IZ ARHIVA, Glasna, letnik 46, št. 1 (februar 2015)
Hvaležna sem, da je moje življenje prepleteno z nečim tako izpolnjujočim, kot je glasba, umetnost.
Karmen Štendler je mlada kitaristka, polna pozitivne energije in veselja. Kitaro se je začela učiti pri osmih letih v Glasbeni šoli Franca Šturma in nato je šolanje nadaljevala na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana pri profesorju Igorju Sajetu ter na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri profesorju Andreju Grafenauerju. Od septembra 2014 je študentka magistrskega študija na Visoki šoli za glasbo Franza Liszta v Weimarju pri profesorju Thomasu Müller-Peringu. Je dobitnica številnih nagrad na domačih in tujih tekmovanjih. Za bralce Glasne je spregovorila o svojem odnosu do glasbe, študiju v tujini in prihodnjih načrtih.
Kako se je začela tvoja glasbena pot?
Kot otroka me je vse zanimalo. Hotela sem se vpisati na vse krožke, v glasbeno šolo, na športne dejavnosti. Kitara se mi je zdela zanimiv inštrument. Med šolanjem sem imela vedno dobre mentorje, ki so me usmerjali, in kitara je postala moje veliko veselje.
Od katerega mentorja si se največ naučila?
Vsi mentorji so bili pomembni, vsak posebej na določeni stopnji, težko bi izpostavila enega. Mogoče je name najbolj vplival prof. Igor Saje na konservatoriju, ker me je umetniško usmerjal in vzgajal kot človeka. Od prof. Grafenauerja na akademiji pa sem se naučila ogromno tehničnih zakonitosti ter možnosti interpretacije.
Ali glasbena tekmovanja zate pomenijo stres ali so ti v veselje?
Seveda so stresna, vendar so nujno zlo za naprej, saj mi rezultati na njih prinašajo koncerte. Stvari ne pridejo same od sebe, nekje se moraš dokazati. Se pa veselim časa, ko mi tega ne bo treba več početi.
Katere nagrade ti največ pomenijo?
Leta 2013 sem zmagala na tekmovanju Jose Tomas v Španiji in zaradi tega sem v Španiji igrala še na dveh koncertih ter naslednje leto gostovala na festivalu. Istega leta sem zmagala tudi na tekmovanju v Pescari v Italiji in lani so me tako povabili k sodelovanju na njihovem festivalu, bila pa sem tudi v žiriji tekmovanja. Zanimivo je bilo izkusiti tekmovanje tudi z druge plati.
Kaj te najbolj osrečuje pri igranju?
Zelo rada imam stik z občinstvom in občutek, da ljudem nekaj dam in se tudi sama razvijam z vidika umetniške in duhovne plati. Hvaležna sem, da je moje življenje prepleteno z nečim tako izpolnjujočim, kot je glasba, umetnost.
Kateri tip skladb najraje izvajaš?
V zadnjem času odkrivam sodobno glasbo, do katere sem bila skeptična, ko sem bila mlajša. Nekako nisem odraščala v takem okolju. V Nemčiji je področje sodobne glasbe veliko razvitejše, bolj se podpira, veliko je sodobnih klasičnih koncertov, čeprav se tudi v Ljubljani razvoj sodobne glasbe izboljšuje. Rada pa imam seveda tudi klasično kitarsko glasbo z začetka 20. stoletja, ki mi tudi najbolj leži.
Ker nima vsak možnosti, da bi lahko študiral v tujini, me zanima, kako tam poteka študij glasbe. Katere stvari so drugačne kot pri nas? Ali morda lahko opišeš kar svoj povprečni delovni dan?
