IZ ARHIVA, Glasna, letnik 42, št. 5 (oktober 2011)
Mešani mladinski pevski zbor Veter je bil ustanovljen leta 1989 na pobudo društva Glasbena mladina ljubljanska. V njem prepevajo dijaki ljubljanskih gimnazij in srednjih šol. Zbor so od ustanovitve naprej vodili dirigenti Marko Vatovec, Mihaela Pihler in Matjaž Barbo. Od leta 1993 ga je vodila Urša Lah, s katero je zbor osvojil kar nekaj lovorik na zborovskih tekmovanj, leta 2009 pa je vodenje prevzela mlada zborovodkinja Tereza Podlogar. Zbor je sodeloval tudi s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija in Big Bandom RTV Slovenija.
Mladinski zbor Veter sem obiskala kar na vaji v stavbi Šentjakobskega gledališča na Krekovem trgu, v drugem nadstropju, prva vrata levo, kjer se vsak torek ob 19 h in vsak petek ob 16 h redno srečujejo. Na svoje oči sem se hotela prepričati, ali tudi živo zvenijo tako ubrano, ali točno prihajajo na vaje in ali so res tako mladi, kot govorijo, da so. Pričakala me je kopica nasmejanih, vedrih obrazov pripravljenih na pogovor in sodelovanje.
Pravite, da so v zboru dobrodošli vsi dijaki srednjih šol in gimnazij. Ali mi lahko zaupate, iz katerih šol prihajate?
Pevci se v odgovorih dopolnjujejo: »Gimnazija Poljane, Gimnazija Bežigrad, Srednja zdravstvena šola, Gimnazija Jožeta Plečnika in Gimnazija Vič.«
Kako potekajo vaše tedenske vaje?
Rok Bezlaj: Najprej se zberemo pred sobo, v kateri imamo vaje, in malce pokramljamo. Vaja se začne z upevanjem (različne vaje za ogrevanje prepone, izenačevanje vokalov … ) in kolikor imamo vaje zelo zgodaj, telo ogrejemo z gimnastičnimi vajami. Precej časa namenimo vaji posameznih glasov preden skladbo zapojemo skupaj.
Ali mi lahko opišete, kako poteka študijski proces učenja nove skladbe?
Kaja Belko: Najprej razdelimo note in glasno preberemo besedilo, še posebej če je v tujem jeziku (»… pa tudi če je v slovenskem,« se oglasi iz zbora). Posamezno po glasovih nekajkrat ponovimo vsak svojo melodijo- Temu pravimo da korepetiramo in potem zapojemo skupaj.
Rok Gregorič: Ko se vsaj približno naučimo vsak svoj glas, zapojemo vsi skupaj, iščemo prave harmonije in poizkušamo najti zven celotne pesmi.
Rok Bezlaj: Včasih vadimo tako, da pojemo dvoglasno: tenor in bas ali alt in sopran. To je dobro tudi zato, da veš katero linijo poje drugi glas in se tako lažje orientiraš v celotni skladbi.
Mladinski zbor Veter je večkrat gostoval v tujini in se redno udeleževal tekmovanj izven Slovenije. Kje vse ste že bili in ali se boste v kratkem odpravili na kakšno daljšo pot?
Tereza Podlogar: Z Vetrom smo nastopali v Belgiji, Prevezi (Grčija), Corku (Irska) in v Nemčiji. Odkar sem prevzela vodenje zasedbe, smo v tujini gostovali lani decembra. Na povabilo organizatorjev smo se udeležili revije študentskih zborov v Novem Sadu. Imeli smo dva nastopa in predstavljali slovensko ljudsko pesem ter še nekaj drugih skladb z našega repertoarja. V tej sezoni bomo pripravili tri koncerte v Ljubljani. Nastopili bomo v ciklu koncertov Glasbene mladine ljubljanske: Prisluhnimo v Križankah (23. marec), oder pa si bomo delili z Vokalno skupino pd(4), ki jo sestavljajo nekdanje vetrovke. Sodelovali bomo na vsakoletnem koncertu Zborovski pevci za zborovske pevce (12. april), na katerem se poleg nas predstavi še en mlad zborovski sestav, ki ga povabimo v goste. Sezono bomo končali 19. maja s 23. letnim koncertom v Stanovski dvorani na Ljubljanskem gradu. Poleg tega je zbor povabljen tudi v Italijo, nastopil bo na Ljubljanskih zborih, v okviru akcije Po Prešernovih stopinjah in še kje …
Kako se pripravite na pomembnejše nastope, koncerte ali gostovanja?
