20. september 2019
Vedno znova smo lahko priča svojevrstnemu paradoksu, da kljub vloženemu trudu samo nekaj trenutkov na odru prinese toliko človeške izpolnjenosti kot redko katera stvar v življenju. Nadalje je spoznavanje ljudi prek interakcije glasbenega medija tista izvirna izkušnja, ki se ji uspe manifestirati na najčudovitejše načine: »Gre za izrazito intuitivno sodelovanje in sporazumevanje, sam pa si na koncu koncev vnovič del celote, z umetniki, ki delijo s teboj ta posebni trenutek skupnega muziciranja.«
Kljub mladosti sogovornice se ob povedanem razkrivata izkušenost in hkrati poglobljenost v umevanje glasbenega delovanja ter obenem napeljuje na misel o tem, da se je njena (že v tem trenutku uspešna) zgodba šele zares začela pisati in bo v svojem delovanju nanizala še mnogo poglavij.
Vsaka zgodba ima svoj, človeku izviren, začetek. Kako se je začela pisati vaša glasbena pot?
Zanimanje za glasbo sem začela kazati že v otroštvu, saj so me od nekdaj v družinskem okolju obdajali glasbeniki; pianisti, pevci in violinist, moj bratranec. Zanimanje za violino pa sem pokazala kot majhna deklica, ko smo z družino obiskali Dunajsko državno opero in sem ob poslušanju Mascagnijeve Cavallerie rusticane bolj kot dogajanju na odru posvetila vso pozornost glasbenikom v orkestrski jami. Kmalu po dogodku sem se kot petletna deklica vpisala k pouku violine. V družini je že dolga leta prisotna tudi zgodba, ko naj bi po pripovedovanju dedka, ki je bil močno prisoten v zborov skih krogih, že iz vozička pela z njim v dvoglasju.
Glasbena umetnost združuje v svojem bistvu različne parametre ustvarjanja. Vi ste svoje osmislili predvsem v vlogi orkestrskega glasbenika. Morda kakšna misel o tem?
Prve korake profesionalizma sem okusila v najstniških letih pod okriljem tedanjega profesorja Armina Seška, tudi kot članica godalnega orkestra, ki je deloval več kot desetletje pod njegovim okriljem. Spomnim se besed, ki mi jih je ob priložnosti namenil. Med izobraževanjem na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani in tudi mnogo pozneje v študentskih letih na Akademiji za glasbo v Ljubljani so v meni odzvanjale njegove besede, da vidi v meni potencial in vodstvene sposobnosti, ki jih je treba negovati in nadalje razvijati. Vedno je poudarjal, da naj zaupam nastavkom svojega glasbeništva in naj ne verjamem ljudem, ki me bodo v različnih trenutkih v življenju želeli prepričati o nasprotnem: da nisem dovolj dobra. Med izobraževanjem sem tako ali drugače vedno dobila priložnost, da so se moje vodstvene sposobnosti razvijale naprej in sem danes lahko na mestu, ki ga zasedam. Zame je biti orkestrski glasbenik nekaj lepšega, sploh v vlogi, ki jo opravljam danes. Z občasnimi solističnimi linijami znotraj orkestrskega parta se lahko izpostavim in imam na drugi strani kot vodja dovolj svobode, da izrazim tisto znotraj sebe. Hkrati pa sem vpeta v glasbeno celoto, ki je večja od mene. Ustvarjanje glasbe s kolegi mi pomeni veliko več, kot mi v danih trenutkih prinaša solistično igranje. Najverjetneje se ravno zaradi teh razlogov veliko udejstvujem tudi kot komorna glasbenica, kjer nam uspe s preostalimi glasbeniki ustvariti smiselno umetnino, katere rezultat si na koncu koncev med seboj pravično podelimo.
Ali smo mladi v današnjem času dovolj izobraženi?
Mislim, da … Kljub vsemu pa se mi zdi, da ostaja v naših glasbeno-izobraževalnih ustanovah prevelik fokus na preobračanju mladih v solistično igro. Večji poudarek bi moral biti na splošnem znanju o glasbi. Tudi komorna in orkestrska igra sta nekako drugotnega pomena. Zame je smisel glasbe drugje kot samo v osamljenem glasbeništvu solističnega »vežbanja« znotraj štirih sten. Ravno skozi širše poznavanje konteksta ter drugih znanj in tem bolj prek skupne igre kot glasbenik ti uspe dobiti pravi in predvsem boljši pogled v glasbeno substanco.
/…/
Anuša Plesničar
Dodaj komentar