Tatjana Vasle, pevska pedagoginja
(iz tiskane izdaje, izid: 20. december 2019)
Vsakemu, ki se v Sloveniji resneje ukvarja s petjem, je poznano ime Tatjana Vasle. Izjemno vedra in zanimiva sogovornica z vrsto let izkušenj v glasbeni pedagogiki kot redna profesorica in vodja oddelka poučuje petje na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani, ki ji je leta 2018 podelil Škerjančevo diplomo za izredne dosežke v glasbeni pedagogiki. Honorarno sodeluje z Akademijo za glasbo v Ljubljani, kjer je sicer tudi sama v razredu prof. Irene Baar pred leti z odliko diplomirala, znanje in izkušnje pa vsem, ki želijo izpopolniti svoje pevske veščine, velikodušno deli na tečajih, seminarjih in mojstrskih tečajih, ki jih organizirajo glasbene šole in druge glasbene ustanove (Glasbena matica v Ljubljani, APZ Tone Tomšič …). Njeni učenci so na državnem tekmovanju mladih glasbenikov TEMSIG lani dosegali izjemne rezultate (tri prve in eno tretjo nagrado), kot članica žirij (tudi mednarodnih) tekmovanj pa tudi sama spremlja stanje in napredek v izvajalski praksi. Leta 1989 je kot prva Slovenka sodelovala v porajajočem se projektu Glasbene mladine, ki letos zaznamuje 30-letnico delovanja, Svetovnem zboru mladih.
Kdaj se je začela vaša glasbena pot, kdaj ste se odločili, da bo glasba postala vaš poklic?
Ko sem bila stara približno devet let, je učiteljica v šoli prepoznala moj posluh in pevski talent ter me usmerila k mariborskemu mladinskemu zboru, ki je bil takrat eden od najboljših. V zboru, ki je bil pomembna iztočnica za to, kar danes sem in počnem, sem pela vse do konca srednje šole. Obiskovala sem tudi pouk violine na nižji glasbeni šoli, pri sedemnajstih pa začela pouk solopetja na takratni srednji glasbeni šoli v Mariboru. Si pa takrat še zdaleč nisem predstavljala, da bi bil to moj poklic. Malokdo sicer ve, a najprej sem študirala matematiko, saj sem si želela postati učiteljica. Zanimalo me je ogromno stvari, od zgodovine do geografije in jezikov, a nekaj je bilo pač treba izbrati. Med študijem matematike sem se v Ljubljani priključila zboru APZ Tone Tomšič, kjer smo peli Lebičev Fauvel ’86. Ta mi je spremenil življenje, saj sem na pobudo nekaterih ljudi na koncertu zbrala pogum in uspešno opravila sprejemne izpite za Akademijo za glasbo. Študij solopetja ni šel samo naravnost in navzgor (vmes sem postala mamica), a ko zdaj gledam nazaj, spoznavam, da so imeli vsi ti ovinki svoj namen in smisel za mojo pot, ki se še zdaleč ni končala.
Kako to, da je prevladal poklic pevske pedagoginje, in ne samostojna poklicna pevska kariera?
Predvsem med študijem sem imela kar precej vokalno-inštrumentalnih koncertov z različnimi orkestri (radijski, akademijski, različni komorni), kratek čas sem pela tudi v zboru mariborske Opere. Imela sem samostojne recitale doma in v tujini, kot zborovska pevka in solistka pa sem sodelovala s številnimi zbori. Preden sem začela službo pevske pedagoginje na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani, sem bila pet let zaposlena pri takratnem Slovenskem komornem zboru. Zborovska strast še vedno živi v meni, posledično tudi ogromno delam z zbori. Za pedagoško delo sem se odločila, ko sem opazila, da imam sposobnost prenašanja znanja in izkušenj ter sem tako lahko z vso vloženo energijo zelo koristna mladim pevcem v nastajanju. Pedagoška strast me je tako prevzela, da sem se ji popolnoma predala. In še zdaj gori v meni!
Poleg individualnega pouka vodite tudi različne tečaje tako za posameznike kot za večje skupine posameznih pevcev ter zbore. V čem se razlikujeta vaše delo in vloga pri enih in drugih?
