Pogovor Portret

Miha Grmek Seražin, klarinetist

IZ ARHIVA, Glasna, letnik 46, št. 2 (april 2015)

Prihaja iz Ajdovščine, star je 14 let, obiskuje 9. razred Osnovne šole Danila Lokarja v Ajdovščini in 6. razred klarineta ter diatonične harmonike. Njegov prvi profesor je bil – in je še danes – Zoran Lupinc. Le-ta ga je vpeljal v svet diatonične harmonike na Glasbeni šoli Ilirska Bistrica, kjer je tudi edini uradni program za to glasbilo na Primorskem. Klarinet se je začel učiti pri prof. Miroslavu Paškvanu, zadnji dve leti pa ga poučuje prof. Branimir Trifković na glasbeni šoli v Ajdovščini. Njegov glavni cilj je študij klarineta na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana. Z diatonično harmoniko je nekoliko drugače, saj v Sloveniji ni šolanja na srednji stopnji. Moral bi na Dunaj, tam pa je le program ljudske glasbe, kar ga ne zanima. Čeprav ne dela razlik med glasbiloma, je dal prednost – tudi zaradi boljših študijskih možnosti – klarinetu. Ne da diatonični harmoniki namenja manj pozornosti, le želi si izvajati repertoar resne glasbe. »Po teoretičnih izsledkih naj bi se razvoj diatonične harmonike začel v ‘klasiki’, vendar ta v resni glasbi ni tako razvita, kot je klarinet,« pravi nadarjeni glasbenik, ki se udeležuje tekmovanj. Glede igranja harmonike mu največ pomenita uvrstitvi na tekmovanjih Svirél in TEMSIG, ki imata izdelan tehten program za klasično glasbo tudi z diatonično harmoniko. Na Svirélu se je z zlatim priznanjem uvrstil med finaliste, na TEMSIG-u pa je prejel zlato priznanje in prvo nagrado. Lani se je začel udeleževati tudi tekmovanj s klarinetom (Petar Konjović v Beogradu, Emona v Ljubljani, Città di Carlino v Italiji in Anton Eberst v Novem Sadu) in tudi tukaj posega po visokih uvrstitvah. Zdaj se s komorno skupino pripravlja na tekmovanje TEMSIG. Vpet je v lokalno kulturno življenje Ajdovščine: muzicira na prireditvah, igra pri predstavah, na obletnicah kulturnih ustanov ter kot solist sodeluje z NOVA filharmonijo. Vsakdan, razpet med šolo in glasbo, mu razbremeni psiček plemenite pasme cavalier king charles španjel, ki mu je ime Archie.

Zakaj daješ prednost klarinetu?

Ko sem se odločal za inštrument, me je močno pritegnil klarinet, in to zaradi svojega specifičnega zvoka. Zanima me komorno muziciranje in klarinet je veliko primernejši kot harmonika. Prišlo je do prilagajanja. Harmonika je na drugem mestu, kar pa ne pomeni, da bo izključena iz mojega življenja.

Kakšna je tvoja izkušnja s tekmovanji?

Prva leta so mi bila tekmovanja izziv in so mi dajala motivacijo za vztrajno delo. Čutil sem večji pritisk kot na navadnem nastopu. Zahteva se drugačen, zelo natančen pristop k izvajanju. Vsako tekmovanje je zelo dobrodošla izkušnja. Komisija te ocenjuje in to zahteva določeno delo. Soočaš se s tremo in se učiš, kako jo obvladovati. Primerjaš se lahko z drugimi tekmovalci. Sčasoma mi je postalo jasno, da je katero koli občinstvo moja komisija in da sem vedno odgovoren, da izvedem čim boljši nastop. Sicer pa so tekmovanja tudi priložnost za spoznavanje novih prijateljev, druženje in veselje.

Kakšen je tvoj delovni dan?

Vsak dan vadim, nekoliko več klarinet kot harmoniko, ker sem z njim začel pozneje in moram vanj vlagati še več truda. Največkrat imam naslednjo metodo: 30 minut igram klarinet, potem 15 minut harmoniko in to ponavljam toliko časa, da se mi nabere nekaj ur dela. Tako pridobim kondicijo za nastavek, medtem ko vadim harmoniko, pa se mi odpočijejo usta. Klarinet igram do tri ure dnevno, harmoniko pa uro ali dve. Med 15. in 20. uro je čas za glasbo, sledi učenje tekoče snovi za šolo, zatem sprostitev pred spanjem.

Kaj so tvoji sprostitveni hobiji?

Najraje si nadenem slušalke in poslušam glasbo. Pritegneta me sodobna kompozicija in vsa klasična glasba: John Cage za klavir, za lahkotno poslušanje mi ustreza Mozart, zelo rad imam Bacha in Wagnerja, rad pa si tudi preberem kakšno Nietzschejevo delo. Zanimata me kompozicija in filozofija. Imam veliko glasbenih idej, ki jih poskušam sestaviti v celoto. Na konservatoriju bo Glasbeni stavek moj stranski predmet.

Kakšno mesto ima glasba v tvojem življenju?

Glasbo sem začel igrati, ker je lepo zvenela. Potem sem se začel spraševati, zakaj sploh obstaja. Zdi se mi, da je pripomoček za izražanje samega sebe. Kot izrazilo omogoča veliko svobode in ima veliko več možnosti kot druge umetnosti, ki so omejene z besedami ali črtami, zato si jo lahko vsak razlaga po svoje. Vsaka stvar ima namen in tudi glasba ga ima.

Kdo so tvoji vzorniki?

Težko govorim o vzornikih. Če imam določene vizije glasbe, jih nimam za eno samo glasbilo, ampak gledam širše. Zanimiveje se mi zdi poslušati eno skladbo v izvedbi različnih izvajalcev kot pa obratno. Lahko rečem, katera skladba se mi zdi dobra, težko pa rečem, kateri glasbenik jo izvaja bolje. Moj vzornik ni ena oseba, ampak združitev številnih lastnosti v eno idejo, ki jo imam. Od vsakega vzamem tisto, kar me najbolj zanima, in iz tega črpam navdih.

Metka Sulič

Članek je bil objavljen v reviji Glasna, letnik 46, št. 2 (april 2015)