Tereza Podlogar: Navadno imamo dve intenzivni vaji, jeseni in spomladi, na katerih imamo tudi krst novih pevcev. To je tista priložnost, ob kateri se pevci spoznajo, se povežejo med seboj in spletejo nova prijateljstva. Pevci se jih vedno veselijo, čeprav vedo, da bosta naporni, da se bodo učili novih skladb vendar imajo kljub temu vedno dovolj časa tudi za druženje.
Ema Bukovec: Intenzivne vaje so super. Ves konec tedna je posvečen petju in takrat se pokaže napredek pri vseh skladbah. Razdelimo se po glasovih in vsak glas ima svojega korepetitorja, tako da se posvetimo problemom posameznih glasov. Zvečer imamo druženje, na katerem je ves zbor skupaj. Mislim, da je razumevanje v zboru zelo pomembno, saj se v skladbah zelo pozna, ali se znamo poslušati.
Rok Gregorič: Najlepše pri intenzivnih vajah je, da spremenimo okolje in vnesemo sveže poglede tudi v glasbo. Povežemo se v zbor ne samo kot pevci, ampak tudi kot ljudje.
Tilen Mele: Veliko se ukvarjamo tudi z vokalno tehniko. Poleg dirigentke z nami delajo tudi korepetitorji in tako ima vsak možnost za individualne ure z njimi. Med vajami ima vsak, ki to želi priložnost, da razreši svoje vokalno-tehnične probleme.
Tereza Podlogar: Tudi korepetitorke, ki z nami sodelujejo, so nekdanje pevke Vetra.
Tilen Mele: Enkrat v Vetru, vedno v Vetru. (Smeh.)
Zakaj pojete v pevskem zboru? Kdo ali kaj je bilo tisto, kar vas je pritegnilo k izvajanju zborovskih pesmi?
Ema Bukovec: Povabila me je sošolka, ki sicer ne poje več pri zboru. Že od nekdaj rada pojem. Tu pri zboru je dobro, ker izpopolniš tehniko petja in se naučiš pravilno peti s prepono. Dobri komadi so. Ko zapojemo skupaj in vse zazveni, je res »ful« dobro. Fina družba je, imamo se fajn, vse se meša z glasbo … Po tej strani dobiš tudi več glasbene razgledanosti in lahko res uživaš na vajah.
Nika Goršič: Mene je pripeljala Ema. Od osnovne šole že pojem v zborih in ko sem prišla v Ljubljano, sem iskala kaj v zvezi z glasbo. Tako sem na Emino povabilo opravila avdicijo in pristala tu.
Kaja Belko: V osnovni šoli sem pela v zboru, potem sem šla naprej na gimnazijo Poljane, tam pa niso imeli zbora. Tako sem se eno leto dolgočasila, potem pa me je nekdo povabil v Veter, ker so iskali nove pevce, in sedaj tu pojem.
Ema Vintar: V šoli sem videla oglas za avdicije, in to me je pritegnilo, tako da sem iskala nekoga, ki bi šel z menoj. Sošolka se je z mano sicer udeležila avdicije, vendar zbora potem ni več obiskovala. Jaz sem vztrajala naprej predvsem zato, ker sem v internatu v Ljubljani petje pogrešala, saj sem v osnovni šoli vedno pela v pevskih zborih.
Rok Gregorič: Jaz v nasprotju z drugimi nisem imel nobenih izkušenj s petjem. Bil sem s kolegom na kavi, potem pa je mimo prišla njegova kolegica in ga povabila v Veter. Blazno sem se smejal, ker sem imel v glavi sliko, kako bo držal neko lučko in pel z majhnimi otroki. Zdelo se mi je zabavno in rekel mi je: » Pa pridi še ti!« Rekel sem: » Zakaj pa ne. Saj nimam kaj izgubiti.« Bom pa prišel sem in rekel: »Hvala, lepa avdicija je bila.« Po avdiciji zborovodkinja ni mogla reči, da dobro pojem ali da imam posluh, rekla pa je, da sem muzikalen (taka lepa beseda). (Smeh.) Potem pa ni bilo možnosti, da bi rekel, da ne bom hodil na vaje, ampak smo vajo že začeli, tako da sem se sprijaznil z dejstvom, da pač pojem v Vetru.
Vid Humer: Jaz sem šele danes opravil avdicijo, prišel pa sem iz Mladinskega zbora Glasbene matice.
Žiga Lesar: Že lani sva imela z Rokom načrte, da se pridruživa pevskemu zboru. On se je za to odločil, jaz pa sem počakal še eno leto. Letos sem po enajstih letih končal nižjo glasbeno šolo in sem se odločil, da se bom še naprej ukvarjal z glasbo. Prišel sem prejšnji teden, tako da si še nabiram izkušnje.
