24. junij 2024
Ponedeljek, 17. junija 2024. Zvonovi bijejo osmo uro zvečer. Občinstvo, ki je prišlo na koncert, se radovedno razgleduje po bogato okrašeni notranjosti cerkve Marijinega oznanjenja in pri tem čaka, kaj bo – tisti, ki so to že ugotovili, pa v pričakovanju pogledujejo navzgor. Nenadoma se kot nebeški glas s cerkvenega kora zaslišijo akordi znamenitega Brucknerjevega moteta, Locus Iste. Namen te skladbe ni le obeležitev 200. letnice rojstva tega velikega sakralnega skladatelja, temveč hkrati predstavlja tudi veličastno uverturo v to, kar sledi – dobro uro trajajoč skupni koncert Vokalne skupine Ivana Cankarja in gostujočega Komornega zbora Glasis, ki z božansko lepo glasbo uspeta napolniti vsak kotiček te znamenite frančiškanske cerkve.
Vokalna skupina Ivana Cankarja je nastala leta 2016 na pobudo Jerneja Rotarja in Uroša Menegattija. Ljubiteljska zasedba je v želji po skupnem muziciranju in druženju svojo pot začela kot oktet, ki so ga sestavljali mladi fantje, bivajoči v ljubljanskem dijaškem domu Ivana Cankarja. Vodstvo je kasneje prevzel dirigent in skladatelj Tom Varl, ki zbor vodi še danes. Njihova koncertna dejavnost je pestra, saj od ustanovitve naprej redno koncertirajo v Sloveniji in tujini. Poleg tega sodelujejo v različnih projektih ter se udeležujejo tekmovanj, kjer njihovi nastopi žanjejo resnično sijajne uspehe.
Skupina izvaja predvsem dela slovenskih skladateljev, saj je njihovo temeljno vodilo publiki prikazati vrednost in lepoto, ki jo vsebuje slovenska glasba, pri tem pa spodbujati mlade skladatelje, da bogatijo slovensko glasbeno zakladnico moškega zborovstva. Njihov zadnji projekt je bilo snemanje enajstih novonastalih skladb izpod peresa slovenskih skladateljev najmlajše generacije, ki so jih premierno izvedli junija 2022. Skladbe so nato čez leto dni pristale na zgoščenki Ti meni svetlo sonce, poimenovani po eni od skladb v zbirki.
Z zborovodjo Vokalne skupine Ivana Cankarja, Tomom Varlom, sva po koncertu tudi spregovorila nekaj besed:
Za začetek: kakšni so občutki po koncertu? Bi rekel, da je bil uspešen?
Glede na to, da se je konec aprila menjala zasedba in da smo imeli skupaj le malo vaj, bi rekel, da je bil koncert fenomenalen. Fantje niso pokazali samo tehničnih zmožnosti in napredka, ki so ga naredili; rečem lahko, da so na odru pustili srce.
V času zborovskih vaj si se moral pripravljati še na svoj magistrski koncert na Danskem. Kako si združil obe zadevi?
Ko sem šel na Dansko, smo precej časa razmišljali, na kakšen način bi delali naprej. Iskali smo različne možnosti, kako napraviti zadevo najlažjo za vse. Na koncu smo se odločili, da fantje najprej vadijo sami s korepeticijami in se skladbe naučijo samostojno, konec maja (ko magistriram) pa pridem jaz in imamo še nekaj vaj skupaj. Vse se je izšlo zelo dobro, kljub temu, da je bilo včasih tudi nekoliko stresno. Zelo vesel sem, da sem imel po svojem magistrskem koncertu in drugem obštudijskem stresu končno še koncert s svojim najljubšim zborom. V tem smislu je šlo tudi za nekakšno sprostitev.
Katere vokalne tehnike in znanja si prinesel s svojega študija na Danskem?
Zelo vesel sem, da lahko vsa znanja, ki jih pridobim med študijem, takoj prenesem na pevce in jih preizkusim v praksi. Veliko stvari, ki sem se jih naučil na Danskem, uspešno deluje tudi na Slovenskem. Trenutno raziskujem gestikulacijo prstov, kar sem spoznal na izmenjavi pri Grete Pedersen. Komaj čakam, da grem sedaj za dve leti še v Oslo in tam nadaljujem z učenjem.
Kako pa bi primerjal zborovsko sceno na Danskem in v Sloveniji?
Na Danskem imajo dokaj bogato zborovsko kulturo, a je veliko stare glasbe zaradi protireformacije uničene. Tako se je njihova zborovska kultura lahko razvila šele v času baroka in klasicizma. Pri nas je tradicija petja drugačna, saj je že samo ljudsko večglasje zelo razširjeno. Tam tega ni – najbolj sem pogrešal, da se v gostilnah nikoli ne razvije spontano prepevanje, kot pri nas. Stvar se pri njih začne, ko v roke vzamejo note, in konča takrat, ko jih odložijo.
Prav tako so pri nas ljudje navajeni trdega dela in zbor ne predstavlja le sprostitvene, prostočasne dejavnosti, temveč so pripravljeni tudi garati za dosego določenih rezultatov. Lahko povem o izkušnji, ko sem precej šokiral danske pevce s tem, ko sem jih ustavil po dveh taktih neke skladbe in jim naročil, na kaj morajo biti pozorne posamezne vokalne sekcije. Tudi z vokalno tehniko se pri njih ne ukvarjajo. Upevanje je zanje le ogrevanje glasu, sam pa ga pojmujem kot način za doseganje praktičnih rezultatov.