V Nemčiji, v Stuttgartu, sem bila že na izmenjavi v času študija na akademiji. V Nemčiji so boljši pogoji za študij, ker država kulturo bolj ceni in finančno bolj podpira kot pri nas. 24 visokih šol za glasbo ima preprosto veliko več manevrskega prostora – tega naša akademija nima. Po drugi strani pa se počutim svobodneje in samozavestneje, ker se tukaj dela temeljiteje. Ni toliko poudarka na količini programa, ki ga je treba narediti, ampak na kakovosti. Skladbe se pusti zoreti, prenastopati, prespati. Sama imam težavo, da se ne morem sprostiti in dobro odigrati, če nastopam s svežim programom. Tukaj se dela počasneje in temeljiteje. Lahko igram stvari, ki mi ležijo in s katerimi lahko kaj povem, in nisem tako omejena, kot sem bila na akademiji. Vsak teden imam glavni predmet, kitaro, potem električno kitaro, ki je moj izbirni predmet, in komorno igro; trenutno igram z Nežo Torkar, harmonikarico, s katero tudi živiva v istem stanovanju. Tukaj je tudi odlična ponudba tujih jezikov, tako da se učim špansko in francosko, saj bi rada govorila sedem jezikov (štiri že znam). Zadnje čase se tudi veliko ukvarjam z jogo, ki se mi zdi koristna za vse glasbenike, sploh za nas kitariste, ki imamo prisilno držo.
Si študij plačuješ sama ali imaš štipendijo?
Novembra 2013 sem se prijavila na nemško štipendijo za tuje študente DAAD. To štipendijo prejme okoli 30 glasbenikov z vsega sveta. Proces prijave je precej zahteven; prvič se je treba prijaviti leto prej in poslati pol ure posnetka predpisanega programa, življenjepis in motivacijska pisma. S to štipendijo se lahko kjer koli v Nemčiji udobno živi, zato sem zelo zadovoljna, saj lahko sproščeno vadim in ustvarjam.
Kako poteka tvoj študij nove skladbe?
V zadnjih treh letih sem postala veliko natančnejša. Skladbe se lotevam zelo počasi. Najprej si napišem vse prstne rede, in to za obe roki, z razmislekom. Za to prvo fazo si vedno vzamem veliko časa, zato pozneje nimam težav, ker točno vem, kako mora biti. Pomembno je tudi, da že na začetku igram vse v predpisanih tempih, točno tako, kot si je skladatelj zamislil, in si šele pozneje pustim svobodo, ki pa je dostikrat tudi nepotrebna.
Ali te prijatelji in družina podpirajo pri odločitvah?
Zelo hvaležna sem staršem, saj so mi vedno pustili popolno svobodo pri vseh interesih – kljub temu da niso glasbeniki – in sem se zato lahko razvila točno v to smer, ki mi je pisana na kožo. Tudi moj fant je kitarist in trenutno študira v Bruslju. Zelo se podpirava in tudi zaradi njega mi je velikokrat laže kaj povaditi. Imela sva tudi že en skupen koncert v Sloveniji. On se je zdaj specializiral za sodobno komorno glasbo, tako da mi je lahko pomagal pri branju ene Rojkove skladbe, ki jo igram, pa tudi pri električni kitari.
Kaj je zate največja ovira pri dosegu ciljev?
Po naravi sem lahko precej lena in se moram kar prisiliti v kakšno stvar. Gre pa na bolje – starejša ko sem, stabilnejša sem.
Kakšni so tvoji načrti za naprej, kaj te čaka v letošnjem letu?
V februarju sem imela štiri koncerte v okviru GM odra in zadnji koncert je bil prav na moj rojstni dan (smeh). Marca bom igrala z Nežo Torkar in violinistko Ano Novak v okviru EKTE v Modrem salonu Grand hotela Union. Aprila bom posnela še nekaj programa in ga združila s posnetki, ki sem jih potrebovala za prijavo za štipendijo, ter tako izdala svojo prvo zgoščenko. Potem pa me čakajo tudi tekmovanja in koncerti. Letos bom igrala na Mednarodnem festivalu kitare v Postojni in potem ostala tudi na izobraževanju.
Po magistrskem študiju se bom nekje v Nemčiji vpisala še na 3. stopnjo študija, ki je specializacija za soliste. Delam tudi raziskavo o koncertnih kitaristkah in to bi rada še razširila, morda kaj izdala.
Se nameravaš po končanem študiju vrniti v Slovenijo ali boš ostala v tujini?
Ostala bom v tujini. Rada bi sicer vedno imela dom v Ljubljani, ampak Slovenija ni dobro okolje za mladega glasbenika. Treba je iti po svetu. Rada potujem, se selim, predvsem pa imam raje toplejšo klimo. Tukaj mi je pozimi premrzlo. Rada bi šla živet južneje, recimo v Španijo, kjer se bom vse leto dobro počutila.
Ana Milošević
Članek je bil objavljen v reviji Glasna, letnik 46, št. 1 (februar 2015)