Glasbene šole me povabijo, da pridem tudi za več dni k njim in delam z njihovimi pevci. To pravzaprav najraje delam, poleg dela s svojimi učenci, seveda. Pogosto pa delam tudi z zbori, kar je seveda popolnoma drugače. Pri individualnem pouku imaš pevca pred sabo, ga nekako »poskeniraš« in diagnosticiraš. Pevski učitelji smo diagnostiki, ki ugotovimo, kje so morebitne težave, oz. moramo že na začetku, ko načeloma še nič ni narobe, znati zastaviti posameznikom primeren način dela in tako postaviti pravilno tehniko petja. Z zborom je drugače, tam poslušam celo skupino in pregnetem zvok tako, da zveni homogeno. Tako imenovani mojstrski tečaji, ki jih tudi vodim, pa so večdnevni dogodki popolnoma odprtega tipa, na katerega se prijavi, kdor se hoče. Delo z drugimi pevci mi pomeni svojevrsten izziv in dodatne izkušnje. Tja prideš s »čistimi ušesi«, kjer potem z različnimi vajami in pristopi poskušaš še izboljšati tehniko, velikokrat samo s kakšno drugačno besedno zvezo ali prispodobo pomagaš, da učenec začuti, kaj mora narediti in kako mora zveneti. Velikokrat s tem tudi pomagam profesorjem, ki lahko z razdalje spremljajo svojega učenca in njegove odzive. Kot pravijo, se svojih učencev navadiš (kar ni isto, kot da se jih naveličaš!), zato je izjemno pomembno medsebojno sodelovanje z drugimi kolegi na šoli in zunaj nje. Izjemno sem ponosna na naš pevski oddelek, šest pedagogov nas je, ki učimo petje in smo prijatelji, kolegi, ki si svetujemo v trenutkih, ko je morda kdo v precepu, kako naprej, kakšen program izbrati učencu in podobno.
Kakšni so vaši pristopi k učenju petja?
Zaradi različnih ušes imamo pedagogi različne pristope. Nekateri želijo že na začetku narediti »velik« glas, meni je najpomembnejše vzgojiti glas, ki bo povsod slišen, fokusiran in dobro »impostiran«, kar pa ne pomeni nujno, da je največji. Ko sem začela učiti, sem imela občutek, da nekaj znam. Če se zdaj spomnim na to, se mi zdi, da nisem ravno veliko vedela. No, ne, da nisem veliko vedela, preprosto sem improvizirala. Zdaj mi izkušnje pomagajo pri tem, da že na začetku suvereno ugotovim, pri čem in kako je treba delati. Poleg tega, da zna pedagog pravilno voditi svojega učenca pri postavljanju vokalne tehnike, je izjemno pomembna tudi prava izbira programa, ki ne sme biti pretežak, hkrati pa mora zagotoviti dovolj izziva. Prav tako je potrebno smotrno in pravilno odmerjanje informacij od ure do ure, da jih učenec v miru dojame in udejanji ter tako iz ure v uro napreduje. Vse to prinesejo izkušnje. Sicer pa smo pedagoginje vse po malem: učiteljice, psihologinje, tudi mame …
Kakšni so vaši spomini in izkušnje sodelovanja pri Svetovnem zboru mladih leta 1989?
Tega leta smo se štirje Slovenci odpravili na avdicijo v Beograd, kamor so prišli tudi pevci iz drugih delov Jugoslavije. Po celonočni vožnji z vlakom so nam tam ponudili okrepčilo, nato smo imeli avdicijo. Bila sem izbrana kot edina Slovenka, ki je dobila priložnost za potovanje v Arviko na Švedskem. Štirinajst dni smo izdelovali odličen program s super dirigenti (veliki Eric Ericsson je na primer dirigiral Schönbergov Mir na zemlji, op. 13). Nepozabna izkušnja (vsaj zame kot veliko oboževalko švedske skupine Abba) je bila prav gotovo sodelovanje v izvedbi skladbe člana skupine Björna Ulvaeusa, ki je pri vajah tudi sodeloval. S tem programom je bila načrtovana serija koncertov po Evropi, a ker je šlo za začetke projekta, so se organizatorji še malo lovili in smo na koncu izvedli le dva koncerta, in sicer v Arviki in Stockholmu. Čeprav obljubljene priložnosti nastopati v vseh največjih mestih po Evropi nismo doživeli, je bila to neprecenljiva izkušnja. Prek družbenih omrežij še vedno ostajam v stiku z nekaterimi sopevci, marsikdo od njih se še vedno ukvarja z glasbo. Kadar pa me pot zanese na potovanje, se z njimi občasno tudi srečam. Ob 20. obletnici zbora je bilo organizirano tudi ponovno srečanje na Švedskem, kjer nas je bilo iz prve zasedbe več kot 30 (od skupno približno osemdesetih). Seveda je srečanje zaokrožil koncert z obsežnim programom, na katerem smo peli vsi, ki smo kdaj sodelovali v zboru.
Aleksandra Gartnar
/…/
