IZ ARHIVA, Glasna, letnik 45, št. 1 (februar 2014)
»Ključ do uspeha je zgodnje vstajanje«
Blaž Šparovec je 19-letni klarinetist, ki dokazuje, da je z ogromno vaje, prave miselne naravnanosti, trdno voljo in kančkom vztrajnosti mogoče prav vse. Ni le nagrajenec številnih narodnih in mednarodnih glasbenih tekmovanj, na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani so mu za izjemne uspehe pri umetniškem uveljavljanju šole tudi podelili Škerjančevo nagrado. Vidnejši uspeh je dosegel tudi leta 2012, ko je s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenije pod taktirko En Shaa zmagal na slovenskem predtekmovanju za Evrovizijskega mladega glasbenika in kot slovenski predstavnik koncertiral v dunajskem Konzerthausu. Poleg tega sodeluje tudi v različnih komornih sestavih na festivalih tako doma kot v tujini in v orkestrskih zasedbah, snemal pa je že tudi za RTV Slovenija.
Angleški klarinetist Acker Bilk je nekoč dejal: »Včasih se zazrem v svoj klarinet in pomislim, le kaj se bo oglasilo nocoj? Nikoli ne veš.« Blaž koncertiranja nikakor ne prepusti naključju, a ohranja zdravo mero humorja, ki pripomore k dobri interpretaciji del.
Nekateri glasbeniki stkejo močne vezi z instrumentom že ob prvem srečanju, drugi najdejo to »noto« sčasoma, ko jim glasbilo ob pravem dotiku začne ljubezen vračati. Katerakoli pot je že naša, ljubezen ostaja le ena, začutijo pa jo samo dobri instrumentalisti. Kako bi opisal svoje popotovanje po svetu »univerzalnega jezika« – glasbe?
Z glasbo sem obkrožen že od malih nog, saj je bil moj dedek ravnatelj Glasbene šole Radovljica. Njegovo ukvarjanje z glasbo, predvsem ljudskim izročilom in zborovsko glasbo, je vplivalo tako na mojega brata in sestro kot tudi name. Po letu v t. i. glasbeni pripravnici sem s sedmimi leti začel igrati klarinet. Sprva nisem niti dobro vedel, kakšen inštrument je to, za svojega pa sem si ga izbral le zaradi nekega nepojasnjenega trenutnega navdiha. Takrat se še zdaleč nisem zavedal in ne pričakoval, da bo moja ljubezen do klarineta in glasbe zrasla do te mere, da si bom to izbral za poklic in način življenja. Takrat poleg svojega učitelja Luke Kemperleta nisem poznal še nobenega klarinetista, a se je to z leti spremenilo. Srečal sem veliko zanimivih in navdihujočih klarinetistov ter drugih glasbenikov in umetnikov, ki so me tako ali drugače vsak posebej za vedno zaznamovali, me podpirali v ustvarjanju in mi pomagali postati to, kar sem danes. V veliki meri gre za moje profesorje, začenši z Luko Kemperletom na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana, Andreja Zupana in mojega sedanjega profesorja Françoisa Bendo.
Si mlad talent, kot potrjujejo številna priznanja, nagrade, sodelovanja z vidnejšimi orkestri in drugi uspehi. Nam zaupaš, kaj je ključ do uspeha?
Zgodnje vstajanje. Je ena najboljših osebnostnih zmožnosti, saj nam ne le da na videz več časa, temveč omogoča doživeti vsak dan življenja v celoti, življenje pa je preveč polno zanimivih, neodkritih in nam neznanih stvari, da bi ga polovico zamudili. Z zgodnjim vstajanjem se nam odprejo dodatne možnosti za produktivnost in kreativnost, ki vodita do boljšega splošnega počutja, zadovoljstva ter telesne in duhovne spočitosti.
Dobrim glasbenikom je skupna tehnična popolnost s pridihom interpretacijske, vendar pa se izključujete v ključnem »ritualu«, ki pripomore k dobremu nastopu – pripravi na koncert. Kako poteka tvoja?