Rok Bezlaj: Končal sem nižjo glasbeno šolo in igral v orkestru, potem pa se mi je po eni strani glasba uprla, po drugi strani pa sem jo pogrešal. Sošolka Ana me je povabila v Veter, tako da sem opravil avdicijo, dirigentka me je umestila v določen glas, predstavljena mi je bila vokalna tehnika in potem sem po opravljeni avdiciji ostal na vajah in postal del Vetrove družbe. Ne obžalujem, da sem ostal na vaji. (Smeh.)
Gašper Divjak: Jaz sem danes opravil avdicijo. Nikoli še nisem pel v zboru. Upam, da bo lepo tukaj. Povabila me je pevka iz zbora, Kaja Belko.
Tilen Mole: Pred tremi leti sem se začel ukvarjati z glasbo,igrati kitaro, z željo po spoznavanju vokalne tehnike pa sem prišel sem. Tu sem spoznal, da petje v zboru ni samo vokalna tehnika, ampak tudi »fajn« druženje, »fajn« skladbe, naučiš se veliko novih stvari. Je del nove izobrazbe − enajsta šola.
Urša Kržič: Za avdicijo sem izvedela prek facebooka. Prav takrat sem iskala zbor, v katerem bi lahko pela naprej.
Tereza Podlogar (dirigentka in nekdanja pevka zbora Veter): Vedno sem pela v zborih (cerkvenih) in petje mi je bilo v užitek. Potem sem proti koncu srednje šole na koncertu prvič slišala za zbor Carmina Slovenica. Takrat sem bila zelo navdušena, da lahko mladinski zbor, pravzaprav mladi, tako poje, ker prej tega še nisem doživela. Potem sem iskala kak zbor v Ljubljani na tako visoki ravni, pa so mi priporočili Veter, ki ga do takrat nisem poznala. Tako sem ostala, ker me je posrkalo vase in na podlagi teh izkušenj sem se tudi odločila, da bom glasbo študirala in se z zbori ukvarjala še naprej.
Česa se na vajah in koncertih najbolj veselite?
Rok Bezlaj: Vedno je olajšanja po nastopu in pogovora o nastopu: kaj je bilo prav in kaj narobe. Občutek, da lahko napreduješ še naprej, da še ni vse končano in da lahko poslušalce napolnimo z energijo in veseljem.
Rok Gregorič: Že samo peti nam je lepo, zato nas je večina tu. Glavni cilj je peti skupaj. Ko pridemo tresočih se rok na oder, nas je najprej mogoče malo strah, potem se vse razreši in ko se sprostimo, lahko pojemo tako kot na vaji ali še bolje. Če nas potem občinstvo počasti z aplavzom, je še toliko lepše, saj dobimo potrditev, da smo res zelo dobri. No, potem kasneje v pogovorih z dirigentko mogoče izvemo, da nismo bili tako zelo dobri, da pa bomo prihodnjič še boljši. To je ta cikel, ki se ponavlja, vsekakor pa nas vsak koncert napolni z zadovoljstvom.
Ali se srečujete tudi v prostem času?
Rok Bezlaj: Večinoma smo prijatelji. Tisti, ki se že dolgo poznamo, se družimo tudi v prostem času, ne samo po vajah.
Urša Kržič: Tudi tisti, ki smo se spoznali tukaj, gremo včasih na pijačo. Dobili smo se tudi med počitnicami, ker pogrešamo družbo in pevske vaje. Redno se dogaja, da na teh druženjih tudi kakšno zapojemo.
Kako skrbite za glasove, da ostanejo v formi za prepevanje na vajah in koncertih?
Iz različnih strani zbora: »Surova jajca vsako jutro. Suhe slive. Granobil − to so take majhne tabletke, skoraj brez stranskih učinkov, vendar se pred uporabo kljub temu posvetujte z zdravnikom ali farmacevtom.« Kaj pa pripomore k čisti intonaciji? »Za intonacijo pa najbolj pomaga zbranost.« (Smeh.)
Rok Gregorič: Po navadi nimamo problemov z glasovi, redko se zgodi, da komu »poči« glas, mogoče samo na intenzivnih vajah. Med samimi vajami nimamo večjih problemov, pazimo samo toliko, da se ne »deremo«. Za zdaj se še ni zgodilo, da bi morali nastop odpovedati, ker bi polovici Vetra zmanjkalo glasu.
Rok Bezlaj: Veter vedno piha. (Smeh.) Ko spoznaš vokalno tehniko, avtomatično uporabiš prepono za »dretje«.