Res pa je, da je Danska začetek Skandinavije, kar pomeni, da je tudi za njihove zbore značilen t. i. »Skandinavski zvok« – čist, kristalen in jasen zvok. Prav tako imajo na Danskem veliko različnih zborov, česar pri nas ni. Poslužujejo se barbershopa, veliko je pop-jazz zborov in zborov, ki se ukvarjajo z ljudsko glasbo, seveda pa imajo tudi kopico profesionalnih ter amaterskih zborov. Veliko dajejo tudi na otroške zbore, otroci pa imajo poleg skupinskih vaj vsak teden še individualen pevski pouk. Dekleta se v glavnem pripravlja na koncertno, fante pa na cerkveno zborovsko petje. Dobra stvar tega je, da na Danskem moških pevcev nikoli ne zmanjka, česar bi si pri nas samo želeli.
V goste Vokalne skupine Ivana Cankarja je prišel komorni zbor Glasis, ki že deseto leto uspešno deluje pod okriljem zborovodje Ernesta Kokota. Ta se je, nezadovoljen z zborovsko sceno v lokalnem okraju (Ptuj) , leta 2013 odločil ustanoviti svoj zbor. Od takrat dalje se skupaj nenehno trudijo izvajati najširšo paleto zborovske glasbe vseh stilnih obdobij. Zbor se redno udeležuje tekmovanj in sodeluje pri različnih projektih ter seminarjih, s čimer so se uveljavili kot zasedba z visokim glasbenim nivojem.
Zbor je izvedel šest izjemnih sakralnih del; med njimi so se s skladbo Os Justi še enkrat sami poklonili letošnjemu jubilantu, skladatelju Antonu Brucknerju. Ernest Kokot, dirigent zbora Glasis, je bil zelo vesel, da so imeli možnost sodelovanja z Vokalno skupino Ivana Cankarja, s katerimi se poznajo že od prej. »Koncert je bil všečen in zelo smo navdušeni, da smo spet v Ljubljani, kjer ne nastopamo tako pogosto.«
Zbor, v katerem poje tudi vsa njegova družina, je trenutno v koncertnem obdobju, saj je bil ta koncert že njihov tretji v enem tednu. »Sledi še en, po poletju pa začnemo z novo sezono. Z Vokalno skupino Ivana Cankarja si želimo še nadaljnjih sodelovanj in se veselimo vašega obiska na Ptuju,« je še dodal.
Vokalna skupina Ivana Cankarja je na koncertu izvedla skoraj same novejše skladbe slovenskih skladateljev mlajše generacije. Izvedeni sta bili tudi dve skladbi še enega letošnjega jubilanta, skladatelja Mateja Kastelica – Ave Maria in Popotnica, pri čemer je slednja bila deležna povsem krstne izvedbe. Ko sem ga povprašal o njegovih delih, mi je odstrl zaveso za svojim skladateljskim procesom:
S Tomom sodelujeva že več let in se pred izvedbo, torej že med samim kompozicijskim procesom, srečujeva ter dopolnjujeva. Pri tem si odstirava poglede na izvedbo in kompozicijo ter skupaj osnujeva celoto. Krasno je, da prihajava iz iste »šole«, saj imava tako v ozadju isto estetiko (Čopi, Grassi). Včasih sva en do drugega tudi stroga, a vedno iskrena. Večkrat kaj zaigrava na klavir in poskrbiva za izvedbe v duetih ali tercetih, saj se le tako lahko dokončno izkristalizira posamezna ideja. Veliko je preizkušanja – tudi za skladbi Ave verum in Popotnica je šlo kar nekaj večerov. Skladbe nato pridem poslušat tudi na vajo, saj sem rad priča njihovi izvedbi, še preden jih slišim na koncertnem odru.
In kaj meniš o koncertu? Kako pa si zadovoljen z izvedbo svojih skladb?
V splošnem bi izpostavil prvi del koncerta. Ta me je nagovoril z mešano zvočnostjo in je s tem poskrbel za cel spekter barvne raznolikosti. Hkrati s tem nas je pripravil na drugi del koncerta, v katerem smo se z manjšim številom skladb spustili v intimo moške izpovednosti. To je sestavljal resnično premišljen program, v katerem je skladba Ave verum corpus Sama Hudeta predstavljala dramatični vrhunec, na koncu pa smo s Popotnico dali popotnico publiki in jim pokazali, da vrata nikoli niso zaprta in da se popotnik lahko vrača.
Glede zvoka se sliši, da se je zamenjala zasedba – lahko bi rekli, da se je zbor »levil«. V tem smislu gre za nov inštrument, ki s sabo prinese tudi nov potencial. Res pa je, da so moje skladbe pisane z natančnim premislekom glede akustičnega prostora, kar pomeni, da so šele na današnjem koncertu v cerkvi prišle do polnega izraza. Z današnjo krstno izvedbo Popotnice sem zadovoljen, kljub temu pa si želim, da bi bila skladba peta tudi spontano – napisana je bila namreč za »ljudsko« petje, t. j. brez dirigenta.
S čudovito in srce parajočo Popotnico ter dodatkom, ki je oba zbora povezal v eno, je občinstvo v cerkvi Marijinega Oznanjenja pričakal lep in svečan konec. Zbora sta za svojo popotnico prejela dolg in bučen aplavz. Da pa ne bo popotnica bogata le za obiskovalce koncerta in nastopajoče, naj tudi bralcem namenimo to prelepo pesnitev, da ogreje srce in bodri vsakogar ob odhodu ljubljene osebe.
Popotnica (besedilo France Balantič)
Naj še enkrat se zgubim
v vranje ti oči in lase,
Naj v dlaneh se umirim
kot metulj v tišini jase.
Ne odreci ust medice
in ne mešaj je s solzami,
naj ne bo ti temno lice
kakor jelša nad vodami!
Smej se, ko bom šel od tod,
da popotnica bogata
bo spomin in moč za pot,
ki spet vodi ti pred vrata.
Til Dečko
