Pogovor Portret

Duo Furioso

Udine, 28/10/2012 - Sala Ajace - Amici della Musica - La Storia dei 90 anni in 3 giornate - Guida Nicola Cossar - Dal 1982 al 2012 - Duo Furioso - Foto Elia Falaschi/Phocus Agency © 2012

IZ ARHIVA, Glasna, letnik 45, št. 4 (avgust 2014)

Harmonika kot izrazno sredstvo 21. stoletja

Harmonika je nekdaj veljala za ljudski inštrument, razvoj pa jo je pripeljal tudi v umetno glasbo. Dandanes njena veljava raste, in to predvsem zaradi hitro rastočega repertoarja v 20. in 21. stoletju ter zaradi z vsakim letom bolj in bolj kakovostnega izobraževalnega aparata. Duo Furioso, v sestavi Nikoline Furić in Mirka Jevtovića, vidi glavne prednosti svojega poustvarjanja v komunikaciji z drugimi izvajalci, v medsebojnem poslušanju in prilagajanju. Solistična igra jima ne ponuja vseh teh možnosti, saj je vsak osredotočen zgolj nase in na svoj odnos do glasbe ter občinstva. Komorna igra prinaša s seboj nove glasbene izkušnje in več možnosti za spontano muziciranje. Če se glasbeniki ne držijo teh preprostih načel glasbenega mišljenja in ustvarjanja, tovrstna izraznost posledično izgublja svoj pravi smisel in namen. Kako v glasbenem vrtincu današnjega časa vidita sebe in svoje ustvarjanje, sta spregovorila tudi za revijo Glasna.

Kdo sta Mirko in Nikolina, ko ustvarjata sama?

Nikolina: Prihajam iz mesta Požega (Hrvaška), kjer sem tudi zaključila šolanje na nižji glasbeni šoli. Z izobraževanjem sem nadaljevala na srednji glasbeni šoli v Varaždinu, v razredu prof. Saše Bastalca. Trenutno sem študentka 2. letnika magistrskega študija glasbene umetnosti pri prof. Borutu Zagoranskem.
Mirko: Prihajam iz Kragujevca (Srbija), kjer sem zaključil nižjo in srednjo glasbeno šolo pri prof. Miljanu Bjeletiću. Tudi sam sem študent 2. letnika magistrskega študija pri prof. Borutu Zagoranskem.

In kdo sta, ko ustvarjata kot del Dua Furioso?

Najino poznanstvo sega v leto 2007, ko sva se srečala v Puli na mednarodnem tekmovanju harmonikarjev. Takrat še nisva vedela, da se bodo najine poti leto pozneje združile na Akademiji za glasbo v Ljubljani in v letu 2009 sva začela skupaj igrati v duu.
Zaradi nedavno odprtega oddelka za harmoniko na Akademiji za glasbo v Ljubljani sva v komorni skupini igrala tudi z zavedanjem pomembnosti širše predstavitve inštrumenta, njegovih zmožnosti in obenem tudi razbijanja prenekaterih stereotipov, ki so bili do tedaj že globoko zasidrani v miselnosti družbe. Pomembni sta bili tako solistična kot tudi komorna umestitev harmonike v sedanji glasbeni prostor.
Po začetnih ovirah sva začenjala dobivati vse več možnosti koncertiranja po Sloveniji in drugod; tako sva lani poleg nastopov po Sloveniji koncertirala tudi v Italiji, Avstriji, Kanadi, na Hrvaškem in Slovaškem. Krona najine dosedanje poti, truda, nenehne angažiranosti in uspehov pa je bila Prešernova nagrada Univerze v Ljubljani za leto 2013.

Za vsakim uspešnim glasbenikom stoji, vsaj na začetku njegove ustvarjalne poti, tudi mentor, ki postavi temelje nadaljnjemu ustvarjanju …

Najin prvi mentor je bila prof. Marina Horak, ki je »kriva« za ime dua – Furioso. Prav v sodelovanju z njo sva izvedla svoj prvi nastop, saj je bila ves čas naše skupne poti močan dejavnik najine aktivnosti in uspešnosti v komorni skupini. Pozneje so se naše poti razšle, saj sva svoje nadaljnje ustvarjanje dua predala v roke prof. Boruta Zagoranskega, ki ostaja najin mentor vse do današnjih dni.
V zadnjem času sva imela čast sodelovati s profesorjem Tomažem Lorenzom.

Harmonika na profesionalnem področju ostaja mlad inštrument in svojo veljavo pridobiva predvsem v zadnjem času. Kako je z repertoarjem za vajin sestav?

