi sestavi in ansambli, eden izmed mnogih je na primer Slovenski oktet, katerega častni član je danes. Po končanem študiju na Akademiji za glasbo je ob rednem pevskem udejstvovanju vodil uspešno kariero glasbenega producenta in urednika na Radio Slovenija ter postal zaželen zborovodja in mentor številnim oktetom, zborovskim zasedbam in narodno-zabavnim ansamblom. Nadvse dragoceno je njegovo animatorsko in organizacijsko prizadevanje, ki ga je opravljal kot član in predsednik Odborov za glasbeno dejavnost pri Zvezi kulturnih organizacij Slovenije in Škofje Loke ter strokovni spremljevalec in snovalec raznoterih srečanj in prireditev. Njegove vizije so bile razlog za nastanek glasbenih srečanj, kot so Srečanje oktetov v Šentjerneju, Tako pojo zlati, Gorenjska poje, Sloven’c Slovenca vabi, Večer planinskih pesmi in Večer slovenskih viž v narečju. Na skupnih prireditvah je povezal tri slovenska mesta in njihove muzeje: Piran, Ptuj in Škofjo Loko.
Tomaž Tozon je bil na prireditvi ob jubileju Radia Veseljak (2017) poplačan s priznanjem za življenjsko delo, a to ni edina javna pohvala njegovemu ustvarjanju. Ob 80-letnici življenja je v zahvalo in priznanje za dolgoletno delovanje na področju cerkvene glasbe in zborovskega dirigiranja prejel odličje sv. Cirila in Metoda. S Slovenskim oktetom si je pripel zlati častni znak RS (1996), dve leti prej pa Gallusovo plaketo (1994), najvišje priznanje Zveze kulturnih organizacij Slovenije (ZKOS). V domači Škofji Loki je bil deležen nagrade Škofje Loke (1981) in zlatega grba (2000), kot poseben spomin pa odsevata odlikovanji papeža Pavla VI. (1973) ter papeža Janeza Pavla II. (1990).
Prva plat življenja: pevsko udejstvovanje
Petje pri Tozonovih ni bilo naključno. Močno vlogo pri tem je imela Mirjam Tozon, učiteljica glasbe, organistka in pesnica ter mama Tozonovih. Že od rane mladosti je vedela, da bo svoje otroke vzgajala ob glasbi in petju. »Ko sem bila še dekle, so gostovali v Unionski dvorani Dunajski dečki. V nabito polni dvorani sva z Mirkom stala na stranskem balkonu in jih poslušala. ‘Če bom imela kdaj otroke, naj bi vsaj približno peli tako kot tile,’ sem si mislila,« je zapisala v svoji biografiji Rože in trnje.
Mirjam Tozon je pozneje res ugotovila, da so njeni otroci glasbeno nadarjeni, muzikalični z lepimi, čistimi glasovi. Ena izmed prvih skladb, ki jih je naučila, je bil Mozartov Ave verum v dvoglasju. »Star sem bil šest let, ko sva z bratom pela na avdiciji pri otroškem zboru pri Frančiškanih Mozartov Ave verum. Takrat so odkrili, da imam zanimiv in uporaben deški sopran, in sem mahoma postal solist pri omenjenem zboru. S prepevanjem nam je mama preusmerjala misli stran od lakote in splošnega pomanjkanja povojnega časa. Ljubiteljsko je pisala besedila, Stanko Premrl pa jih je posebej za nas uglasbil in objavljal v revijah Grlica in Naši zbori. Hitro smo začeli prepevati kot tercet Tozon oziroma pozneje kot kvartet, ko so bratci zrastli,« se svojih prvih pevskih začetkov spominja Tomaž.
Njegov edini talent pa ni bilo le čudovito petje, temveč je že kot deček zelo zgodaj skladal pesmi za klavir in glas ter imel z avtorskimi kompozicijami samostojno oddajo na radiu, nekatera dela mladega skladatelja pa so celo posneta in zabeležena v takratnih glasbenih učbenikih. Na podlagi tega ga je podjetje Šumi najelo za skladanje in snemanje reklam, za katere je mama Mirjam prispevala besedilo, Tomaž pa melodijo in svoj prekrasni deški glas.
»Mama me je ves čas učila, da ne smem sprejeti nobenega plačila v obliki denarja, in tako sem tudi deloval. Šumi me je izplačal kar v žaklju bombonov. Namesto honorarja sem največkrat prejel knjigo Ostržka, zato sem jih z veseljem delil sošolcem in kolegom iz paralelke,« pove Tozon. Veljal je za malega Mozarta in kot po naključju je tako kot veliki avstrijski skladatelj, ki je pri rosnih 12 letih napisal svojo prvo komično opero Bastien in Bastienna, tudi Tomaž pri istih letih napisal svojo spevoigro Pravljica o izgubljeni sinički. Ta je bila zelo dobro sprejeta in zato izvajana v mariborski operi, Trstu in Buenos Airesu. Kljub začetnim uspehom in spodbudam profesorja Matije Tomca je Tomaž že zelo zgodaj spoznal, da komponiranje vendarle ni njegova prva ljubezen. Prava odskočna deska za nadobudnega mladega ustvarjalca je bil družinski kvartet Tozon. Na pobudo Pavla Kalana, takratnega urednika za mladinsko glasbo, so skorajda vsak dan nastopali v živo v studiu Radia Slovenija in jih predvajali v eter. Njihova priljubljenost je rastla, posebej pa je Tomaž izstopal kot solist z Gobčevo arijo iz spevoigre Kresniček »Ta moja lučka, svetla lučka«. Radijske uspehe je zaznal tudi znameniti skladatelj Marjan Kozina, avtor glasbe mladinskega filma Kekec iz leta 1952, ki je Tomaža nagovoril, da je posodil pevski glas takratnemu Kekcu, igralcu Matiji Barlu. Vokalno znanje je pilil pri profesorju Šifrerju, ki je po pričevanjih Mirjam Tozon navdušeno izjavil, da je iz Tomaža naredil več v enem mesecu, kot bi z drugimi pevci v osmih letih.
»Zaradi sodelovanja pri Kekčevem filmu sem dnevno nastopal tudi po 12-krat. Za 14-letnika je to izredno naporno. Vsako podjetje je namreč imelo svojo prireditev ob prihajajočem Dedku Mrazu, jaz pa sem dogodek dodatno obogatil s takrat eno najbolj priljubljenih pesmi Dobra volja je najbolja. Navadno me je po zaključenem nastopu že čakal avtomobil drugega podjetja, ki me je odpeljal na naslednji oder. Sem pa istega leta tudi prvič pel kot pastirček v operi Romeo in Julija. Nekateri izmed članov opernega zbora so me prepričali, da celo tekmujem s sopranistko Vilmo Bukovec, kdo doseže višje tone. S ponosom lahko povem, da sem jo premagal za dva tona,« se s hudomušnim nasmehom spominja Tomaž.
Leto 1952 je bilo očitno res Tomaževo leto, zapisano nekje v zvezdah, kajti istega leta sta bila ustanovljena Ansambel Avsenik in Slovenski oktet, zasedbi, v katerih je pozneje večletno užival pevsko kariero tudi Tomaž. Kot baritonist je nadaljeval svojo pot v mnogih zasedbah: od manjših vokalnih skupin, APZ Tone Tomšič, Učiteljski zbor Emila Adamiča pa vse do Komornega zbora Radia Ljubljana.
»Verjetno sem edini pevec v celotni zgodovini APZ-ja, ki so ga vrgli iz svojih pevskih vrst. /…/
Tanja Rupnik
Dodaj komentar