Tereza P.: »Zelo vesela sem, ko vidim, da je tisti, ki na začetku ni preveč obetal, na vajah zelo navdušen, hoče napredovati, želi veliko vaj, ur vokalne tehnike … S takimi je res užitek delati.
Kje lahko dijaki izvejo za vaš zbor, kje ste vi izvedeli zanj in kako se vam lahko pridružijo?
Ema Bukovec: Zelo veliko je odvisno od osebnih poznanstev. Če koga poznamo in vemo, da bi ga petje v zboru zanimalo, ga povabimo zraven. Danes smo imeli promocijski nastop na Gimnaziji Vič, na njem pa smo delili letake in predstavili naš zbor. Imamo tudi internetno stran, na facebooku svoj profil, na »svojih« šolah delamo reklamo, tako da nalepimo kakšen plakat, v Čopovi ulici v Ljubljani delimo letake …
Rok Gregorič: Kmalu bomo imeli tudi seksi novo spletno stran, ki bo izžarevala veličino našega zbora in bo mogoče pritegnila kakšnega »surferja« v naš zbor. Lahko pa najdete tudi nekaj naših posnetkov na Youtubeu. Mislim, da je mogoče zvedeti za Veter, če hočeš.
Vprašanje dirigentki: Kako poteka avdicija in kakšne kvalitete iščete pri novih zboristih?
Tereza Podlogar: Sprejmemo vse, ker verjamem, da se vsak lahko še razvije. Sem zelo vesela, ko vidim, da je tisti, ki na začetku ni preveč obetal, na vajah zelo navdušen, hoče napredovati, želi veliko vaj, ur vokalne tehnike … S takimi je res užitek delati. Kar zadeva kvalitete, so zame najpomembnejše zbranost, uživanje v glasbi in sposobnost za spremljanje dogajanja, da si zapisujejo v note, se ukvarjajo sami s sabo, premišljujejo, kaj je za njih njihov glas najboljše. Kvaliteta, ki je najpomembnejša, pa je navdušenje. Če je navdušenje, je mogoče vse.
Z enakim vprašanjem se obračam še na preostale člane zbora. Kako poteka avdicija pevskega kandidata?
Rok Gregorič: Avdicija ni strah in trepet, čeprav zveni kot blazen test, na katerem polovica ljudi pade in si srečen, če ga narediš itd. … Figo. Avdicija je samo zato, da zborovodkinja ugotovi, ali imaš osnovno mero posluha in v sebi možnosti za izoblikovanje v zborovskega pevca. Pred avdicijo ni potrebno poznati glasbene teorije, tehnike petja ali not, samo velika mera navdušenja je potrebna in najverjetneje boš v zbor sprejet.
Gašper Divjak (ki je prav takrat opravil avdicijo): Malce sem še pretresen. (Smeh.) Hecam se. Nič ni hudega. Zborovodkinja je zelo prijazna in vse teče gladko. Tudi jaz nimam nobenega znanja, pa je bilo vse v redu. Moral sem zapeti eno pesmico, in že je bilo avdicije konec.
Vid Humer: Zborovodkinja preveri obseg glasu in tako sem bil uvrščen med baritone.
Kakšen program izvajate in kakšni so vaši cilji?
Tereza Podlogar: Želim izbrati čim bolj raznolik program, tako da vsaka generacija, ki pride v Veter, spozna različna glasbena obdobja: renesanso (spoznajo madrigal in motet), sodobno glasbo, slovenske ljudske pesmi (te imajo zelo radi), pesmi drugih narodov, črnske duhovne, popularne skladbe. Pester program ima v ospredju skladbe 20. stoletja, da spoznajo zvočni svet sodobne glasbe, ki je drugačen, zato jim ga poskušam približati. Mislim, da zelo lepo sprejemajo tovrstno glasbo. Po eni strani je težko izbirati program. Največ časa za to je poleti, vendar hkrati tudi ne veš, kakšno zasedbo boš imel, kakšno bo razmerje med glasovi. Poleti izberem različen program, vendar potem še kaj spremenim glede na možnosti. Brez dvoma so okusi pevcev različni. Danes na primer so nekateri na nastopu na Gimnaziji Vič želeli prepevati francosko renesanso, drugi so rekli, da ni primerna … Nekatere skladbe pa so všeč prav vsem.
Kaja B.: »Čas na vajah ne mineva v urah, ampak teče v pesmih.«
Kdo so vaši glasbeni idoli in kaj poslušate v prostem času? Kateri so vaši najljubši zborovski skladatelji?
