Iz tiskane izdaje (izid: 23. decembra 2021)
“Termin glasba je, spet v konvencionalni rabi, relativno ozek pojem – kljub zvočno umetniškim širitvam, značilnim za 20. stoletje. Tišina pa je v konvencionalnem smislu razumljena kot odsotnost zvočenja. Tišine pravzaprav ni. Želela bi, da gremo še korak dlje in rečemo, da je tišina le ena od pojavnosti zvoka.”
Ste avtorica elektroakustičnih kompozicij in zvočnih instalacij. Kaj ponuja album Parallelax, ki je izšel leta 2016?
Zvočni vstop v razmerje med zunanjim in notranjim, se pravi javnim in zasebnim, njuna zlivanja, prepletanja, trke in razhode. Resonanco bolj ali manj subtilnega zvočnega nasilja, kot se pretaka iz javnega v zasebno, kjer se vzpostavlja kot spomin. Feministično poslušanje in artikulacijo vsega naštetega.
Leta 2019 pa je izšel album z elektroakustično opereto z naslovom Gospa, tega v realnosti ni. Česa ni v realnosti?
Ta kompozicija je nastala iz točno določe nega terenskega zvočnega posnetka. Neka ženska, brezdomka, je stala pri stavbi pošte na Slovenski cesti v Ljubljani, nato tudi v stavbi. Vsake toliko je kaj rekla na glas. Šla sem mimo, ravno sem snemala zvočno krajino mesta in snemanje je zajelo njeno zvočenje. Ker pa je ves čas ponavljala, gospa, tega v realnosti ni, me je tako kot vas zaintrigiralo, česa ni v realnosti. Suverenost, ki jo je izražal njen glas, in njena dikcija sta bili tako izraziti in osupljivi, da je v nekem trenutku zavzela mesto osrednje govorke na javnem področju. Izvedeti, česa v realnosti ni, in to izvedeti od nje, je postalo neskončno pomembno. Obstala sem. Potrpežljivost je pri terenskem snemanju urbanega okolja tako ali tako nujna, se pa družba slej ko prej zazvoči v vsem svojem bistvu in širini. In tako je ponavljala, pravzaprav dopovedovala, da nečesa v realnosti ni, nagovarjala je mimoidoče, skrajno resno jim je želela dopovedati, njena dikcija je posedovala en tak »hej, zbudite se!« trenutek. Naposled se je obrnila k mimoidočemu paru in ženski, ki se je oklepala svojega partnerja, skupaj s premolki rekla: »Gospa, tega v realnosti ni … da bi bil kelnar nekomu … menedžer.«
Kako so nastajali Preslišani fragmenti zvoka?
Kolikor pomnim, so nastajali počasi in hkrati silovito. Bilo je neznosno vroče poletje, zrak je, skupaj z ljudmi, kar obstal, bili so nekakšni gertrudesteinovski tedni repeticij in monotonosti, a žareče monotonosti kot sile, ne dolgočasja, medtem pa se mi je ves čas v mislih ponavljala nova zvočna fraza, ki sem jo zapisala, nato pa se je, še vedno na papirju, začela v sunku razvijati v daljšo kompozicijo.
Vaše glasbilo je tudi violina. Kako se vklaplja v vaše nastope?
Vedno je nekako ob meni, četudi le redko z izrecno prisotnostjo. Za kompozicijo Gospa, tega v realnosti ni, recimo, je bila nujna. A tako kot pri drugih delih ne izhajam iz forme ali »orodij«, ki bodo v ustvarjanju uporabljena, temveč obratno, ideja oziroma misel, ki jo želim artikulirati, določi tako formo kot inštrumente, ki jo bodo posredovali. Na splošno pa bistveno raje pišem oziroma komponiram, kot pa nastopam.
Ste umetniška vodja mednarodnega festivala Topografije zvoka. Za kakšen festival gre?
Gre za festival zvočnih umetnosti. Nastal je iz vsaj dveh razlogov. Eden je gotovo ta, da sem se v svojem interesu za glasbo srečala z ogromno deli in avtoricami, ki bi jih želela bolje spoznati, njihovo ustvarjanje bolje razumeti. Drugi pa je gotovo ta, da sem prevečkrat slišala komentar, da problem ni v tem, da avtoric ne bi želeli povabiti, ampak da jih preprosto ni. No, so.
Leta 2018 ste postali finalistka za evropsko nagrado Palma Ars Acustica. Kaj je pripomoglo k temu?
Predvidevam, da predvsem oziroma izključno kakovosti kompozicije in umetniškega koncepta, ki ju je komisija nagradila.
/…/
Andrej Lutman
