(iz tiskane izdaje, izid: 20. december 2019)
Marino Kranjac glasbenik, strokovnjak za istrsko ljudsko glasbo, ustanovitelj skupine Vruja in Istran, rojen v Kopru sredi šestdesetih let. Poleg v svojih skupinah sodeluje z domačimi glasbeniki, kot so Ljoba Jenče, Rudi Bučar, Dario Marušić, Šavrinske pupe in ragaconi ter Sounds of Slovenia. Nastopa z italijanskimi skupinami Calicanto, La Sedon Salvadie, Nuestra Signora Ensemble in z mednarodnim orkestrom Le Grand Orchestre des Alpes v Švici. Nekajkrat je zaigral na državni proslavi ob dnevu državnosti. Je reden gost italijanskega festivala FolkEst, pa domačih Druga godba, Lent, festivalov v Kranju, Kamniku in Postojni. Posebej se spominja koncerta z Ljobo Jenče in Janezom Jocifom v Royal Society v Londonu, ob predsedovanju Slovenije svetu EU, pa sodelovanja v predstavi Antigona Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana. Dejaven je na pedagoškem področju. Izvaja glasbene in plesne delavnice ter predstavitve po šolah, vrtcih, v šolah v naravi na Debelem rtiču in za Glasbeno mladino Slovenije. Vzgojil je večino glasbenikov, s katerimi je igral in igra. Je ustanovni član Kulturnega in etnomuzikološkega društva Folk Slovenija, ki mu predseduje.
Ste glasbenik, za katerega bi lahko rekli, da mu je bila glasba položena v zibelko?
Vse do konca osnovne šole sem poletja preživljal pri starih starših v Labinu, ki so živeli še po starem, vsa dela na kmetiji so se opravljala ročno. Nona je dobila elektriko leta 1974. Ob večerih so po delu k starim staršem prihajali sosedje in znanci, ki so znali zapeti na »tanko i debelo«, pripovedovali so si vse mogoče in se zabavali. Na vaških plesih so del večera spremljali ljudski godci, na poroki mojega strica in še na kakšni fešti se je moj bolj zadržani oče prelevil v zvezdo večera. Zelo dobro je igral na istrski mih (dude) in dvojnice ter je vse okoli njega plesalo. Nono in stric sta igrala na mih in istrske sopele. Ljudsko glasbo sem doživljal v naravnem okolju in ob priložnostih. Nič posebnega se mi ni zdela, ker je bila del vsakdanjega življenja.
Katere postaje so bile na vaši glasbeni poti?
Prva postaja je bila Istranova leta 1986, pred tem sem se učil od svojega očeta. Skupina mi je dala, širino in usmerjenost podajanja istrske ljudske glasbe, enakovredno upoštevajoč dediščino vseh avtohtonih narodov v Istri. Po razpadu Istranove v 1988 sem začel intenzivno delati na terenu; igral sem z ljudskimi godci, jih posnel, očarala sta me vijulin in bajs. Obiskal sem vse še živeče godce teh dveh glasbil. Poslušal sem terenske posnetke, LP in kasete z izdanimi posnetki iz arhiva radia Pulj. Sledila je zasedba Pišćaci, nato je bil Tolovaj Mataj, s katerim smo izdali album Stari grehi, nova sramota z ljudsko glasbo celotnega slovenskega etničnega prostora, in bili ocenjeni za najboljši glasbeni izdelek slovenske ljudske glasbe.
Zatem pa je sledila Vruja?
V skupini Vruja se od leta 2001 lahko izražam ne samo kot izvajalec, ampak kot avtor glasbenih priredb. Z njo še ustvarjamo, posneli smo štiri studijske zgoščenke, načrtujemo novo, nastopamo pri nas in v tujini.
Kot zunanji opazovalki se mi zdi Istra čarobna in skrivnostna. Kdo pa so v resnici Istrani?