Z različnih strani prihajajo odgovori. Moj pogled je bil namenjen Kaji, oblečeni v majico Janice Joplin in z raznobarvnimi zapestnicami na rokah. Tudi sama je potrdila, da večinoma posluša rock. Dekleta pravijo, da poslušajo glasbo, odvisno od počutja, ali pa, kar vrtijo na radiu. Rok G. se je izrecno opredelil za klasično glasbo in naštel nekaj znanih kontratenorjev, tenorjev in sopranistk (nisem se posebej pozanimala, ali je namenoma izpustil base in alte), Vid posluša skupino The Beatles, Rok B. Franka Sinatro, Louisa Armstronga, rock in punk, Gašper elektroniko in Tilen metal s finskimi vzorniki. Med sodobnimi zborovskimi skladatelji so dekleta enoglasno izbrala Thomasa Jennefelta od slovenskih skladateljev pa so jim všeč Mojca Prus, Jakob Jež in Alojz Srebotnjak. Fantje so se pošalili, da imajo najraje skladatelja Anonimo.
So se v tem času vaj, koncertov in tekmovanj zgodili kakšni omembe vredni »pripetljaji« ki bi jih radi delili s preostalimi?
Rok Bezlaj: Na Ljubljanskem gradu smo imeli letni koncert. Zjutraj se mi je malo mudilo, tako da sem hitro zgrabil koncertno obleko in šele na koncertu ugotovil, da sem pozabil čevlje in vzel preozke hlače. Čevlje so mi starši pripeljali pred koncertom, nastopil pa sem z odpetimi hlačami. Hvala Bogu sem imel dovolj dolgo majico, vendar se na koncertu nisem mogel popolnoma sprostiti. (Smeh.)
Kaja Benko: Bili smo na gostovanju v Novem Sadu in smo stanovali v apartmajih za tri osebe. Apartmaji so imeli nekakšna »čudna« dvojna vrata. Če so se notranja vrata zaprla, jih z zunanje nisi mogel odpreti. Zaradi prepiha so se notranja vrata zaprla in tako smo vse tri ostale zunaj. Ker se nam je mudilo na koncert, smo morale poklicati pomoč in skupaj smo razbili šipo, da smo prišle do svojih oblek, not in ličil, ki smo jih potrebovale na koncertu.
Rok Gregorič: Imamo tudi par tekočih »štosov«. Eden od teh je, da zborovodkinja pogosto opredeli člane zbora kot »ženske, moške in tenor«, včasih celo samo na »ženske in base«.
Kaj bi hoteli sporočiti tistim, ki jih zanima zborovska glasba, vendar do sedaj še niso zbrali dovolj poguma, da bi se kateremu priključili? Zakaj je »fajn« peti v zboru, kot je Veter?
Rok Bezjan: Druženje, glasba, zabava. Največji problem so predsodki, ki se slišijo kot: »Pevski zbor, to ni zame, mi bo vzelo preveč časa.« Ko prideš zraven, vidiš, da je čisto drugače. Je zabavno, pozabiš, da si na vajah, in poješ zato, ker imaš rad glasbo.
Rok Gregorič: Lahko bi rekli nekaj tudi o času. Sedem ur vaj na teden je slišati ogromno. Ampak v resnici sploh ne poješ celotne vaje. Najprej poje en glas in preostali počivajo, potem skupaj izdelujemo posamezne dele. Lahko bi rekli, da gladimo kamen, dokler ne postane biser. Ne število ne razporeditev vaj nista časovna ovira
Urša Kržič: Vaje navadno zelo hitro minejo. Vedno se kaj dogaja, smejimo se, Tereza pove kaj smešnega …
Rok Gregorič: Imamo dovolj časa, da se posvetimo vsakemu novemu pevcu, se naučimo posamezen glas, postavimo skupaj, izpilimo, da na koncu lepo zveni. Ali ni to cilj vsakega zbora? Poleg tega lahko omenim, da zaradi sodelovanja v Vetru na svojih šolah lahko prosimo za status umetnika in ga tudi upravičeno dobimo zaradi vseh vaj, nastopov in koncertov.
Kaja Benko: Čas na vajah ne mineva v urah, ampak teče v pesmih. Najprej izdelujemo eno pesem, potem naslednjo in sploh ne opaziš, kako mineva čas.
Čas je tudi nam v pogovoru kar prehitro minil. Pevcem sem se zahvalila za pogovor in jim zaželela veliko uspehov na njihovi nadaljnji poti in obilo navdušenja pri njihovem poustvarjalnem poslanstvu.
Ana Erčulj
Članek je bil objavljen v reviji Glasna, letnik 42, št. 5 (oktober 2011)
Dodaj komentar