Pripravo na koncert rad razdelim na dva dela – na motoričnega in miselnega. Najprej se je potrebno naučiti in zvaditi skladbe, se pozanimati o ozadju njihovega nastanka, izvajalskih prvinah časa, v katerem so nastale, in morebitni sporočilnosti, če jo je avtor glasbi namenil. Potem program miselno utrdim in se, če je treba, pripravim na psihične napore, saj mora biti glasbenik na odru v vseh pogledih navzoč in pripravljen, da poslušalcem predstavi dela. Sam v dneh pred koncertom nimam posebne rutine, rad se le dobro naspim in sprostim.
Za tabo je že nemalo odličnih koncertov, tako termina »trema« verjetno ni v tvojem glasbenem slovarju. Kdaj si tudi sam zadovoljen s svojim nastopom?
Samo koncertiranje je sicer podobno vožnji avtomobila: pri prvih vožnjah ima vsak malo treme, sčasoma pa ta izgine in samo še voziš. A takoj ko se usedeš v res dober avto, začutiš ponovno, morda ne ravno tremo, ampak nekakšno adrenalinsko mešanico razburjenja in navdušenja, ki jo prav tako občutiš na koncertih. Številni glasbeniki in veliki umetniki so dejali, da ni opisa za občutek, ki ga doživijo na dobrem koncertu. Zame je koncert dober, če je razpoloženje med poslušalci dobro in vez med njimi in mano globoka. Da pa sem s koncertom zadovoljen, mora biti izvedba perfektna oz. tako dobra, da bi lahko posnetek koncerta izšel kot CD.
Trenutno se izpopolnjuješ v Berlinu, kjer si že imel priložnost nastopiti v Berlinski operi. O kakšnem koncertu je govor? Kaj ti predstavlja študij v eni večjih glasbenih prestolnic?
Sodeloval sem pri izvedbi modernega teatralnega dela Rdeča kapica, grškega skladatelja Georgesa Apperghisa. Opera je napisana za dva klavirja, dva klarineta, saksofon in violino. Izvajalci smo bili hkrati glasbeniki in igralci, torej glasbena podlaga operi in igralci v operi sami. Poleg izvajanja in igranja je bilo tudi petje. Vsekakor je bila zanimiva izkušnja.
Študij v Berlinu je težko opisati, saj je že samo mesto ne le glasbena, temveč kar ena izmed največjih, če ne največja kulturna prestolnica ta hip. Ponudba kulturnih prireditev in drugih dejavnosti je res ogromna in zelo vpliva na življenje v mestu, predvsem mladih umetnikov. Večino časa sicer porabim za vajo in nabiranje izkušenj pri profesorjih in kolegih, a rad izkoristim priložnosti za sprostitev.
Kljub uspehom v Berlinu ostajaš zvest tudi Sloveniji. 20. februarja in 2. marca te bo mogoče poslušati na domačih tleh. Kje bomo lahko priča tvoji virtuoznosti in zakaj koncertov ne smemo izpustiti?
Zelo rad pridem v Slovenijo, predvsem če imam priložnost igrati kak koncert, kot recimo tokrat, najprej 20. februarja s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija in 2. marca z gospo Andrejo Markun v ciklusu Glasbene nedelje v Unionu. Slovenija kljub svoji majhnosti premore ogromno izjemnih glasbenikov, zato je vsaka tovrstna priložnost zelo razveseljujoča.
S Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija bomo predstavili Koncert za klarinet in orkester Carla Nielsena. Ta koncert je res izjemno delo, po mnenju številnih po Mozartovem najboljši koncert za klarinet. Preveva ga boj med lirično ljudsko tematiko in virtuoznimi izbruhi norosti – karakter koncerta je zaznamovala bipolarna motnja klarinetista, za katerega je bil koncert napisan. Je zelo zanimiv in atraktiven za poslušalce, na slovenskih tleh ga ni moč slišati pogosto, zato ga seveda ni zamuditi.
Kam bomo morali odpotovati, če bi te želeli spremljati v prihodnje?
V prihodnjih mesecih me čakata koncerta z orkestri v Hannovru in Sankt Peterburgu, za Slovenijo pa na žalost še nimam ničesar v načrtu.
Malo za šalo, pa vendar za res. Ob pogledu na vodilne položaje glasbenih ustanov odkrijemo, da večino vodilnih vlog prevzemajo ravno klarinetisti. Katere so vaše vrline?
Smo razumski, praktični, ambiciozni in komunikativni.
Maša Golob
Članek je bil objavljen v reviji Glasna, letnik 45, št. 1 (februar 2014)
Dodaj komentar