Duo harmonik je skrajno zanimiv sestav. To dejstvo lahko potrdijo številne skladbe svetovno uveljavljenih skladateljev. Na drugi strani slovenska glasbena literatura za ta sestav v preteklosti ni ponudila prav veliko. Zanimivo je dejstvo, da je kot edina koncertna skladba za dve harmoniki obstajala Izpolnjena želja Primoža Ramovša, ki je bila napisana leta 1997 in sva jo večkrat izvajala. Kot sva že prej omenila, se je rodila ideja o bogatenju literature za duo harmonik na Slovenskem. Zanimivo in koristno je bilo predvsem sodelovanje s študenti kompozicije na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Tako smo vsi pridobivali nova znanja in izkušnje. Kot rezultat tega sodelovanja so nastale skladbe Dominika Steklasa (Searching for … ?), Simona Penška (Aloof), Alenje Pivko Kneževič (Faulty side of the rainbow) … Aktivno sodelujeva tudi s skladatelji zunaj Slovenije, kot so Tomás Marco (Španija), Rolf Gehlhaar (Velika Britanija), Tomi Räisänen (Finska), Shai Cohen (Izrael), Dafina Zaqiri Nushi (Kosovo), Vladimir Trmčić (Srbija), Corrado Rojac (Slovenija/Italija).
Kljub temu da je najino interesno področje tudi svetovna literatura, pa najino glavno vodilo ostaja slovenska glasbena literatura za duo harmonik. S tem želiva pritegniti večjo pozornost slovenskih skladateljev, ki jih gledano po kakovosti ni malo, da bi še naprej pisali za ta komorni sestav, ki jim v izraznem in izvajalskem pogledu ponuja velik nabor možnosti in glasbene povednosti.

Kje je ključ uspeha, da se dva človeka lahko tako uspešno zlijeta v neko »glasbeno simbiozo«?

Pri dojemanju in izraznosti sva si zelo različna in ravno drugačnost v pogledu ter estetiki posameznikovega glasbenega izraza je nekaj najlepšega, kar nam ponuja umetnost. Slednje s seboj prinaša ključne izkušnje glasbenikom v skupnem muziciranju in bistvo je skrito ravno v drugačnosti skupnega sobivanja ter simbioze različnih pogledov na glasbo. Ponosna sva na dejstvo, da je najina skupna praksa osredotočena na analiziranje skladbe, izvajalske prakse, dinamike, karakterja … Vedno najdeva večjo pomembnost v tem, da se strinjava glede skladbe in vseh njenih komponent, kot da bi samo sedela in nenehno vrtela skladbo v krogu brez pravega smisla in konca.

Kakšno mnenje imata o glasbenih tekmovanjih – so sploh lahko resnični kazalnik znanja in talenta?

Tekmovanja so v vsakem primeru dobra izkušnja in popotnica za glasbenika. Predvsem je zanimivo poslušati ideje in dojemanje posameznikov, njihovo abstrakcijo in ne nazadnje tudi predstavitev določenega dela. Kljub vsemu pa v tako umetnem okolju, kot so tekmovanja, avdicije in podobne življenjske situacije, glasbeniki ne moremo realno pokazati svojega znanja, talenta in tako ostaja veliko nedorečenega. Hkrati pa je reklo, da je umetnost težko vrednotiti, kaj šele številčno ocenjevati, v takšnih situacijah precej dosledno.

Veliko glasbenih centrov, kjer ustvarjajo že uveljavljeni harmonikarji, je prav na Balkanu. Kaj so razlogi in vzvodi za tovrstno situacijo?

Na splošno ima Balkan veliko talentiranih glasbenikov – nekateri izmed njih so dosegli svetovno slavo in prepoznavnost. Podobno se godi harmonikarski sredini, ki z vsakim letom dokazuje resničnost izjave. Različne okoliščine pritrdilno vplivajo na talentirane mlade ljudi, saj ti, kljub mnogoterim oviram, ne izgubijo svoje želje po ustvarjanju.

Kakšne so vajine želje in načrti za prihodnost? Ostaja še kaj neizrečeno?

Imava željo po nadaljnjem izobraževanju, tako solistično kot v duu, vendar najino pot velikokrat omejuje močno pomanjkanje finančnih sredstev, saj tujci v Sloveniji nimajo pravice do štipendij. Kljub vsemu upava in stremiva k temu, da ne bova ostala sužnja sistema in nama bo uspelo zaplavati naprej k nadaljnjim ciljem. Energije – tako kot motivacije – za nova dokazovanja in umetniške dosežke imava neomejeno. Sva namreč Duo Furioso!

Anuša Plesničar

Članek je bil objavljen v reviji Glasna, letnik 45, št. 4 (avgust 2014)

Dodaj komentar

Klikni za oddajo komentarja