Matej Šarc, novi direktor in umetniški vodja Slovenske filharmonije
Iz tiskane izdaje (izid: 30. septembra 2021)
Zadnji petek v avgustu. V Veliki dvorani Slovenske filharmonije pravkar poteka snemanje izjav za predstavitev nove sezone. Živahen utrip daje slutiti, da bo ta izpeljana v velikem zamahu in večjim žarom kot pred obdobjem korone. Po uvodnem neformalnem klepetu sledi pogovor z novim direktorjem. Časa je ravno dovolj za predvideno število znakov, nato znova zvonijo telefoni. Povsem druga resničnost, v katero vstopa eden od naših najbolj priznanih slovenskih oboistov, glasbenik širokih razgledov, svetovljan s posluhom za uveljavljanje sodobne glasbe. Matej Šarc je bil v reviji Glasna kot glasbenik pogosto navzoč, tako v pogovorih kot tudi v poročilih in kritikah naših recenzentov. Vodenje Filharmonije izpostavlja njegov talent, ki ga je polno izkoristil pri uveljavljanju ansambla in festivala Slowind. Postavitev novega direktorja Slovenske filharmonije je bila tako strokovna izbira, temelječa na podlagi izraženih kakovosti in bogate dejavnosti v preteklosti ter smelih načrtov za prihodnost. In morda nam to nakazuje tudi novo resničnost v slovenskem glasbenem prostoru.
Čestitke za končno še uradno potrditev funkcije direktorja in umetniškega vodje Slovenske filharmonije. Kaj vam osebno pomeni ta funkcija v uspešni karieri glasbenika, filharmonika, ustanovitelja in umetniškega vodje Slowinda, profesorja na Akademiji za glasbo?
Moja poklicna pot me je peljala od začetkov igranja v radijskem simfoničnem orkestru do študija v Nemčijo, kjer sem kar nekaj časa igral kot svobodni umetnik. Bil sem član Heidelberškega komornega orkestra, s katerim sem veliko koncertiral po vsem svetu, nekaj časa sem bil zaposlen v Filharmoničnem orkestru v Freiburgu, nato pa sem prišel v Slovensko filharmonijo. Več kot 20 let sem bil prvi oboist in iz teh perspektiv sem gledal na glasbeni svet, na glasbena dogajanja in seveda velikokrat opažal, da obstajajo različni ljudje, ki imajo veliko vpliva na glasbeno življenje. Nekateri imajo veliko znanja in dobrih izkušenj ter delo na teh odgovornih mestih seveda opravljajo zelo dobro, veliko pa je takšnih, za katere bi lahko rekel, da se da to delati bolje. Imel sem srečo, da sem z glasbenim društvom Slowind in Pihalnim kvintetom Slowind lahko stopil v svet organiziranja in pravzaprav tudi komunikacije z različnimi organizacijami, ansambli in tako tudi samega sebe spoznal v tem poslu. Na tej podlagi mi ni bilo tuje prevzeti tega dela, ki je precej menedžersko, ter dela umetniškega vodje. Vse to ni zame nič novega. Ne počutim se drugače kot prej, ker se tudi na tem mestu srečujem z nešteto problemi in izzivi, v delu pa uživam in vidim smisel ter tudi možnost, kako peljati stvari v tisto smer, za katero mislim, da je dobra. Ne da je prava, tega ne morem reči, ampak da je dobra.
Delno ste že odgovorili na vprašanje o motivaciji, bolj podrobno pa bi me še zanimalo, kaj ste kot glasbenik v orkestru pogrešali v načinih vodenja preteklih menedžerjev, umetniških vodij? Kaj vas je v preteklosti npr. najbolj motilo, kaj bi lahko ocenili kot dobre rešitve?