Tisti domačini, ki se zavedamo svojih korenin, imamo Istro radi kot svoj rojstni kraj, kot mater. Istrani – Istrijani ne moremo biti nacionalisti, poznamo vse skrite kotičke zemlje, kjer živimo, vemo, kako diha, kako je širše povezana z drugimi pokrajinami, občudujemo in smo ponosni na svojo preteklost, trpimo in sočustvujemo zaradi tragičnih dogodkov in se radi družimo ne glede na politična in medijska hujskanja matičnih držav, na območju katerih živimo. Tisti, ki se označujemo kot Istrani – Istrijani, se ne moremo opredeliti kot pripadniki ene nacionalnosti, ker so nas življenjske zgodbe ali še močneje občutek pripadnosti svoji zemlji, in ne državi, oblikovali take, kot smo. Nam je Istra lepa, občutek očaranosti ali nekakšne skrivnostnosti hranimo v svoji intimi in o tem največkrat niti ne govorimo.
Kaj privabi strokovnjake in raziskovalce k proučevanju Istre?
Dialektologi, muzikologi, etnologi, ki so se v preteklosti ukvarjali z Istro, so bili velikokrat politično, nacionalno in ideološko opredeljeni in njihove raziskave niso bile avtentične, kot bi morale biti. Še najbolj so se resnici na terenu približali domači, največkrat ljubiteljski raziskovalci. Kolikor poznam raziskave na različnih področjih, je bila slovenska Istra po drugi svetovni vojni bolj na stranskem tiru zanimanja naših znanstvenikov, kakor da bi vladala nekakšna zadrega, da smo »premalo« slovenski.
Ljudsko glasbo aktualizirate, da je blizu sodobnemu človeku, ali ohranjate njeno izvirnost?
Trudim se, da istrsko ljudsko glasbo živim in interpretiram na oba načina, na čim bolj star, kot so nam ga zapustili predniki; in to z zasedbo Zingelci na svojih predavanjih in delavnicah. Z Vrujo in v sodelovanju z drugimi izvajalci dediščini dodamo modernejši pridih, ki ne izniči njenega bistva, niti pevske niti inštrumentalne prakse.
Je prirejanje ljudske glasbe lahko škodljivo ali je dobro, da se ohranja na različne načine?
Prirejanje ljudske glasbe ni v redu, ko se izniči ljudski način petja ali igranja ali se ne upošteva originalna izgovarjava besedila, melodije in se s pretiranim vnašanjem drugih žanrov, vzorcev iz drugih glasbenih kultur izvorna pesem ali inštrumentalna melodija potvori do neprepoznavnosti. V tem primeru je bolje, da glasbeniki pišejo avtorsko glasbo. Ljudje, ki poslušajo, če lahko rečem »izkrivljeno« ljudsko glasbo, jo bodo tako peli in taka se bo prenesla na prihodnje rodove.
Kakšen pogled imate vi na prirejanje ljudskega glasbenega izročila?
Vsak, ki se loti predelave ljudske glasbe, bi moral nujno spoznati njeno bistvo in značilnosti, to pa je proces, ki zahteva trud in čas. Zavedam se, da se bo ljudska glasba ohranila v neki modernejši obliki, saj svojega primarnega okolja, v katerem je nastala, nima več. Zato je nujno, da so posamezniki, ki poznajo dediščino do potankosti in so jo sposobni izvesti čim bolj izvorno.
Kaj pa menite o prenašanju starega izročila med mlade?
Predstaviti našo dediščino mladim mi je zelo pri srcu. Po delavnicah vedno pride k meni nekaj otrok, ki jih vsebina pritegne in mi postavljajo vprašanja. Škoda, da me šole vsaj v moji regiji ne vabijo bolj pogosto, saj menim, da je sporočilo, ki ga podajam o ljudskih glasbilih, glasbi, plesih in pesmih iz naših krajev in širše regije, koristno za vsakogar, ki tukaj živi, otroci pa doživijo pristen stik z ljudsko glasbo.
Zakaj je pomembno ohranjati našo ljudsko dediščino in jo prenašati na mlajše rodove?
To je vprašanje, ki mi ga največkrat postavljajo. Na kratko: ljudska glasba, pesmi, plesi, viže in glasbila so poleg našega jezika – še posebej narečja, ključni sestavni del naše identitete, tega, kar smo in po čemer se ločimo od drugih, naša osebna izkaznica. Če to izgubimo, izgubimo lastne korenine in lahko vseprisotna globalizacija opleta z nami, kakor hoče.
Metka Sulič