Mislim, da ni na mestu, da bi kritiziral odločitve ali dejanja katerih izmed predhodnikov, ker sem prepričan, da je vsak ravnal po svojih najboljših močeh in dobri vesti. Veliko energije vlagam v učinkovitost vsakega posameznega dogodka, da poskušam vsak koncert vzeti kot priložnost, ki je ne smemo zapraviti ali izpustiti. Kako pa zapravimo priložnost? Lahko jo zapravimo s kompromisnimi rešitvami glede izbire programa, lahko jo zapravimo s slabimi oz. kompromisnimi rešitvami izbire dirigenta ali solista, in seveda, kar je tudi zelo pomembno, prizadevati si, kolikor je le mogoče, imeti dobro obiskane koncerte. Slovenska filharmonija je v preteklosti, moram priznati, zaslovela po upadu poslušalstva in ta trend se je nekako zaustavil pred mojim prihodom na to delovno mesto, zavedam pa se, da pri spremembah ni hitrih rešitev. Dodatno smo padli še v obdobje epidemije, kar pomeni, da nismo izvajali javnih koncertov, smo pa ta čas po[1]skusili izkoristiti in kljub razmeram vzdrževali stik z občinstvom in bili, tako bi rekli v starih časih, medijsko prisotni. Sicer ta izraz nima več te kvalitativne teže kot nekoč, tako da tako kakovostnih intervjujev, kot ga ravnokar opravljam, praktično ni več. Dnevni mediji niso preveč zainteresirani za pokrivanje tega področja.
Kdaj pa ste bili gost v kakšni odmevni oddaji nacionalnega medija, npr. Dnevnika oz. Odmevov TV Slovenija?
Na televiziji nisem imel nobenega pogovora, Radio naše delovanje redno spremlja. TV Slovenija pa spremlja dogodke in tudi med korono so prišli in nas uvrstili v oddajo Kultura. Ampak to je le tisti bežni pregled dnevnih dogodkov.
Če primerjava to z drugimi organizacijami, sta bila ob začetku in koncu festivala Ljubljana ali Lent gosta v osrednji oddaji Odmevi npr. direktorja omenjenih festivalov.
O, ne. Na žalost se sploh ne morem spomniti, kdaj je bila Slovenska filharmonija v Odmevih. No, raje se ne spomnim, ob kakšni priložnosti so bili njeni predstavniki povabljeni.
Pred začetkom sezone me je razveselila novica, da je število abonentov kljub močno spremenjeni podobi organizacije koncertov s posebnim, za nekatere celo provokativnim poimenovanjem v porastu. Občinstvo se vrača, kar pomeni, da jih nova podoba ne plaši, saj je bilo o teh vaših novih prijemih na začetku kar nekaj dvomov.
Ne plaši, če pa je koga kaj uplašilo, je naša naloga, da takšen strah oz. skepso pri določenih dogodkih razblinimo. S tem mislim na to, da smo koncerte razvrstili po zvrsteh umetnostne glasbe. En abonma je pretežno klasično-romantično obarvan, drugi je bolj klasično-simfonično, v smislu velikih zasedb – Stravinski, Ravel, Šostakovič, Strauss, Mahler – in imamo SOS abonma s sodobnimi skladbami. Jasno, da je najmanj prijav za sodobne skladbe, ampak to je nov svet, novo področje. Veliko ljudi o tem še nič ne ve in ni lepšega kot imeti priložnost oznaniti ljudem nekaj lepega in zanimivega, atraktivnega, tudi razburljivega.
Veliko vlagate v izobraževanje. V razjasnjevanje programov, celo prosvetljenje tudi s pogovori s strokovnjaki.
Sezona 2020/2021 je prvič vsebovala novo serijo dogodkov, imenovano sobotne izobraževalne matineje, ki sem si jih zamislil tudi kot nekakšno družabno edukativno srečanje ljudi in na katerih bi dejansko lahko kaj zanimivega izvedeli. To je zamišljeno neformalno, nekako v duhu Bernsteinovih oddaj o klasični glasbi. Žal nam je epidemija ta srečanja v pretekli sezoni onemogočila, tako da smo lahko izvedli le en sam koncert v živo – junijski koncert – ampak prepričan sem, da je to nekaj, kar bo zaživelo. Celo prepričan sem, da bo zaživelo v tej sezoni, ker tudi verjamem, da bomo to sezono izpeljali z občinstvom. Je pa seveda cikel SOS zgrajen tako, da ne vsebuje samo aktualnosti današnje glasbe, ampak se za zdaj osredotoča bolj na prikazovanja razkošja in kakovost tistih del 20. in 21. stoletja, ki so odprla diapazon glasbene izraznosti in očarala občinstvo po svetu. Nekatere skladbe so že bile izvedene tudi pri nas, marsikatera pa ne. In to je naša naloga, da v sodobni glasbi s širšim občinstvom ujamemo vlak.
/…/
Veronika Brvar
Dodaj komentar